Doslej smo od države veliko pričakovali, upali, zdaj je mogoče prvič v zgodovini čas, da začnemo razmišljati, kaj lahko naredimo sami, slovenski družbi svetujeta družinska terapevta.
Dr. Katarina Kompan Erzar je docentka za zakonsko in družinsko terapijo, na področju socialnega varstva je samostojna svetovalka, supervizorka z licenco ter članica Sekcije supervizorjev pri Socialni zbornici Slovenije. Dr. Tomaž Erzar je izredni profesor za zakonsko in družinsko terapijo. Poleg terapij vodi delavnice za preprečevanje nasilja, reševanje konfliktov in obvladovanje jeze. V zadnjem času raziskuje posledice povojne travmatizacije v slovenski družbi in proces odpuščanja.
Za nami je težko leto, po uradnih napovedih bo letošnje še težje. V čem bo leto po vašem mnenju drugačno za prebivalce Slovenije? Od česa je to odvisno?
Tomaž: Leto bo še težje, ker se bo težek položaj nadaljeval. Še več bo občutka brezizhodnosti, nesmisla in nemoči, da se stvari ne morejo premakniti naprej. Paziti bomo morali, da poskrbimo zase, da nas to popolnoma ne preplavi in ne potegne v splošno pritoževanje.
Gotovo bo to leto, ko bo vsak pri sebi lahko preveril, koliko je njegovo počutje odvisno od njega samega.
Predvsem menim, da bo to leto izzivov. Zdaj smo bili navajeni pričakovati od politike in države, upati, mogoče je zdaj prvič v zgodovini čas, da začnemo razmišljati, kaj lahko naredimo sami. Res je malce nepravično, da naj zdaj, ko so nas naredili revne, še delamo. A to je preprosta življenjska modrost: ali si kronično jezen in zagrenjen ali pa greš vase in poiščeš vir opore in smisla.
Ni tako brezizhodno, da se ne bi mogli zdaj, ko so maske padle in približno vidimo, kje smo, lotiti svojega notranjega življenja. To je za nas zelo novo, morda malo ameriško, a to bi bil izziv.
Katarina: Če se dolgo časa gradi na nezaupanju, ustrahovanju in prepričanju, da so odnosi nekaj nevarnega, moraš biti običajno prisiljen, da poiščeš ljudi, ki jim lahko zaupaš. To ne pomeni, da se povežemo proti skupnemu sovražniku, temveč da se povežemo zato, ker je jasno, da nihče ne more preživeti sam.
Pa ne zato, ker ne bi hotel ali ne bi bil sposoben, temveč zato, ker sta zdrava povezanost in sodelovanje higienski minimum normalnega življenja. Najprej se je treba med seboj povezati, nato pa skupaj razmišljati, kaj lahko naredimo.
Vendar se pogosto počutimo, kot da smo v brezizhodnem položaju, kar je verjetno posledica pretirane črnogledosti. Kako smo lahko ob takšnih napovedih sploh optimistični?
Katarina: Dobro je vedeti, kako so se pojavile te napovedi in črnogledost. Ta ni nastala danes, to je drža, ki se nalaga že vsaj dve generaciji. Pri nas imamo specifičen družbeni okvir. Dolgo se je ustrahovalo in pritiskalo na ljudi, živeli smo v sistemu, kjer ni bilo dovolj varnega in iskrenega prostora, tak sistem pa se mora nujno enkrat sesuti.
Če se ljudi ustrahuje in delajo v strahu ter je glavna motivacija njihovega dela to, da ne bi naredili kaj narobe, drugače, se iztrošijo. Če pa svoje znanje razvijajo in se odločijo delati to, v kar verjamejo in čemur lahko sledijo, potem z lahkoto naredijo stvari boljše, več, pa vseeno ne bodo iztrošeni. To je velika razlika. Predvsem je premagovanje strahu proces, ne pa hiter obrat, češ do zdaj je bilo vse v redu, zdaj pa je kar naenkrat vse narobe. Kot v družini, ko pravijo, da so imeli super otroke, potem so se pa ti čez noč izrodili v čudne najstnike.
To nikoli ni res, ti tako imenovani čudni najstniki v isti družni živijo že 17 let. Kje so bili starši teh 17 let? Vsak dan sproti gradimo ali strah ali pa zaupanje. To je odvisno od vsakega od nas, ne glede na plačo ali socialni status. Meni se zdajšnja drža zato ne zdi črnogledost, temveč bolj nekakšna bebavost, bežanje pred lastno aktivnostjo in odgovornostjo.
