T. Griesser-Pečar, Slovenski čas: Še slabše od predvidevanj

5

Prve izkušnje raziskovalcev z novelo arhivskega zakona


Žal izkušnje z novelo potrjujejo, da so bili vsi razlogi, zaradi katerih smo ji nasprotovali, tehtni. Izkazalo se je celo, da je stanje še slabše, kot smo predvidevali. Kot zgodovinarka, ki se ukvarja s polpreteklo zgodovino, ki je žal še del sedanjosti, se strankarsko ne udejstvujem, nasprotujem pa vsakemu zakrivanju in poneverjanju zgodovine in se zavzemam za to, da je raziskovalcem dostopna celotna dokumentacija, saj lahko samo na podlagi virov preteklost objektivno analizirajo. Ostro nasprotujem vsakemu zlorabljanju zgodovinopisja za politične namene. Prepričana sem, da bo sprava med Slovenci mogoča samo, če bomo razkrili celoten obseg revolucionarnega nasilja. Prav zato namreč gre.

Ker so volilci na prvem referendumu 2011 s podporo vseh pomladnih strank tako prepričljivo (71%) zavrnili zapiranje arhivskega gradiva, tistega gradiva, ki se je kljub uničevanju vendar še ohranilo (najmanj 80 % gradiva je bilo uničenega, največ ob osamosvojitvi), so zainteresirani v ozadju pripravili veliko bolj prefinjeno verzijo. Zato se ne čudim, da nekdo, ki tematike ne pozna, tej noveli naseda in celo misli, da smo pretiravali. Janez Dular piše, da je »tistim, ki so spremenjeno zakonsko besedilo res prebrali in ga primerjali s prejšnjim,« jasno, da je vse, kar je bilo dostopno, tudi naprej dostopno, sedaj pa dobiva uporabnik v roke še listine, ki so bile prej nedostopne. No, najprej naj poudarim, da sem novelo seveda večkrat pozorno prebrala in da ne bi nikoli nastopila v javnosti, če stvari ne bi poznala in če ne bi bila prepričana, da je zakonska sprememba usodna. Iz novele sem razbrala prav diametralno nasprotno vsebino tej, ki jo Dular predstavlja. Zgodovinarji smo vajeni dokumente kritično presojati. Že v postopku so si zagovorniki v parlamentu prizadevalo za to, da nekateri na javno predstavitev ne bi prišli. Vabila nekaterim so bila vsekakor poslana pozno in delno na čudne naslove.

Ko sem torej prebrala novelo, mi je takoj postal jasen namen zakonske spremembe. Hkrati pa sem tudi opazila, kako prefinjeno je pripravljena, veliko bolj kot tista, ki je bila na referendumu zavrnjena. Zavedala sem se tudi, da bo zelo težko javnosti prikazati njene zanke. To je bil tudi vzrok, da je večina, ki je šla na referendum, novelo zavrnila, ni pa se referenduma udeležilo dovolj ljudi, da bi dosegli potrebni kvorum. Vzrokov je več. Nekateri niso prav razumeli, za kaj gre, ker je bilo vprašanje postavljeno zavajajoče, druge so zavedle besede tistih, ki so novelo zagovarjali, saj so ti zagovorniki prihajali tudi s strani, ki se je tradicionalno zavzemala za popravo krivic.

Na eni strani so v noveli res navedeni fondi, ki niso bili dostopni, na drugi strani pa se zapira celotno gradivo zadnjih petinsedemdesetih let. Praktično ni več fondov, ki ne potrebujejo dovoljenja arhivske komisije. Posebno absurdno pa je, da raziskovalci nemškega in italijanskega vojnega nasilja prav tako potrebujejo dovoljenje za uporabo gradiva. Z drugimi besedami: novela ščiti ne samo nosilce javnih služb in politične policije povojnega režima, temveč tudi okupatorje. Upam si trditi, da je to slovenska posebnost! V nobeni drugi državi EU ne skrivajo dokumentov okupatorjev. Domnevam, da so pisci novele ta vidik spregledali, ker so hoteli s preveliko vnemo zaščititi povojne nosilce javnih služb in predstavnike tajnih policij, ki so že med vojno izvajali nasilje in povzročili smrt številnih Slovencev.

Arhivisti so preplavljeni z naročili

Kakšno je torej trenutno stanje? Novela, ki je bila sprejeta v državnem zboru, predpisuje anonimizacijo občutljivih osebnih podatkov in ne razlikuje več, kot je bilo do sedaj, med žrtvami in storilci. Arhivisti so preplavljeni z naročili uporabnikov, so pa prisiljeni vsako škatlo odpreti in pregledati, da ugotovijo, ali so v njej občutljivi osebni podatki ali ne. To ne velja samo za udbovski fond (AS 1931), o katerem se je pred referendumom stalno govorilo in so zavajali in zbujali vtis, da gre samo za ta fond, vse drugo pa da je tako in tako odprto.

