V desnosredinskem svetovnonazorskem taboru najdemo celo vrsto znakov, ki kažejo na izredno ostro samokritiko.
Ta daleč presega besedno zvezo pljuvanje v lastno skledo. Kritiziranje je namreč že samouničevalno. Samomorilno.
To je sicer povezano z nacionalnim značajem, ki ga psihoterapevti opisujejo kot nesamozavestnega. To je vzrok, da Slovenci vsakemu, ki se dvigne iz povprečja, skušamo odrezati glavo. Tako vsaj razlagajo psihoterapevti.
Na desni sredini je samokritičnost še bolj izrazita kot na levici. Levica je namreč kljub gonu po uravnilovki nekaterim mnenjskim in družbenim voditeljem dovolila, da se dvignejo nad druge. Poglejmo nekaj konkretnih primerov med najpomembnejšimi politiki, torej predsedniki republike in premierji. Nekdanji predsednik države Milan Kučan na levici skorajda nima sovražnikov. Enako je veljalo za pokojnega predsednika Janeza Drnovška in nekdanjega premierja Antona Ropa. Le za nekdanjega predsednika Danila Türka in aktualnega predsednika države Boruta Pahorja bi znotraj njunih taborov našli nekaj nasprotnikov in sovražnikov. Na drugi strani, ki predsednika države nikoli ni imela, je drugače. Prvi demokratični premier Lojze Peterle ima ne le na pomladni strani, ampak tudi znotraj demokrščanske politične opcije celo vrsto sovražnikov. Pokojni premier Andrej Bajuk je tudi občutil veliko desnosredinskega žolča – zasluge so mu na levi in desni priznali šele posthumno. Dvakratnega premierja Janeza Janšo pa mnogi na desni sredini obtožujejo, da je avtoritaren, koruptiven in po prepričanju levičar. “Notranji” sovražniki med pomladniki so torej veliko večji kot na levi. Med omenjenimi desnosredinskimi politiki ni praktično nikogar, ki na svoji strani ne bi imel cele vrste besnih nasprotnikov.
Zato imamo na pomladni strani veliko strank, ki so že sodelovale v večinsko levičarskih vladah, obratno pa se je to zgodilo samo dvakrat. Za “kolaboracijo” z Drnovškom so desnosredinske stranke dobivale drobtinice in niso kaj dosti grozile z izstopom iz vlade. Medtem pa si je DeSUS za obe “izdaji” odrezal zajeten kos desnosredinske vladne pogače. Povrh vsega je stalno grozil z odhodom in zadnjič vlado tudi zrušil.
Poglejmo še nedavni primer poslanca NSi Tonina, ki je glasoval, da se Kučanu ohrani privilegij visokega pokojninskega dodatka. Po tej potezi je v njegovi stranki tako završalo, da so nekateri celo zagrozili z izstopi iz stranke. Zaradi ene poteze enega poslanca, za katero se je ta povrh vsega še opravičil, so ljudje pripravljeni zapustiti svojo politično stranko?!?
Pomladni politiki so si v dveh desetletjih nakopali že celo goro medsebojnih zamer, zato ima vsaka tudi povsem nova zgodba dolgo brado. Spomnimo se precej nenavadne prve reakcije koalicijskih voditeljev, ko so slišali za poročilo protikorupcijske komisije: najbolj oster je bil nekdanji Janšev sodelavec Virant, najbolj blag pa edini levičar, Erjavec. Da mora vsaka ekipa delovati vzajemno, je njemu jasno, medtem ko drugi tega še niso doumeli.
Več: Planet Siol
