T. Griesser Pečar, Slovenski čas: Leljakov seznam

12

Bistvena razlika med prostovoljnim in prisilnim sodelovanjem s tajno politično policijo

Ko je Dušan Lajovic objavil na spletu seznam Centralne abecedne evidence »udba.net« in potem ta seznam še delno objavil v knjigi Med svobodo in rdečo zvezdo, sem opozorila na problematičnost nekritičnega objavljanja imen sodelavcev tajne politične policije Ozne/Udbe. Na to sem opozorila tudi v knjigi Cerkev na zatožni klopi leta 2005 in v različnih drugih prispevkih. Vsako ime, ki ga damo v javnost, moramo prej temeljito preveriti. Naš namen ne more in ne sme biti, da žrtve še enkrat obsojamo. Obsoditi je potrebno peklenski sistem, ki ljudi pripelje do tega, da izdajajo svoje bližnje.

Motivi za sodelovanje

Letos je Roman Leljak v knjigi Špiclji Udbe povsem nekritično objavil kar 10.000 domnevnih sodelavcev. Knjiga naj bi bila nadaljevanje publikacije Speča Udba, ki je izšla lani in v kateri so bila objavljena imena aktivnih in rezervnih pripadnikov Udbe.

Seveda ni dvoma o tem, da ima javnost pravico izvedeti, kdo so bili organi tajne politične policije, kako so kršili človekove pravice, na koga so se opirali in kdo je z njimi sodeloval. Vendar imen, ki so v dosjejih in mikrofilmih v Arhivu Slovenije, ni mogoče objavljati brez preverjanja, saj so v njih tudi imena tistih, ki so pod prisilo, včasih v polzavesti zaradi uničujočih zasliševanj in pomanjkanja hrane v zaporih podpisovali vse, kar jim je bilo predloženo, tudi izjave o sodelovanju. Včasih so si zaporniki z izjavo kupili prostost. Nekateri od teh niso nikoli sodelovali oz. so poročali samo stvari, ki niso nikomur škodovale. Nekateri so potem, ko so se osvestili, svoje izjave tudi preklicali. Preveriti je torej potrebno ne samo podpise izjav o sodelovanju, temveč tudi poročila sodelavcev, pa tudi aktivnih pripadnikov tajne policije. Šele na podlagi vsega tega lahko ugotovimo, ali je nekdo dejansko sodeloval in svojim bližnjim oz. svoji okolici škodoval. Predvsem pa je potrebno ugotoviti, iz kakšnih motivov je privolil v sodelovanje. Pravno gledano je velika razlika med prostovoljnim in prisilnim sodelovanjem.

Vsega tega Roman Leljak ni upošteval. V uvodu poudarja, da kategorij sodelavcev ne razlikuje in se tudi sploh ne ukvarja »s tem, na kakšen način so koga pridobilli« (str. 9). Tega naj ne bi storil zaradi tistih, ki so sodelovanje odklonili. Prepričan je, da »ni razlike med sodelavci«. Z drugimi besedami: ker so se nekateri uspeli upreti, kar je brez dvoma občudovanja vredno, se drugim žrtvam brez vsakega razlikovanja lahko znova dela krivica. Leljakov uvod oz. »prolog« je prekratek in preskop za resno in temeljito obravnavo tako občutljive tematike, kot je sodelovanje z zločinsko organizacijo Udbo, ki je bila eksekutivni organ vladujoče komunistične partije oz. njenega Centralnega komiteja.

Večinsko sodelovanje iz »patriotičnih razlogov«?

Seveda ni res, da zgodovinarji ne pregledujemo udbovskega gradiva, kot trdi Leljak. Očitno pa Leljak objavljenih prispevkov, ki navajajo to gradivo, ne pozna. Ni torej edini in tudi ne prvi. Sama te vrste gradivo preučujem že več kot dvajset let. Omenjene mikrofilme sem imela v rokah delno, še predno so bili predani Arhivu Republike Slovenije (ARS), ker sem pripravljala ekspertizo za obnovo Rožmanovega procesa za generalnega javnega tožilca Antona Drobniča, ki ga Leljak prav tako obtožuje, da je sodeloval z Udbo, ker je bil v zaporu napol v zavesti prisiljen podpisati neko izjavo. Objavila sem tudi že nekaj za katoliško Cerkev ključnih imen sodelavcev, ker sem imela trdne dokaze, da so res izdajali, in sem tako lahko razložila sistem preganjanja Cerkve. Vendar sem vedno najprej natančno preverjala, zakaj je nekdo na sodelovanje pristal. Faksimile dokumenta z naslovom Sodelavci (zaupniki) iz duhovniških vrst, ki ga je objavil Leljak, sem z ustreznim komentarjem objavila že 28. januarja 2014 na spletni strani Časnik.si ter ga predstavila na simpozijih in v znanstvenih prispevkih. Je neke vrste priročnik za pridobivanje sodelavcev, kar je tudi razlog, da ga je Sova predala arhivu v nasprotju z zakonom šele leta 2013.

