Po podatkih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije smo v letu 2012 za opravljanje splavov iz zdravstvene blagajne namenili več kot 1,7 milijona evrov.
Pred tedni je bil na spletnem portalu rtvslo.si objavljen cenik najpogostejših zdravstvenih posegov v slovenskem javnem zdravstvu v letu 2012. Med njimi se je na 11. mestu znašel tudi splav. V enem letu smo splavili 3.458 otrok.
Vsak splav stane 622 oz. 428 EUR in prav vsak evro zanj pride iz zdravstvene blagajne. Preračunano smo slovenski davkoplačevalci za neodgovorno spolnost in odločitev za “prekinitev nosečnosti” v enem letu plačali 1.717.092 EUR.
Število “prekinjenih nosečnosti” (in njihov strošek) pa je žal še veliko višji. K tej številki bi morali namreč prišteti še vsaj dve postavki:
Zadnjih nekaj let je zdravniška stroka splav v najzgodnejšem obdobju nosečnosti preimenovala v “manjši operativni poseg”. Teh splavov zato v uradni statistiki ni. Predvidevamo lahko, da se štejejo med “ostale posege na maternici, jajčnikih in jajcevodih zaradi nemalignih tvorb” (5.123 posegov) ali med “ostale posege v operacijski dvorani na ženskem reprodukcijskem sistemu brez malignih obolenj in brez spremljajočih bolezenskih stanj in zapletov” (3.486 posegov). S tem vprašanjem sem pisal na Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, vendar odgovora še po nekaj tednih nisem prejel.
Druga dodatna postavka so kontracepcijska sredstva. Za hormonsko kontracepcijo naša zdravstvena blagajna vsako leto nameni 7,3 milijona evrov. Kar nekaj tabletk je sicer predpisanih na recept zaradi resničnih zdravstvenih razlogov, za vse ostale pa velja, da so namenjene izključno za omogočanje “svobodne” spolnosti. Poleg tega se je potrebno zavedati, da večina hormonske kontracepcije lahko pripelje do smrti zarodka (če zataji njena primarna funkcija preprečevanja oploditve). Davkoplačevalci torej na svojih plečih ne nosimo le luksuza nekaterih, da so “zaščiteni” pred neželeno nosečnostjo, temveč tudi strošek uničenja človeških življenj – vse pa v korist farmacevtskih gigantov, ki si pridno polnijo žepe.
Zid politične nekorektnosti
Moram reči, da mi nikoli ni bilo jasno, po kateri logiki splav uvrščamo med “zdravstvene” storitve. Splav dokazano škoduje duševnemu zdravju staršev, z duševnimi posledicami se sooča tudi zdravstveno osebje, da njegovega vpliva na “zdravje” splavljenega otroka raje ne omenjam.
Toda pri nas je govoriti o splavu politično in ideološko skrajno nekorektno. To je tabu tema, o kateri se ne sme govoriti niti v medijih – čeprav je v tujini debata o splavu nekaj povsem normalnega. Mimogrede: v Španiji ravno v teh dneh razmišljajo o omejitvi zakonodaje o splavu na način, da bi bil dovoljen le v primeru posilstva ali resne materine zdravstvene ogroženosti.
Če v to, da je splav največja civilizacijska pridobitev 20. stoletja, kakorkoli podvomiš v Sloveniji, pa si v trenutku diskreditiran in stigmatiziran. To se je lepo pokazalo ob predlogu Strategije za dvig rodnosti v Republiki Sloveniji, ki jo je leta 2005 predstavil takratni minister za družino Janez Drobnič. Dokument je med mnogimi drugimi ukrepi, opisanimi na 30 straneh, v 4 vrsticah predlagal tudi plačljivost splava. In glej ga zlomka, ravno v to so se ob Strategiji zapičili mediji, politiki in komentatorji. Le omemba – ne prepovedi, ampak – plačljivosti splava je bila dovolj, da se je zavrnilo celotni predlog (in se o čem podobnem še danes ne drzne govoriti noben politik ali medij). Čeprav bi bil to lahko prvi korak k okolju, spodbudnejšemu za odločitev za otroka.
Na zid politične nekorektnosti smo naleteli tudi na iskreni.net, ko smo pred dvema letoma na vlado podali predlog o uvedbi plačljivosti kontracepcijskih tablet in umetnega splava. Po naših informacijah je takratna vlada našemu predlogu nekaj besed na svoji seji sicer namenila, a ga je hitro zavrnila, češ da gre za preveč »ideološko temo«.
Več lahko preberete na iskreni.net.
