Sirski uporniki, ki so del Al Kaide, so zasedli Malulo. Mestece s 5000 kristjani so začeli uničevati, čeprav 2000-let stara kulturna dediščina pod zaščito Unesca. Padle so že prve žrtve. Prebivalci Malule govorijo aramejsko, Jezusovo materinščino. Jezik, v katerem je nastal očenaš. Bo aramejščina sedaj izumrla? V soboto smo se postili za mir v Siriji, včeraj je padla Malula, jutri bodo ZDA verjetno že napadle in ogrozile svetovni mir.
O Maluli, kjer sva se z Mojco v grko-katoliškem samostanu sv. Sergija pred skoraj točno 20 leti zaročila, je v mesečniku Ognjišče izšel potopis (1999). Čeprav gre za revijo, ki je takrat imela četrtmilijonsko branost, pa v spomin na sirske kristjane na tem mestu ponovno objavljamo reportažo.
Malula je vasica, stisnjena pod veliko skalo. Nič posebnega, če ne bi bila tako zelo povezana s krščanstvom.
Sirija je arabska muslimanska dežela. Kristjani so obrobna manjšina, čeprav jih je po nekaterih virih kar petina vsega prebivalstva. Razdeljeni so (obredno) na maronite, rimokatolike, grškokatolike in pravoslavne. Malula leži petdeset kilometrov severno od Damaska. Na pot smo se odpravili s pisanim lokalnim avtobusom, ki je na zunaj spominjal na božično drevo. Razbijaška arabska glasba, hreščeče tuleči zvočniki in nenavadne vonjave so vožnjo skozi puščavo naredile kar zanimivo.
Aramejščina
Vasico Malulo obiskujejo številni jezikoslovci, saj prebivalci govore aramejski jezik, ki ga je govoril Jezus Kristus. Nekaj svetopisemskih knjig je bilo najprej napisanih prav v aramejščini. Ta jezik govori le še kakšnih 18.000 ljudi, katerih tretjina živi v Maluli.
Prebivalstvo vasice je večinoma grškokatoliške veroizpovedi (to so vzhodni kristjani, ki priznavajo papeža), čeprav država skuša z gradnjo novih mošenj vasici dati islamski videz… V mestu sta dva samostana, povezana s sv. Teklo.
Dve tisočletji kulture in zgodovine
Sem se je po izročilo zatekla krščansko dekle Tekla, ki je zaradi svoje vere bežala pred starši in rimskimi vojaki. Ko je prišla do velike skale, se je ta razprla in Tekla je po ozki soteski ušla. Devica in mučenka sv. Tekla je sicer doma iz Male Azije, kjer je bila učenka apostola Pavla.
Po tej ozki soteski se danes pride do samostana na vrhu skale, ki je posvečen mučencu sv. Sergiju iz Rufusa. Samostan so zgradili takoj po letu 313 na mestu rimskega Apolonovega templja. Tu je bil od prvih krščanskih časov vse do prejšnjega stoletja sedež škofije.
Več: blog Muoja besejda