Res je, vse, kar je bilo navedeno v Zakonu o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (ZVDAGA) pred novelo zakona, je bilo neomejeno odprto. Dovoljenje je bilo potrebno samo za udbovski fond, ker je vseboval občutljive podatke žrtev (podatki o rasnem, narodnem ali narodnostnem poreklu, političnem, verskem ali filozofskem prepričanju, članstvu v politični stranki in sindikatu, zdravstvenem stanju, spolnem življenju in o kazenski evidenci). Po noveli so zaščiteni podatki žrtev in storilcev. Podatki zadnjih pa niso toliko v udbovskem fondu, temveč v fondih raznih organizacij, inštitucij, uradov, v zasebnih fondih itd.

Namen novele je bil torej ovirati uporabo celotnega arhivskega gradiva od začetka druge svetovne vojne do konstituiranja Skupščine Slovenije 17. maja 1990. Ko sem to navajala, sem z več strani slišala očitek, da lažem. (Mimogrede: čudim se izredno nizki ravni razprave!) To pomeni, da morajo arhivisti naročeno gradivo – dovoljeno je naročiti pet škatel na dan – pregledati in anonimizirati vse občutljive osebne podatke. Edino pozitivno je, da novela pod te ne šteje več političnega prepričanja. Kaj anonimizira, je prepuščeno subjektivni presoji arhivista. In ker odgovarja za svoje delo, je popolnoma razumljivo, da raje očrni več, kot bi bilo potrebno, ker se mora sam zavarovati. Novela je arhivistom naprtila odgovornost, ki so jo pred novelo nosili uporabniki, ki so prej podpisovali izjavo, da se bodo držali zakona. Če se niso, so bili za to odgovorni.

Anonimizirane strani so za raziskave neuporabne, na nekaterih ni ostalo dosti več kot ime in priimek. V Sloveniji namreč »anonimizacija« ne pomeni črtanja imena in priimka, drugod po svetu pa pomeni, da je vsebina dostopna, prekrije se samo ime in priimek. Če bi vsebina ostala, ime pa bi bilo prekrito, bi raziskovalci seveda veliko več izvedeli o delovanju komunističnega režima, kot če stoji na očrnjeni strani samo ime. Seveda tudi brisanja imen ne zagovarjam.

Več lahko preberete v prilogi Družine Slovenski čas.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


5 KOMENTARJI

  1. Ne morem verjeti, da je pri nekaterih tako nizka stopnja življenjske logike, da niso mogli doumeti, da novela arhive zapira.

  2. Spet se bomo spravili na ljudi! Kriv je kvorum! In za ta kvorum je glasovala vsa naša politika. Z SDSom vred!
    To je totalna nezrelost, ali hudobija oblasti, če hočete. Biti demokrat in takole pljuniti na demokracijo, na državljane. To je možno samo v Sloveniji.

  3. Odlično, da je ta članek dosopen tudi v Časniku. Ni mi žal, da sem šel na referendum in glasoval tako kot je opozarjala avtorica.

    Spodbujam urednike, da iz iste številke objavijo tudi Omanovo pismo z naslovom “Demos in petindvajset let… ali Josip Vidmar: Kako ste mogli pustiti na oblast klerikalce”

    Ivan Oman je pričevalec tistega časa. Časa, ki ga danes mnogi skušajo reintrepetirati: s poveličevanjem vloge partije ali z brisanjem spomina na nekatere podrobnosti. Ena takih je tudi v Omanovem zapisu.

  4. Članek sem prebral že v tiskani izdaji. Mislim, da zakon zaradi počrnjenih strani lahko imenujemo “počrneli arhivski zakon” ali kaj podobnega.

    Zdravko, odpri oči. Uzakonjeni kvorum lahko označimo za tehnično ali politično napako. Pravi problem pa je v brezsramni nemorali velikega dela Slovencev, ki je uporabila vse finte in našla vse luknje, da je izsilila takšen zakon.

    V samem bistvu je velika sramota ta hudoben prvinski namen prikrivanja (pravzaprav uničenja) resnice, kar govori o tem, da velik del Slovencev ne pozna ne etike in ne morale. Vrh te komunistične bruharije pa je obrazložitev v smislu, da je zgodovino potrebno prepustiti zgodovinatjem in ne politiki.

    Strah pred ideološkimi temami je velik. Preberite samo članek, v katerem sta Oman in Novakova z zakon o dostojnem pokopu ….

    • Lucijan, s tem moramo računati. Zato pa ne razumem te neznosne lahkotnosti, s katero je bil podprt kvorum. Mar res nimajo pojma o pojmu? Dovolj mi je teh vladarjev, ki vse kar znajo je delat se neumne.
      Arhivski zakon je prvi račun za to. Ne čudimo se če bodo še. Recimo, tale družinska novela je lahko naslednji. Če bo sploh še volja za referendum in ne bomo kar pogledali v tla in šli naprej. Depresija je velika.

Comments are closed.