Na predstavitvi knjige je Leljak trdil, da je 60 % vseh sodelavcev Udbe sodelovalo prostovoljno, namreč iz patriotičnih razlogov. Seveda so bili taki. Vse kaže npr., da je prav iz tega razloga sodeloval duhovnik Maks Miklavčič s kodnim imenom »Francka«. Ohranjena so njegova številna poročila, predvsem o škofu Antonu Vovku, kot npr. poročilo »Negativne poteze pomožnega škofa Antona Vovka« iz leta 1949. Vendar je številka 60 % absolutno previsoka. Prvič zato, ker še manjka celostna raziskava Udbe, da bi lahko govorili o verodostojnih številkah. Veliko gradiva je uničenega, okoli 80 %, predvsem pa manjka gradivo osemdesetih let. Tudi Leljakov seznam upošteva samo gradivo do leta 1960.

Upam si trditi, da so ljudje večinoma sodelovali iz povsem drugih razlogov – in ne iz patriotičnih razlogov. Nekateri so sodelovali, ker so za to imeli gmotne koristi oz. ker so jim obljubili določene položaje, drugi – po vsej verjetnosti večina – pa zato, ker so bili v to prisiljeni. Udba je zbirala obremenilno gradivo iz vseh krajev Slovenije in vsakih 14 dni so pošiljali na centralo v Ljubljani iz vseh podružnic podrobna poročila. V že omenjenem dokumentu je navodilo, naj se pri pridobivanju duhovnikov »največja pozornost … posveča naslednjim stvarem: mamon, seksus, alkohol, okupacija«.

Več lahko preberete na druzina.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


12 KOMENTARJI

  1. Vedno bolj se kaže, da nekateri (nekdanji) komunisti, udbovci, kosovci te naloge še danes počno, tokrat pod krinko “desničarjev”, “protikomunistov”, “raziskovalnih” novinarjev. Leljak je bil paradni konj, ko je JJ pred dobrim letom NSI obtožil, da dela za komuniste. Na take načine (finte) je prepričal večino praznovernih “desničarjev” in “kristjanov”. Sedaj je utrdil monopol na “desnici”, s blesavim obnašanjem (TW) psihopatskega škorpijona, ki svojo pomočnico žabo (Virant, Novak, Žerjav ) sredi deroča reke piči in se z njimi potopi (padec vlada), pa si spet dela samomorilske sabotaže ali pa to dela zavestno, da ne bi SDS slučajno presegla 15 %.

  2. Leljak je to žal objavil zgolj iz komercialnih namenov. Ker misli, da se mu bo prodaja povečala. Pa se moti. Prebivalci Goleg otoka ne živijo na tak način.
    Tamari pa poklon.
    Čeprav je tudi ona samo profesionalna zgodovinarka, mi bi pa rabili kakega pisatelja tipa Orwell. Ali Iana Fleminga. Kajti ti udbaši so res imeli “licence to kill”.

