Starka Evropa je utrujena, veliki ideali so izgubili zagon … sebičnost zmaguje, pohlep žene mline … Zadnja tri leta, odkar na desnem bregu Tibere vlada Argentinec Bergoglio, so morali podobne ugotovitve in očitke, najprej na račun Cerkve, poslušati cerkveni očetje, kardinali, škofi, opati. Zdaj so prišli na vrsto politiki, voditelji Evropske unije, predsedniki in premieri evropskih držav, mogočneži, ki odločajo o usodi stare celine, nekoč gonilne sile sveta.
Ko je predala žezlo humanizma, tradicije, kulture, ameriškim zmagovalcem druge vojne, je ostala vsaj simbol svobode, demokracije, širokega duha. Nič od tega ni ostalo, je nekaj med vrsticami, nekaj naravnost povedal Frančišek. Argentinec, po poreklu Evropejec, sin migrantov iz Italije.
V Argentini so skoraj vsi, ki kaj veljajo, sinovi migrantov. Potomci zavojevalcev najprej, ki so iztrebili prvotno prebivalstvo, si vzeli, kar je nudila narava. Pa otroci in vnuki ljudi brez česarkoli, ki so iz Evrope bežali pred revščino in lakoto. Skoraj polovico daljnih prišlekov so predstavljali Italijani. Potem so bežali pred fašizmom in nacizmom, tudi med njimi je bilo največ Italijanov. Pozneje so tisoči pribežali skupaj s fašisti in nacisti, ki so jim dali Argentinci zatočišče za nemajhen denar. Pa pred komunizmom so tudi bežali in našli nov dom na jugu zahodne poloble. Argentina je dežela migrantov. Evropa je bila v davnih časih največja izvoznica migrantov, v Argentino in drugam na zahodno poloblo so odhajali kot v obljubljeno deželo.
Evropejci so se svojega daljnega rojaka Frančiška spomnili, ko jim je šlo za nohte, ko je njihov veliki projekt velike Evrope že izgubljal sapo. Bergogliove ideje so se jim zazdele skoraj kot rešilna bilka v trenutkih, ko je Evropa postala obljubljena dežela za reveže z drugih koncev sveta, pa ji je prav pritisk beguncev in migrantov nastavil ogledalo in ji pokazal, da ni trdna, kakor je mislila, da je. Da ni enotna prav ob nobenem bistvenem vprašanju.
Jorge Manuel Bergoglio se je že pred migrantsko krizo, medtem ko se je z migranti mučila Italija, pa to nikomur ni bilo mar, lotil naglavnih grehov mogočnežev. Spregovoril je o pohlepu, napuhu, popolni odtujenosti vladajočih elit. Ker so bile besede v začetku namenjene kardinalom, škofom, monsinjorjem iz rimske kurije, ki so zakuhali krizo za vatikanskimi obzidji, so ga kritizirali samo mogočniki za obzidjem in v palačah največjih nadškofij, zlasti evropskih. Bolj so mu ploskali verniki, bolj je šlo njegovo početje v nos prelatom v škrlatnem in kandidatom za njihove najvišje čine.
Evropski vrhovi, sestavljeni iz politikov, ki jih niso niti oplazile vrednote očetov današnje Evropske unije, Schumana, De Gasperija, Adenauerja, so v Frančišku zaslutili rešilno bilko. Rešilno ali pa vsaj tolažilno. Odločili so se mu podeliti nagrado, ki je dobila ime po Karlu Vélikem. Prvi papež je, ki so mu namenili tako čast. Prej je izredno nagrado sicer dobil Karol Wojtyla, zdaj že svetnik Janez Pavel II., ki je izdatno pomagal rušiti berlinski zid. Redne, najvišje evropske nagrade Karla Velikega za utrjevanje evropskih vrednot pa pred Frančiškom še ni dobil nihče med papeži.
Pa verjetno nihče med papeži zadnjih obdobij ni bil tako odkrito kritičen do političnih, finančnih, ekonomskih, tudi cerkvenih elit, kakor je Jorge Manuel Bergoglio, sin italijanskih staršev iz Argentine. Frančišek se postavlja − vsaj zdi se tako − nad delitve po starih merilih, ko se loteva pohlepa, napuha, izgubljanja vsakršnih vrednot in norm, pa naj bo na dvorih ali pa v škofijah. Bergoglio si v teh hudih, morda za mir in vrednote skoraj izgubljenih časih upa sanjati o novem evropskem humanizmu!
Več lahko preberete na delo.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
