T. Mamić, Planet Siol: Samomorilno nagnjenje desne sredine

9

V desnosredinskem svetovnonazorskem taboru najdemo celo vrsto znakov, ki kažejo na izredno ostro samokritiko.
Ta daleč presega besedno zvezo pljuvanje v lastno skledo. Kritiziranje je namreč že samouničevalno. Samomorilno.

To je sicer povezano z nacionalnim značajem, ki ga psihoterapevti opisujejo kot nesamozavestnega. To je vzrok, da Slovenci vsakemu, ki se dvigne iz povprečja, skušamo odrezati glavo. Tako vsaj razlagajo psihoterapevti.

Na desni sredini je samokritičnost še bolj izrazita kot na levici. Levica je namreč kljub gonu po uravnilovki nekaterim mnenjskim in družbenim voditeljem dovolila, da se dvignejo nad druge. Poglejmo nekaj konkretnih primerov med najpomembnejšimi politiki, torej predsedniki republike in premierji. Nekdanji predsednik države Milan Kučan na levici skorajda nima sovražnikov. Enako je veljalo za pokojnega predsednika Janeza Drnovška in nekdanjega premierja Antona Ropa. Le za nekdanjega predsednika Danila Türka in aktualnega predsednika države Boruta Pahorja bi znotraj njunih taborov našli nekaj nasprotnikov in sovražnikov. Na drugi strani, ki predsednika države nikoli ni imela, je drugače. Prvi demokratični premier Lojze Peterle ima ne le na pomladni strani, ampak tudi znotraj demokrščanske politične opcije celo vrsto sovražnikov. Pokojni premier Andrej Bajuk je tudi občutil veliko desnosredinskega žolča – zasluge so mu na levi in desni priznali šele posthumno. Dvakratnega premierja Janeza Janšo pa mnogi na desni sredini obtožujejo, da je avtoritaren, koruptiven in po prepričanju levičar. “Notranji” sovražniki med pomladniki so torej veliko večji kot na levi. Med omenjenimi desnosredinskimi politiki ni praktično nikogar, ki na svoji strani ne bi imel cele vrste besnih nasprotnikov.

Zato imamo na pomladni strani veliko strank, ki so že sodelovale v večinsko levičarskih vladah, obratno pa se je to zgodilo samo dvakrat. Za “kolaboracijo” z Drnovškom so desnosredinske stranke dobivale drobtinice in niso kaj dosti grozile z izstopom iz vlade. Medtem pa si je DeSUS za obe “izdaji” odrezal zajeten kos desnosredinske vladne pogače. Povrh vsega je stalno grozil z odhodom in zadnjič vlado tudi zrušil.

Poglejmo še nedavni primer poslanca NSi Tonina, ki je glasoval, da se Kučanu ohrani privilegij visokega pokojninskega dodatka. Po tej potezi je v njegovi stranki tako završalo, da so nekateri celo zagrozili z izstopi iz stranke. Zaradi ene poteze enega poslanca, za katero se je ta povrh vsega še opravičil, so ljudje pripravljeni zapustiti svojo politično stranko?!?

Pomladni politiki so si v dveh desetletjih nakopali že celo goro medsebojnih zamer, zato ima vsaka tudi povsem nova zgodba dolgo brado. Spomnimo se precej nenavadne prve reakcije koalicijskih voditeljev, ko so slišali za poročilo protikorupcijske komisije: najbolj oster je bil nekdanji Janšev sodelavec Virant, najbolj blag pa edini levičar, Erjavec. Da mora vsaka ekipa delovati vzajemno, je njemu jasno, medtem ko drugi tega še niso doumeli.

Več: Planet Siol

9 KOMENTARJI

  1. Erjavec ima za seboj “statusno” stranko, ne pa politično interesno stranko. Zato lahko v nedogled žonglira. To sploh ne bi smelo biti, to je tako kot če bi sindikati imeli stranko in poslance in ministre v vladi… Zato ni nek zgled.

    Je pa res, da je na desnici veliko preveč koristoljubja in samopromocije kot demokracije. 50 let komunizma je iztrebilo mnoge zaresne politike. Če ne vseh. In se desnica mora še formirati. Zadnje dogajanje kaže da so vsi okoli Janše dokler vleče voz. Ko bo popustil se bodo vsi spravili nanj, kot se je levica na Pahorja. Namesto da bi tekli naprej se raje spotika tiste v okolici. V atletiki ne bi tako nikoli prišli do cilja niti v teku na 400m.

  2. Primer “Tonin” vsekakor ni tako nepomembna stvar, kot jo hočete prikazati. V politiki se tako ne deluje. Materialna plat je seveda postranskega pomena, pomemben je signal, ki ga s takšno gesto da določen politik. Si predstavljate, da bi kak levičar glasoval za kak privilegij desničaja? Pa bi šlo lahko samo za 1 evro. Levičarji bi zgoreli v nasprotovanju.