  3. Ni se za strinjati z napisanim. Podobno je namreč vsem levim pometanjem pod preprogo. Leljak je jasno obrazložil, zakaj je kdo uvrščen in edina zamera mu gre, da ni objavil tudi tudi poklicev. Uvrščeni so vsi podpisali, lastnoročno, da bodo sodelovali. Potem pa so imeli desetletja čas, da obrazložijo, če so bili prisiljeni, ter da povedo vse kar vedo in pomagajo raziskovalcem, ki delajo v dobro žrtev tega zločinskega sistema. Zato me tale zgodovinarkina izjava čudi – mar ni takih zgodovinarjev, pirjevcev in repetov napretek? Kdorkoli je bil pritisnjen od UDBE k sodelovanju, je lahko zavrnil, in takih je bilo na tisoče in tisoče. zavrnili so ne glede na posledice. Temu se reče biti Človek, biti mož. Tudi mene so silili v partijo v vojski in v službi, a sem jih vljudno in odločno zavrnil. Bilo je nekaj mrgodenja in žuganja s pestjo, potem pa mir. Če je bil kdo prisiljen, kot recimo Drobnič, je imel 25 let časa, da vse objavi v kakšni knjigi in intervjujih. Pa ni storil nič, četudi je bil celo državni tožilec. Ti tožilci so preprečevali pregon in on je bil med njimi. Torej je imel velike koristi, skupaj z družino, za razliko od Pučnika, ki ni podpisal, zato je bil dlje v zaporu, po nedolžnem in izgubil diplomo in moral emigrirati. Seveda pa nekateri predojdipalni ljudje z naklonjenostjo levi frakciji nikoli ne morejo razumeti razlike med možem in Možem. Zaradi takšnega mišljenja ni bilo lustracije (ki ni maščevanje, ampak upokojitev), in vsi sistemi še vedno delujejo po starem. Zdaj so se spet lotili Krkoviča. Neobjektivni in pristranski zgodovinarji so vir mnogih travm dežele. Avtorica še Leljakovih kratkih navedb na začetku knjige ni dobro prebrala. To pa je stil pašek-carl. Žal mi je za to.

  4. Z vsem spoštovanjem, gospa Tamara, do vašega dela, ki ga zelo spoštujem, pa se na tej točki nekoliko razhajam z vami. Že 25 let čakamo na konkretnejše iformacije o delovanju več kot zloglasne udbe. V vsem tem času so vsi, ki so bili na seznamih, to zagotovo vedeli, vendar so bili lepo tiho. Skratka, prav vsi, tudi žrtve, so imele priložnost podrobno pojasniti svojo vlogo. Očitno pa je večina računala, da so se njihovi podatki skupaj z večino arhivov “izgubili”, to je končli razrezali ali bili drugače uničeni. Kljub neznosni domi naciji antifašističnih medijev v Sloveniji, pa je veliko medijev, ki ki z veseljem objavilo njihove pretresljive zgodbe (Demokracija, Reporter, Družina in njene publikacije in priloge, Časnik.si, Politikis, Radio Ognjišče …) Skratka, na demokratični strain medijsko ni tako kritično, kot velikokrat hočemo svojo nemoč prikazati sami. In kdo med name ne bi razumel pretresljivih zgodb in imel za žrtve najgloblje razumevanje? Toda večina se je potuhnila in potrpežljivo čakala, da gredo viharji mimo. Še več. Vpliv velikega dela ljudi s seznamov udbe vidim v zapiranju arhiv, za katere je glasovala NSi. Prepričan sem, da za to odločitvijo NSi stoji politični pritisk. Zato je čisto prav, da je Leljak objavil sezname, ne glede na posledice. Žrtvam – tzistim resničnim – se ne bo z javnim obravnavanjem zgodilo niti stotino hudega, kar so doživeli v komunizmu. Leljak ni le presekal vozel negotovosti, ampak odvrgel bombo – in zdaj bo, kar bo … Kdor je na seznamu, žrtve in njihovi rablji, bop prisiljen pojasniti svoj vključenost. Zlorabljeni se nimajo česa bati, saj bodo deležni polnega razum,evanja dobronamerne javnosti. Edina senca bo ta, da niso spregovorili prej.

  5. Sam sem tule nekajkrat zapisal, kljub temu da sem sicer za izrazito odprtost arhivov in za pregon tistih, ki so jih samovoljno uničevali, kako velja biti previden pri interpretaciji spiskov “sodelavcev udbe”. Upoštevati tudi, da je večinski del arhiva uničen ipd.

    Da ne bi po nepotrebnem delali novih težkih krivic. Od umazanja imen naprej. In so me tule v komentarjih napadli. En je šel tako daleč, da me je pred dnevi obtožil za “prokomunistično propagando po naročilu.”

    Je pa po drugi strani tudi predlog gospe avtorice diskutabilen. Da bi strokovnjaki ali kdorkoli vršil končno kar selekcijo, za koga od sodelavcev udbe naj javnost izve, za koga pa ne. Tega pa vsaj jaz osebno tudi ne morem sprejeti in mi je nepravično.

