V javnosti se v zadnjih letih pojavlja vse več kritik na račun politike posameznih škofov. Te izrekajo tako posamezni verniki kot duhovniki in tudi vse številnejši aktivni laiki.
Ob velikih pretresih v vrhovih Cerkve na Slovenskem, finančnemu kolapsu podjetij v lasti škofije Maribor, so se s kritiko na cerkveno vodstvo začeli javno oglašati posamezni verniki.
Po odstopu četrtega nadškofa zapored pa se so tovrstne “notranje” kritike še pomnožile. Daleč največ sta jih objavila spletna portala iskreni.net in časnik.si. Cerkveni mediji pa so začeli previdno objavljati tudi pisma in komentarje, ki bi pred desetimi leti romali v koš.
Pisma papežu obrnila tok dogajanja
Vrh dogajanja predstavlja obisk slovenskega duhovnika Jožeta Robleka pri papežu.
Jezuitski pater, predstojnik redovne skupnosti pri sv. Jožefu v Ljubljani, se je odločil, da bo svoje poglede na politiko slovenskih škofov delil s papežem. Roblek je najprej skušal narediti vse po uradni poti, a je trajalo in trajalo.
Zato je poslal pošto papeževemu osebnem tajniku po telefaksu. In zelo kmalu dobil odgovor. Papež je pismo vzel resno in Robleku naročil, naj vse dobro razloži tudi prefektu kongregacije za škofe, kardinalu Marcu Ouelletu. Roblek pravi, da je papež prebral tudi druga pisma duhovnikov in redovnikov, čas pa si je vzel tudi za srečanje z njim.
Zakaj je bil upokojen kardinal Rode?
V slovenskih medijih so akcijo označili za lobiranje, čeprav Roblek ni govoril o nobenih imenih kandidatov za nova nadškofa.
Dobro obveščeni vir blizu ljubljanske škofije trdi, da so Roblek in pisma navadnih duhovnikov postopek imenovanja nadškofov ustavila in ga je moral nuncij začeti ponovno. O tovrstnih domnevah uradnih izjav v Cerkvi seveda ne dajejo.
Prav zaradi pisem duhovnikov naj bi tudi kardinala Franca Rodeta pred kratkim upokojili, trdi vir. To je sicer špekulacija, saj je bila njegova upokojitev le vprašanje časa. Sovpadel pa je tudi propadli projekt Rodetove rezidence na gradu Goričane, kar je vzrok, da se kardinal še ni preselil nazaj v Slovenijo.
Škof za medije: mesijanski rešitelji
Slovenski škofje nad pismi papežu niso navdušeni.
Murskosoboški škof Peter Štumpf, ki je odgovoren za medije, je v začetku januarja na srečanju z duhovniki dejal: “V teh dneh veliko premišljujem o ljudeh, ki v Cerkvi na Slovenskem počnejo neke čudne stvari. Menijo, da je Cerkev v krizi, da je obglavljena, da nima vizije in še kaj bi se našlo. Mimo škofov se gredo mesijanske rešitelje in nakazujejo, kakšna bi morala biti nova nadškofa.”
Ali je to spopad dveh Cerkva? Visoke Cerkve, ki jo poosebljajo škofi in dostojanstveniki, in nizke Cerkve, v kateri so laiki in preprosti duhovniki in redovniki?
Duhovnik je lahko oče ali gospod
Obrnili smo se na nekaj ljudi, ki jih Štumpf, eden od štirih škofov ordinarijev, označuje za “mesijanske rešitelje”.
Slikar Jože Bartolj, urednik kulturnega programa Radia Ognjišče, se redno kritično oglaša na svojem blogu, povabili pa so ga tudi na več omizij na to temo. Bartolj je jasen: “Če smo kritični do Cerkve, nekateri mislijo, da delamo proti edinosti in da je to narobe. Enkrat bo treba razumeti, da lahko laika prav enako skrbi za Cerkev kot škofa in duhovnika in če sta škof in duhovnik v Cerkvi zakrivila pohujšanje, potem naj za to odgovarjata.”
Bartolj omenja tudi pokojnega slovenskega kardinala iz Toronta Alojzija Ambrožiča, ki mu je pripovedoval, da je lažje biti duhovnik v Severni Ameriki kot pa v Evropi. Tostran Atlantika duhovnika imenujejo gospod, onstran pa oče (father). “Zato se, za razliko od ameriških, pri nas duhovniki na vse spoznajo. So direktorji, menedžerji, ravnatelji … Prav pa bi bilo, da bi bili predvsem očetje, pastoralisti, zagreti za ljudi in župnije,” pove Bartolj.
Aktivni laiki
Portal časnik.si, kjer najdemo tudi Bartolja, objavlja dnevno več analitičnih in mnenjskih člankov na različne družbene teme.
Razmeroma veliko prostora zasedajo teme, povezane z Rimskokatoliško cerkvijo. Z različnih zornih kotov. Jani Drnovšek, odgovoren na strani izdajatelja, na očitke, da avtorji napadajo Cerkev, odgovarja, da so aktivni državljani, ki pač svobodno izražajo svoje mnenje. Med njimi so tako neverni kot verni, zadnji pa “javno razmišljajo zato, ker čutijo s Cerkvijo in bi ji radi pomagali”.
Ena Cerkev, tako za laike kot za škofe
Prav izmenjava mnenj je po njegovem pot do boljših rešitev in konstruktiven dialog ponuja tudi portal časnik.si: “Tako škofje kot laiki smo del iste Cerkve. Eden brez drugega ne moremo. Mariborska afera in skoraj enako tudi čas po njej sta razkrila stanje v slovenski Cerkvi. Ta se kaže v krizi vodenja in s čakanjem, da se bodo težave same rešile. Vodstvo Cerkve pa bi se moralo ukvarjati z analizo razlogov za napake in iskanjem njihove rešitve.”
Več lahko preberete na PlanetSiol.
