T. Malec, blog: Politični procesi in profesorji prava

5

V letih mojega študija na VUŠ v Ljubljani (1965-1970) so bili moji profesorji tudi osebe, ki so vodile politične procese, in sicer:

Dr. Heli Modic, je bil predsednik sodišča, ki je na smrt obsodilo generala Rupnika je bil moj profesor pri predmetu Teorija o državi in pravu. Z njim sem se pogovarjala tudi potem, ko sem diplomirala. Obiskal me je v službi na Obrtnem centru v Kopru. Veliko sva razpravljala tudi o suverenosti republike in države ter o pravici do odcepitvi republike. Štirideset let kasneje je dr. Modic obiskal Žarka Petana v vikendu v Bohinju. Izpovedal se mu je, da ga je sram tistega procesa in svoje vloge v njem. Izpovedal se mu je tudi dr. Vladimir Krivic, ki je bil tožilec na dahavskih procesih. Dahavski procesi so kot sodniški teater potekali javno, z uličnim ozvočenjem. Krivic je Petanu potožil, da je bil takrat indoktriniran. Žarka Petana in soprogo sem osebno spoznala okoli leta 1970 v Termah Čatež, ko sta prihajala iz Brežic ob večernih urah na vrt. Večkrat smo skupaj posedeli in se pogovarjali, tudi obiskala sem jih doma v Brežicah. Tožilec dr. Vladimir Krivic, oče nekdanjega ustavnega sodnika Matevža Krivica ni sodeloval pri usmrtitvah dahavskih žrtev, kot je bilo s predpisi določeno. Opis stalinističnih dahavskih procesov od poteka dogodkov z aretacijami, policijskimi preiskovalnimi hipotezami, metodami torture in izsiljevanj, vse do usmrtitve na smrt obsojenih, ki je bila izvršena šele konec leta 1950, je skopo opisana v študiji raziskovalne skupine, pod št. 85, ki jo je vodil Ljubo Bovcon, ki navaja, da ni podatkov o grobovih usmrčenih.

Dr. Martin Žalik, pravnik in znan tožilec v času dahavskih procesov (Prispevki za novejšo zgodovino, intervju z Vlastom Kopačem iz leta 1986, stran 275, 289), znanim urednikom in oblikovalcem zbornika Dachau. Dr. Martin Žalik je bil moj profesor iz predmeta upravni postopek in upravni spori. Viri govorijo tudi naslednje: Dobre štiri mesece po Kranjčevi ovadbi Pokrajinskemu komiteju KP Slovenije, je Martin Žalik, privrženec in učenec Miška Kranjca, “neko noč po novem letu 1945” v gomiliški šoli, župnija Turnišče, predlagal likvidacijo dekana Ivana Jeriča in župnika Danijela Halasa (1908–1945). Mladi komunisti so temu nasprotovali. “Povedali smo jasno, da se ves čas okupacije nista umazala s kakim sodelovanjem z okupatorjem, da nista nikdar Slovencev izdala. Halas je rajši šel v ječo, kakor da bi enega Slovenca izdal.«

Hčerka Martina Žalika, sodnica, naj bi po nalogu vodje vrhovnega sodišča Branka Masleša bila dodeljena za pripravo poročila senatu Vrhovnega sodišča v zadevi Janeza Janše. Veseli me in resnično upam, da nismo spet na rdeči preprogi in da bo pravosodje odločalo brez odlašanja in v skladu z sodobnimi evropskimi normami o človekovih pravicah in zakonom. Proces Patria ima razdiralne posledice za demokracijo in zaupanje državljanov v pravno državo. Ne da bi se pustili zapeljevati političnim čustvom, državljani hočemo resnico in vsakemu preprostemu človeku razumljivo sodno odločbo, ne pa abstraktno fikcijsko indicijsko sodbo, ki je razdelila tudi pravno stroko in naj bi bila povsem nerazumljiva. Sodba je bila izdana v imenu ljudstva, zato naj bo tudi ljudstvu razumljiva. Pravo je pisano za ljudi in uporablja se za ljudi! Kilometri sodnih zapisnikov ne morejo ustvariti pravice. Pravico ustvari samo resnica, ki mora biti jasna in nedvoumna.