  6. V Sloveniji nujno potrebujemo pričevanja ljudi, ki so bili prisiljeni v sodelovanje z udbo. Ne zato, da bi se z varne distance nad tem naslajali, ampak zato, da se začne oblikovati širša slika naše polpreteklosti. Ljudje, kii so na terenu novačili sodelavce, z izsiljevanjem in drugimi pritiski, so še danes živi in aktivni. Prepoznaš jih, ko v vrsti na blagajni v trgovini ali na banki ali na avtobusni postaji vznemirjajo ljudi s kritiziranjem Janše in hvalo prejšnjega sistema. Nedolgo sem bil priča takšnemu dogodku. Neka oseba, ki je bil v času komunizma zaposlen v nekem podjetju kot detektiv (tako so ga predstavljali), je v vrsti pred bankomatom začel z glasnim vzklikanjem propagirati zločinski system. “Zakaj smo ukinili socializem! Takrat so imeli vsi delo!” Kot povod za to izjavo je našel slabo delovanje bankomata, češ poglejte, kaj se nam dogaja v gnilem kapitalizmu. V vrsti je bilo šest ali sedem ljudi in pri enem je takoj naletel na odobravanje, ki je izjavil: “Bodo prišli dobri stari časi, bodo prišli!” Jaz, ki ob takšni gnili komunikaciji ne morem držati jezik za zobmi, sem bil kratek in jedrnat: “Dobri stari časi? Kdaj? Med vojno in po vojni, ko ste klali, ali v osemdesetih letih, ko ni bilo sladkorja, olja in kave, inflaciji pa se je zmešalo …” Vsi so utihnili. Toda meni seveda nihče ni dal prav. Pri nas je še vedno takole: Če si za prejšnji krvav sistem, potem lahko zganjaš propaganda po mili volji, če pa si vendarle democrat, potem pa je bolje biti previdno tiho. Do kdaj bomo tiho? Zdaj moramo govorit, ne biti tiho.

    • Bravo, tako je prav. 70 let smo bili prisiljeni molčati, čas je,da spregovorimo.
      Ko me je sredi sedemdestih let prejšnjega stoletja v državni službi sodelavec, odgovoren za članstvo v ZK, nagovarjal, naj kot dober človek in zgleden delavec vstopim v Partijo (češ, da je to moja dolžnost, sploh pa v času, ko je Tita načenjala bolezen in zapuščala pamet), sem mu odgovoril, kaj sem mu slabega naredil. Nasmehnil se je – in razumel. Tudi jaz sem razumel, da je samo izpolnjeval ukaze. Nikoli več me ni gnjavil s tem. Nobenih posledic ni bilo. Ostala sva dobra sodelavca in skoraj prijatelja. Res pa je, da vsi niso imeli te sreče.

  7. Navadili smo se živet kot srne v gozdu, ki zastrižejo z ušesi ob najmanjšem šumu in zbežijo.
    Nič čudnega če je strah v takem vzdušju še vedno prisoten in da ni sproščenosti.
    S preveliko opreznostjo pri razkrivanju imen se negotovost podaljšuje, medtem ko pa z nekritičnim objavljanjem seznama obstoji možnost novih krivic. Mislim da je oboje več kot potrebno.

  8. Mislim, da je prav, da je Leljak objavil ta seznam. Tisti, ki mislijo, da se jim ob tem dela krivica, imajo še sedaj možnost, da pojasnijo okoliščine, ki so jih privedle v to in kakšno korist je imela Udba od njih.

    Še bolj bi bil zanimiv seznam sedanjih sodelavcev Paraudbe, ki so zelo aktivni na vseh ravneh in v vseh segmentih družbe. Mnogi se sicer kar sami javljajo. Sodelavci so očitno raznih vrst, od nekaterih duhovnikov do spletnih komentatorjev in drugih.

    • “Sodelavci so očitno raznih vrst, od nekaterih duhovnikov do spletnih komentatorjev in drugih.”

      Vau! Smo na teh spletnih straneh že kakšnega razkrinkali?

  9. Nekateri komentatorji so npr. navzoči v različnih medijih z različnimi imeni. Sporočila so pa povsod enaka. Vedno gre za propagando “nacionalnega interesa”, proruske usmeritve in socialistične ureditve.

    Med drugim je njihova naloga, kot tudi mnogih novinarjev, stalno blatenje tistih, ki bi jim morda to lahko preprečili.

    Seveda je za temi prizadevanji vedno zgolj boj za lastne interese in lastne privilegije oz. privilegije “naših”.

Comments are closed.