T. Kolić, Viva: Kaj je narobe s pozitivnim mišljenjem?

Zapovedani optimizem – zgrešena pot do sreče

V zadnjih letih je vse bolj priljubljeno tako imenovano pozitivno mišljenje, ki se zdi dobrodošlo zlasti v času krize. Ne glede na to, v kakšni življenjski godlji smo, kaj hudega se nam je pripetilo, kakšne težave imamo – če bomo pozitivno razmišljali, se nam bodo začele dogajati dobre in lepe stvari. Pa je res tako? Ameriška sociologinja, politična aktivistka, pisateljica in predavateljica Barbara Ehrenreich v svoji knjigi Nasmehni se ali umri trdi prav nasprotno: pozitivno mišljenje provokativno označi kot glavnega krivca za globalno krizo.

Američani so nadvse “pozitivni ljudje”. Vselej nasmejani, veseli, optimistični. Kot taki slovijo in taka je njihova kolektivna samopodoba. Prepričani so, da je pozitivna naravnanost ključ do uspeha, blagostanja in napredka. Barbara Ehrenreich se je poglobila v ta rožnati pogled na svet od njegovih začetkov, ko je v 19. stoletju nastopil kot obrobna zdravilska tehnika, vse do njegovega ustoličenja kot prevladujoče, zapovedane in predpisane kulturne drže, po kateri se zgledujejo in jo nekritično uvažajo tudi drugod po svetu. Ameriške evangeličanske megacerkve razglašajo dobre novice, da si je treba samo nekaj zaželeti, pa bomo to tudi dobili, kajti Bog želi, da smo uspešni in srečni.

Medicina predpisuje pozitivno mišljenje zaradi njegovih dozdevnih zdravstvenih koristi. Akademska srenja odpira prostor novim oddelkom za “pozitivno psihologijo” in “znanost o sreči”. Toda nikjer na svetu se ni ta religija pozitivne naravnanosti zasidrala globlje kot v svetu ameriških korporacij. Po mnenju Barbare Ehrenreich obsedenost s pozitivnim mišljenjem na osebni ravni vodi do samoobtoževanja, neutemeljeni optimizem pa je tlakoval pot gospodarskemu zatonu.

Ehrenreichova je v vsesplošno korist pozitivnega mišljenja podvomila, ko je leta 2000 zbolela za rakom dojke. Vzdušje, ki jo je obdajalo, jo je spodbudilo k raziskovanju tega fenomena. “Ko so mi diagnosticirali raka, se je okrog mene ustvarila popolna histerija. Morala naj bi postati pozitivno naravnana in vesela, svojo bolezen pa naj bi morala sprejemati celo kot darilo, kot priložnost, da v temelju spremenim svoje življenje. Rekli so mi, da če se ne bom pozdravila, bo to po moji lastni krivdi, ker nisem dovolj pozitivna.”

Industrija pozitivnega mišljenja

Barbara Ehrenreich nikakor ne zagovarja črnogledosti in pesimizma, saj je svojo prejšnjo knjigo namenila prav kolektivni sreči. Prepričana je, da bi se vsekakor morali pogosteje nasmehniti in se več objemati. Vendar pa obstaja velika razlika med upanjem in optimizmom, ki sta naravna občutka, da se bodo stvari obrnile tako, kot je treba, ter pozitivnim mišljenjem, v katerega se prisilimo, v prepričanju, da se bo vse končalo natanko tako, kot si želimo.

Odkar je psiholog Martin Seligman leta 1991 skoval frazo “priučeni optimizem” in začel ponujati storitev urjenja optimizma, se je stvar razvila v pravcato industrijo pozitivnega mišljenja, ki naj bi premagalo negativno mišljenje. Trg so preplavile knjige in DVD z naslovi, kot je Mali priročnik za pozitivno naravnanost. Tovrstne knjige vsebujejo mentalne vaje za reprogramiranje sivega pogleda v čim bolj rožnatega: “zatrditve”, s katerimi ponavljate pozitivne napovedi; “vizualizacije”, pri katerih si denimo na zrcalo v kopalnici nalepite sliko želenega avtomobila; “disputacije”, s katerimi preženete morebitne črne misli … Tistim brez finančnih omejitev so na voljo trimesečne “preobrazbe sreče” z najuglednejšimi “življenjskimi trenerji”, manj premožnim pa nekajdnevni “treningi optimizma”.

Zapoved

Optimizem torej ni bil le psihološko-duhovna življenjska izbira, ampak je na sredini prejšnjega desetletja vse bolj postajal zapoved. Toda avtorica opozarja, da je prisiljen, neutemeljen, zapovedan optimizem podoben psihičnemu, umskemu in čustvenemu omamljanju, ki pomembno zamegli našo sposobnost ocenjevanja, pravilnega dojemanja. Ta rožnata ocena je sicer sladkobna in prijetna, ker pa je zgrešena, vodi tudi do zgrešenih odločitev, nepravilnih odzivov, slabih izbir in neprimernega obnašanja – torej do hudih in neželenih posledic. Odmerjen optimizem je odlično pogonsko gorivo za učinkovit in varen življenjski napredek. Pretiran optimizem poganjajo krila neutemeljenih želja, vodi pa do izbir in obveze, ki presegajo našo stvarnost.

Več lahko preberete v Vivi.