Politični procesi – kako je bilo …

Uporaba kazenskega prava in pravosodja kot orodja politike je bila v preteklosti nekaj običajnega, v službi revolucije in tedanje politike. Po izjavi Edvarda Kardelja so bili ti procesi stvar UDB in grajeni na politiki centralnega komiteja zveze komunistov (Dachauski procesi, Komunist, 1990, pravo in politična analiza procesov, stran 131). Imeli smo stalinistični sistem državne in družbene ureditve in sovjetski model kazenske politične represije. Ta model je slonel na ideološkem in političnem modelu partije, ki je bila obenem oblast in država. To stanje je imelo za posledico degradacijo sodišč v inštrument političnega vodstva, v nezgrešljivo orožje za iztrebljanje tudi potencialnih in namišljenih sovražnikov. Tem sodiščem bi lahko rekli režimska, policijska ali strankina sodišča, preoblečena v navidezno pravno formo. Izvajala so nalogo, da so s svojim in pogosto tudi javnim cerimonialom potrdili vnaprejšnje odločitve političnega vodstva in politične policije o »dejstvih«, o »krivcih« in o kaznih. Organom državne varnosti so dodelili vlogo in naloge ideološke in politične policije kot udarne sile vodilnega ideološko-političnega centra. UDV (Uprava državne varnosti) se uveljavi v življenju države kot samostojen in neizmerno močan, pa tudi vsakomur nevaren nosilec politične moči in oblasti. Imela je odločilen vpliv na začetek in konec kazenskega postopka. Sodišča so opustila načela in kavtele kazenskega procesnega prava, zlasti pravico obtoženca do obrambe, kar je omogočilo inscenacijo političnih procesov pod vnaprej postavljenimi hipotezami politične narave. Materialna resnica in stvarni dokazi niso imeli teže, temveč le »priznanja« obtožencev vnaprej določenih političnih konstruktov, največkrat z uporabo torture s fizičnim in psihičnim nasiljem,a s psihološkimi metodami, kot skrajno obliko barbarstva srednjeveške inkvizicije, prenesene v naše stoletje. Tak model ureditve delovanja organov kazenske politične represije v vseh totalitarnih režimih dvajsetega stoletja (italijanskem fašističnem, nacionalističnem nemškem in stalinističnem sovjetskem, ki je bil vpeljan pri nas). Po tem modelu so bili organizirani tudi vsi povojni politični procesi pri nas, ne glede na to ali je bil procesiran obdolženec kriv ali nedolžen. Vsi procesi so imeli izrazito propagandistično vlogo in namen, da naj bi dokazali to ali ono politično tezo, ne glede na utemeljenost obtožbe z namenom utrjevanja ideološke zavesti in zastraševanja. V takšen scenarij sodijo tudi aretacije, zasliševanja, grožnje in izsiljevanja velikega kroga prič, od katerih bi se vsak lahko uvrstil med obtožence, če ne bi izjavil tega, kar so od njega zahtevali. Prav tako sodi v takšen scenarij izdelava obsežnih, politiziranih in konstruiranih obtožnic, ki se ne morejo sklicevati na dejstva, marveč se sklicujejo na priznanja obtožencev in na izjave prič tako, indičnih sodb niti ni bilo potrebno pisati, temveč so imeli v rokah vsa druga orodja, s katerimi so lahko dosegli svoj politični cilj. Glavna obravnava je potekala v telovadnici na Taboru, po zvočnikih pa so prenašali sojenje po vsej Ljubljani. Osrednji časopis Slovenski poročevalec in Ljudska pravica sta obširno poročala o tem procesu. Vrhovno vojaško sodišče je izrečene smrtne kazni v celoti potrdilo, ne da bi se spuščalo v pretres zadeve. Sojenje je zrežirala in neposredno vodila Uprava državne varnosti. Kljub dolgotrajnemu procesu destalinizacije, se še danes nismo iznebili zle sence, ki je padla na sodišče, rehabilitacija žrtev pa je bila dolgotrajen in mučen proces. Sodišča se ne bodo nikoli popolnoma iznebila sence, ki leži nad njimi. Nekateri izmed obsojencev so bili po vsem prestanem trpljenju v taborišču Dachau in procesih poslani še na Goli otok in umrli v nepojasnjenih okoliščinah, tudi v ambulanti zaradi neusmiljenega pretepanja v takoimenovanem špalirju kmalu po prihodu na Goli otok. Dogajale so se grozote, ob katerih odpove še tako bujna domišljija. Nihče še danes ne ve, kje so grobovi na smrt obsojenih in likvidiranih dahavcev. Iz objavljenih pisem med Borisom Kraigherjem, tedanjim notranjih ministrom LR Slovenije in članom PB CK KP Slovenije in Aleksandrom Rankovićem, ministrom za notranje zadeve FNRJ, je razvidno, da so uvrstili goriško dachausko zgodbo v tretjo skupino (Dachauski procesi, raziskovalno poročilo in dokumenti,1990, Velika noč, 28. marca 1948, Kraigherjeva pisma Rankoviću, stran 166-167). Tedaj so udrli tudi v stanovanje mojega očeta, ki je leta 1946 emigriral v notranjost Italije, da si je rešil življenje pred likvidacijo. Tedaj se je zdravil za TBC v vojaški bolnišnici v Rimu težko bolan in ga niso našli (dahavec, na katerem so nacisti delali medicinske preizkuse). Prav grozljivi so ti peklenski načrti slovensko – jugoslovanske partije!

Več lahko preberete na blogu Tatjane Malec.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


5 KOMENTARJI

  1. To je tisto kar nas uničuje! Odlično, ga. Tatjana Malec! Kdo je junak, ki ga ni sram ob tem članku. Kje živimo?

Comments are closed.