T. Kolić, Viva: Kaj je narobe s pozitivnim mišljenjem?

15

Zapovedani optimizem – zgrešena pot do sreče

V zadnjih letih je vse bolj priljubljeno tako imenovano pozitivno mišljenje, ki se zdi dobrodošlo zlasti v času krize. Ne glede na to, v kakšni življenjski godlji smo, kaj hudega se nam je pripetilo, kakšne težave imamo – če bomo pozitivno razmišljali, se nam bodo začele dogajati dobre in lepe stvari. Pa je res tako? Ameriška sociologinja, politična aktivistka, pisateljica in predavateljica Barbara Ehrenreich v svoji knjigi Nasmehni se ali umri trdi prav nasprotno: pozitivno mišljenje provokativno označi kot glavnega krivca za globalno krizo.

Američani so nadvse “pozitivni ljudje”. Vselej nasmejani, veseli, optimistični. Kot taki slovijo in taka je njihova kolektivna samopodoba. Prepričani so, da je pozitivna naravnanost ključ do uspeha, blagostanja in napredka. Barbara Ehrenreich se je poglobila v ta rožnati pogled na svet od njegovih začetkov, ko je v 19. stoletju nastopil kot obrobna zdravilska tehnika, vse do njegovega ustoličenja kot prevladujoče, zapovedane in predpisane kulturne drže, po kateri se zgledujejo in jo nekritično uvažajo tudi drugod po svetu. Ameriške evangeličanske megacerkve razglašajo dobre novice, da si je treba samo nekaj zaželeti, pa bomo to tudi dobili, kajti Bog želi, da smo uspešni in srečni.

Medicina predpisuje pozitivno mišljenje zaradi njegovih dozdevnih zdravstvenih koristi. Akademska srenja odpira prostor novim oddelkom za “pozitivno psihologijo” in “znanost o sreči”. Toda nikjer na svetu se ni ta religija pozitivne naravnanosti zasidrala globlje kot v svetu ameriških korporacij. Po mnenju Barbare Ehrenreich obsedenost s pozitivnim mišljenjem na osebni ravni vodi do samoobtoževanja, neutemeljeni optimizem pa je tlakoval pot gospodarskemu zatonu.

Ehrenreichova je v vsesplošno korist pozitivnega mišljenja podvomila, ko je leta 2000 zbolela za rakom dojke. Vzdušje, ki jo je obdajalo, jo je spodbudilo k raziskovanju tega fenomena. “Ko so mi diagnosticirali raka, se je okrog mene ustvarila popolna histerija. Morala naj bi postati pozitivno naravnana in vesela, svojo bolezen pa naj bi morala sprejemati celo kot darilo, kot priložnost, da v temelju spremenim svoje življenje. Rekli so mi, da če se ne bom pozdravila, bo to po moji lastni krivdi, ker nisem dovolj pozitivna.”

Industrija pozitivnega mišljenja

Barbara Ehrenreich nikakor ne zagovarja črnogledosti in pesimizma, saj je svojo prejšnjo knjigo namenila prav kolektivni sreči. Prepričana je, da bi se vsekakor morali pogosteje nasmehniti in se več objemati. Vendar pa obstaja velika razlika med upanjem in optimizmom, ki sta naravna občutka, da se bodo stvari obrnile tako, kot je treba, ter pozitivnim mišljenjem, v katerega se prisilimo, v prepričanju, da se bo vse končalo natanko tako, kot si želimo.

Odkar je psiholog Martin Seligman leta 1991 skoval frazo “priučeni optimizem” in začel ponujati storitev urjenja optimizma, se je stvar razvila v pravcato industrijo pozitivnega mišljenja, ki naj bi premagalo negativno mišljenje. Trg so preplavile knjige in DVD z naslovi, kot je Mali priročnik za pozitivno naravnanost. Tovrstne knjige vsebujejo mentalne vaje za reprogramiranje sivega pogleda v čim bolj rožnatega: “zatrditve”, s katerimi ponavljate pozitivne napovedi; “vizualizacije”, pri katerih si denimo na zrcalo v kopalnici nalepite sliko želenega avtomobila; “disputacije”, s katerimi preženete morebitne črne misli … Tistim brez finančnih omejitev so na voljo trimesečne “preobrazbe sreče” z najuglednejšimi “življenjskimi trenerji”, manj premožnim pa nekajdnevni “treningi optimizma”.

Zapoved

Optimizem torej ni bil le psihološko-duhovna življenjska izbira, ampak je na sredini prejšnjega desetletja vse bolj postajal zapoved. Toda avtorica opozarja, da je prisiljen, neutemeljen, zapovedan optimizem podoben psihičnemu, umskemu in čustvenemu omamljanju, ki pomembno zamegli našo sposobnost ocenjevanja, pravilnega dojemanja. Ta rožnata ocena je sicer sladkobna in prijetna, ker pa je zgrešena, vodi tudi do zgrešenih odločitev, nepravilnih odzivov, slabih izbir in neprimernega obnašanja – torej do hudih in neželenih posledic. Odmerjen optimizem je odlično pogonsko gorivo za učinkovit in varen življenjski napredek. Pretiran optimizem poganjajo krila neutemeljenih želja, vodi pa do izbir in obveze, ki presegajo našo stvarnost.

Več lahko preberete v Vivi.


15 KOMENTARJI

  1. Odličen prispevek. Odličen! Ob poplavi kvazi psihologije in kvazi duhovnosti.

    Morda bi tudi sam dodal, da mi je knjiga MOČ POZITIVNEGA MIŠLJENJA protestantskega avtorja Normana Vincenta Peala močno pomagala v življenju, ker Slovenci pa smo čisto v drugo smer ubrisani kot Američani.

