T. Mamić, blog: Prekomorski čudež…

1

… ki daje Sloveniji upanje

Odpravljam se čez ocean. V Argentino. Izpolnila se mi bo želja, ki jo gojim več kot dve desetletji. Nobene dežele si tako ne želim videti na tem planetu kot je to slovenska Argentina. Ali slovenski argentinski čudež, kot je slikovito to slovensko prekomorsko kolonijo poimenoval Taras Kermauner.

6000 ljudi je od leta 1949 do danes ustvarilo nekaj nepojmljivega. Danes jih je trikrat več. Poleg tistih, ki so se odselili ali zaplavali v argentinsko morje. Število kristjanov v Sloveniji se je v tem istem obdobju drastično zmanjšalo. 6000 slovenskih kristjanov v Argentini je dalo dva kardinala, enega premierja in Pedra Opeko. Da škofov, duhovnikov, poslovnežev in mnogih drugih uspešnih in pokončnih državljanov niti ne naštevamo. Ali knjig, gledališča, časnikov, zborov… Kljub odločnemu antikomunizmu med njimi nisem doslej še nikoli zasledil niti sledu maščevalnosti. V Sloveniji pa sem že večkrat slišal in celo prebral, da “so jih po vojni premalo pobili”. Tega me je kot ponosnega državljana Republike Slovenije neskončno sram.

Leta in leta sem razmišljal, kako bi bilo dobro, da bi se naši sobratje vrnili čez Atlantik. In vedno znova bil malce razočaran, ker je država tako pišmeuhovsko držala križem roke. In bilo mi je žal zaradi stanja duha v Sloveniji, ker ostajajo onstran oceana.

Danes gledam malce drugače. V težkih časih za Slovenijo, ko samo čakamo, da se še bolj pogreznemo v gospodarsko in moralno krizo, se namreč zdi, da se pod Triglavom ne da nič več narediti. Neokomunisti so si povsem podvrgli državo, kristjanov je vsak dan manj, za politično desno sredino pa vse več ljudi iz obeh političnih taborov misli, da je povsem enaka politični levici.

Psihoterapevti ugotovavljajo, da je problem nacije nizka samozavest in slaba samopodoba. Zato je toliko grdega besedičenja in metanja polen pod noge tudi med sosedi, prijatelji in somišljeniki.

Če se ozremo čez ocean, pa bomo videli, da je mogoče tudi nemogoče. To kar je ustvarila skupina 6000 ljudi v hujših razmerah od današnjih slovenskih, je dokaz, da tudi mi zmoremo. Če je nekdanji parlamentarec in urednik kljub starosti prijel za metlo in pometal tla v tovarni, in tako nadaljeval rod, ki je dal več izjemno uspešnih, predvsem pa pokončnih in poštenih ljudi, potem je nemogoče postalo mogoče. Na take zgodbe, ki so del slovenskega čudeža pod južnim križem, bi se danes morali spomniti.

Več: blog Muoja besejda


1 komentar

Comments are closed.