Tomaž: V ozadju današnjih razmer je zgodba o uspehu, ko nam je šlo in smo najemali posojila. “Pariz nima tako visokih cen nepremičnin, kot jih ima Ljubljana,” smo brali pred leti. Kaj naj bi to pomenilo? Smo tako pomembni ali živimo v nekem popolnoma norem svetu? Vedno smo nihali med tem, ali smo tako pomembni ali smo morda malo čudni. To je zdaj udarilo na plan, res smo čudni.
Prej, ko smo bili neuvrščeni, smo desetletja mislili, da smo nekaj posebnega, bili smo med zahodom in vzhodom. Zdaj pa moramo sprejeti grenko plat tega. Mislim, da vzdušje današnjega pesimizma izhaja iz tega, ker tisti optimizem ni bil zdrav, ni bil z nogami na tleh. O sebi nismo imeli realne slike – kdo smo, kaj smo, koliko se zmoremo povezati, koliko zaupanja in iskrenosti imamo.
Smo zelo travmirana družba, ki je dovzetna za samoprevare in lažne dileme.
Katarina: In sprejeti stvari take, kot so bile, da se bomo od njih lahko zares poslovili. Če jih samo prikrivaš, še ne pomeni, da jih ni bilo. Če vemo, da se je zgodilo veliko hudega, nič zato, izjokajmo, kar moramo, a vsaj vemo, pri čem smo. Potem je veliko laže graditi, saj gradiš na prečiščenih temeljih in se lahko učiš iz izkušenj.
Ali to pomeni, da smo se v zadnjem času tako na osebni kot na družbeni ravni preveč ukvarjali s preteklostjo in premalo s prihodnostjo?
Katarina: Ravno nasprotno, premalo smo se ukvarjali s preteklostjo, premalo smo je sploh smeli poznati, kaj šele da bi o njej ustvarili bolj objektivno podobo, zgrajeno na dejstvih. Če bi se zares ukvarjali z njo, ne pa da jo še zmeraj prikrivamo in z njo manipuliramo, bi lažje razumeli tudi svoj zdajšnji položaj. Dokler ne vemo, kaj je resnica tega prostora, ne bomo obvladali sedanjosti.
Tomaž: Po drugi strani je bilo ukvarjanje s preteklostjo le iskanje krivca. Nihče ni želel priznati, kako je bilo. Preveč smo se ukvarjali s preteklostjo, a na napačen način, trudili smo se, da bi jo spremenili namesto sprejeli, na drugi strani smo se premalo ukvarjali s prihodnostjo, a spet na napačen način.
Mladim ponujamo fiktivne rešitve, kot so obljube, da jih službe čakajo v Bruslju. Ali se šalite? To ni prava rešitev za naš prostor. Prihodnost ni še niti prišla na vrsto. Za ljudi, ki zdaj živijo prihodnost, je to popolna krivica. Čakali so 23 let, ali naj čakajo še nadaljnjih 20 let, da se bodo ta stari dogovorili, kdo je kriv?
Zdi se, da se vrtimo v nekem začaranem krogu.
Katarina: Težava je, ker dejstev, ki so boleča, ne znamo položiti na mizo. Dejstva druge svetovne vojne in povojnega totalitarizma so boleča, boleči so tudi izgube in krivice prve vojne, vmesnega obdobja, iskanja lastnega prostora, revščina, nemoč. Vsi ti vplivi in vzdušja še danes nekaterim dovoljujejo okoriščanje in goljufanje, druge držijo v pasivnosti in strahu, spet druge v sovraštvu, brezbrižnosti in zagrenjenosti.
Preteklost je preteklost in ne bo drugačna, če jo maličimo. Če bomo enkrat končno lahko spregovorili o vsem tem, bodo mladi vsaj razumeli, zakaj se zdi vse tako zapleteno in zakaj je naša sedanjost taka, predvsem pa, kje so poti naprej.
Tomaž: Stvari se je treba lotiti vzporedno. Zgodovinar naj se ukvarja s preteklostjo, mi pa moramo razmišljati o teh ljudeh, ki danes nimajo kruha ali se težko prebijejo skozi mesec. Zelo smo namreč vpeti v ideološko razmišljanje, ki pravi, ali eno ali drugo. Povsod vidimo dileme in nerešljive spore.
Treba je delati oboje, s pozornostjo in iskrenostjo do preteklosti, hkrati načrtovati sedanjost in gledati nekaj let naprej. Morali bi biti bolj prilagodljivi, kar pomeni, da sprejmemo nestrinjanja in gremo hkrati naprej. Nekdo se lahko prepira v peskovniku, vendar ne sme prestopiti tega okvira. Preostali pa lahko odprejo konstruktivni, strokovni dialog.
Več lahko preberete na PlanetSiol.