    Morda je avtor v eni točki malo zabluzil, ko je opisoval za rakom bolno avtorico. Slavilna molitev se mi zdi nadgradnja zgolj ponavljanja Božje besede.

    Glavna razlika je v tem, da ne glede na prošnjo ali zahvalo vernik Bogu izroča odločitev. Takoj ko pa človek vzročno-posledično ponavlja nekaj in se pogaja, kupuje – pa je to že VRAŽEVERJE, gnosticizem, “jaz sem boga”, “jaz vse zmorem”, “Jaz sem si dovolj”.

    Slovenci pa uživamo v jamranju, mazohiranju, iskanju nepomembnih problemov, vrtenje v nebistvenem. Ne znamo uživati življenja kot sredozemci. Pobrali smo najslabše od Germanov ( preveč sramu, samokrivde, pretirana analiza) in Balkancev, Rusov, Slovanov: melanholija, iracionalnost, impulzivnost, samodestruktivnost).

  2. Tipična freska “ameriške” pozitivnosti je kolodont nasmeh Opankarja. Do skalpa v blatu, pa še vedno na široko kaže porcelan nasmeh, ki je popolnoma izumetničen, lažniv, manipulativen.

  3. Vse do prave mere!

    Na baltimorski cerkvi v ZDA je napis iz 17. stoletja, da je negativen človek veliko breme za dušo.

    Iz vsakdanjega življenja lahko spoznamo, da se rajši družimo s tistimi, ki so balzam za dušo ne pa breme.

    Kako se je mučno družiti s tistimi, ki so nasilni, oholi, obrekljivi, ki le vidijo svoj velik jaz, drugi pa jim niso mar.

    Iz vsakdanjega življenja imamo primere, ko se človek ne zna duhovno pobrati in živi v svojem manjvrednostnem kompleksu.

    Boljše je videti pred seboj svetlobo kot pa temo.

    Boljše je verjeti, da se lahko v vsakemu človeku najde nekaj dobrega kot pa, da so ljudje slabi in da se ne morejo spremeniti.

    Človek mora verjeti, da se lahko pozitivno spremeni in postane boljši, če le ima takšen cilj in gorečo voljo.

    • “Boljše je videti pred seboj svetlobo kot pa temo.”

      V osnovnem prispevku je avtor mojstersko opisal ravno to luč v ZDA, ki je samoslepilo, gnosticizem. Po istem kopitu so socialistični režimi v Evropi od Komunizma do fašizma in nacizma enako OBLJUBLJALI LUČ ( užitek, Nebesa, spoznanje, odrešitev – nikakor pa Boga!) na KONCU TEMNEGA ( revolucija, lakota, propadanje gospodarstva, teror države, visoki davki, vojne) PREDORA.

  4. Problem zase pa je bolezen.

    V njej ali v kakšnem drugem trpljenju je mnogo težje najti pozitivno naravnanost. Vendar je tudi tu pozitivna rešitev.

    Ta pozitivna rešitev, pozitivna naravnanost je pozitiven odnos do Boga, do stvarnika.

    Lažje bomo prenašali trpljenje, če nam bo stal ob strani Bog. Če bomo čutili njegovo bližino, njegov ljubeči objem. Njegovo duhovno moč, ki nam lahko pomaga.

  5. Za dobro in zlo gre v resnici. Ker pa je to verski problem, smo prišli na pozitivno in negativno. Še slabše, prišli smo na to kar je dopuščeno in kar ni dopuščeno. In tako vse rata vremenska napoved.

    Lep primer “pozitivnega” naravnanja je ameriški Enron. Tam je bilo vse samo pozitivno. Tako daleč da si v računovodstvu niso več upali prikazovati dolgov, ampak samo še prihodke. In firma je rastla in rastla…

    • Tako je. Mislim, da je stranpot, če govorimo o tem kaj je pozitivno in kaj negativno. Reče se Da in NE oz. kaj je prav in kaj ne. Se lahko tudi obrazloži.

      Govoriti o pozitvnosti pa je še ena sekularna religija kot vegetarijanstvo, veganstvo…nek new age. Ki je danes main stream.

      Še celo pri čustvih, ki so spontana psihična reakcija v človeku, veliko psihologov in kvazi humanistov govori o pozitivnih in negativnih čustvih.

      Vsako čustvo je pozitivno. Ker človeku sporoči informacijo o sebi in svetu. Kaj pa bo človek iz nje naredil pa lahko sodimo ali je dobro ali slabo.

      So čustva, ki so prijetna: veselje, zadovoljstvo, ponos, ljubezen, .. in so čustva, ki so neprijetna: pohlep, zavist, krivda, strah, sram, jeza, sovraštvo, prezir, … in mi nekaj sporočajo o meni in svetu ( drugem, drugih). Ta pritisk me sili v ukrepanje.

      In zato gre v zgornjem članku: prikazati pozitivnost kot moč po UGODJU, sposobnost za grabljenje UŽITKA, POHLEP po moči, božanskosti – ki pa je zabloda in se spremeni v obup, poraz, totalno razočaranje.

  6. Pozitivno je le tisto, kar je v ravnovesju s stvarstvom, s stvarstvenimi, božjimi vrednotami.

    To je svetloba, ki jo mora slediti človek, ne pa temo, ki je nasprotje temu.

  7. Aktualen prispevek avtorja, ki pomaga razjasniti bistvo med pozitivnim in negativnim življenjskim poslanstvom človeka.

  8. še eno plagiatorstvo. skoraj enak članek sem pred tedni prebral v enem od ameriških liberalnih portalov (ne spomnim se, ali The Atlantic ali Alter.net)

Comments are closed.