    NSi se bo na slovenski politični zemljivid trajno umestila šele, ko se bo začela odločno boriti za svoja načela in ideje. Prikrito nagajanje oziroma kontriranje Janši, ki tiči za tovrstnimi ‘akcijami’, se ne more obnesti.

  3. Za desnestranke je značilno, da niso bile vedno dosledne glede uresničevanja krščanskih demokratičnih vrednot, ki so hkrati splošnoznane civilizacijske vrednote v razvitih državah Evrope. To so znale uspešno vnovčiti leve stranke, pa čeprav je bil njihov standard glede vrednot pogostoma še nižji.

  4. Desnosredinske stranke imajo rezerve še v znanju in veščinah političnega dela ter homogenem in sodelovalnem enakopravnem delovanju, ko gre za bistvene odločitve.

  5. Zanimivo je, da desne stranke niso znale to dovolj prepričljivo obelodaniti v javnosti delovanje oblasti v državnem zboru glede prepovedi izvedbe Očenaša hlapca Jerneja.

    Izvenelo je bolj kot neka kritika, ki ni prikazala pomen tega ravnanja za malega človeka, umetnost in demokracijo.

    Pomislimo kako bi znale leve stranke to prikazati. Angažirale bi vso strokovno javnost in institucionalno stroko in združenja.

    Ta primer je razgalil nesposobnost učinkovitega delovanja desnih strank, ki delujejo predvsem kot veliki kritizerji nasprotne opcije, ne znajo pa to nadomestiti z inteligentnim prefinjenim poltičnim delovanjem, ki rodi odobrovanje večine in uspehe.

    Dodaj komentar

  6. Smisel in cilj političnega delovanja ni kritika nasprotne strani, ampak graditev demokratične ustvarjalne družbe.

    Zato mora biti vse osredotočeno v predložitev in obrazložitev ukrepov, ki jih je potrebno uresničiti, medtem ko je ustvarjalna kritika postranska stvar. Takšno delovanje bodo ljudje znali ceniti. Samega kritizerstva imajo dovolj.

  7. Vedno me moti, ko se govori o “levih, desnih ali sredini”. Bodimo iskreni do samega sebe, poštenje etika, spoštovanje vseh, naj bi bilo vzor politikom in nam vsem, neglede kaj in kje smo in kaj delamo. Strokovnost, znanje, trdna volja do dela, ki ga kdor koli in kjeroli opravlja, je tista moč, ki naj jo ne bi premagala nobena politična ideologija.
    Osebno nisem nikoli klonil sladkim obljubam, kaj vse si bom lahko privioščil, če se vpišem v partijo. Vsakokrat, ko je pred menoj stal partijski agitator, da naj stopim mednje, so mi v ušesih zazvenele očetove besede, ki mi jih je položil, tistega jutra, ko sem za vedno zapuščal varen dom; “…bodi pošten in deloven! Tako kot jaz nisem hotzel biti fašist, tudi ti ne bodi komunist, ker so to vedno eni in isti…!”
    Da človek ostane pošten in iskren je odločitev vsakega posameznika. Vzgoja in zgled staršev, pa je trdna podlaga za življene, ko stopiš na svojo pot, ki ni vedno ravan in šposuta z rožicami, da jo vzdržiš.
    Danes razumem zakaj je nekoč duhovniki učili, da je denar podoba in brezno hudiča. Žal so danes številni padla vanjo. Pa zato ni kriva vera, oziroma njeni nauk, pač pa “človek”, ki, zaradi svojega EGA presega samega sebe, ne glede, na političnem, službenem,znanstvenem ali gospodarskem položaju. Narcisoidnost in napuh naj prej pohabita človeško dušo in razum, da za dosego ego cilja počne delovati proti dobremu.
    Fery

  8. Morda pa je tako stanje pohvala desnosredinskim strankam. Od njih se še vedno pričakuje nekaj poštenosti. Zato je ob vsaki njihovi neumnosti tak vihar. Za isto neumnost na levi strani ljudje le resignirano skomignejo z rameni češ, kaj pa naj človek drugega pričakuje. Je že prav, da se ob neumnostih dvigne vihar. Vendar naj bodo enaki vatli za vse. Če pa mediji hočejo spregledati kakšno utajo davkov, naj to pomeni, da ti mediji vedo, da utajevalec ni pošten. Od parole, da so novinarji branik demokracije pa je ostal le še slab okus.

    Predvsem pa je postala nujna molitev, da bi Bog dal poštenih ljudi (neglede na barvo), ki bi imeli voljo podati se v ta zverinjak medijev in koristoljubcev.

  9. Ne pozabimo usode ministra, ki je poskušal narediti prvi korak k omejitvi splava.

    Spomnimo se, kdo je prisilil ministra Drobniča v odstop.

    Isti človek danes prodaja knjigo z naslovom Za kulturo življenja.

    V resnici je pa za kulturo smrti in splava.

Comments are closed.