T. Griesser Pečar, Slovenski čas: Leljakov seznam

Bistvena razlika med prostovoljnim in prisilnim sodelovanjem s tajno politično policijo

Ko je Dušan Lajovic objavil na spletu seznam Centralne abecedne evidence »udba.net« in potem ta seznam še delno objavil v knjigi Med svobodo in rdečo zvezdo, sem opozorila na problematičnost nekritičnega objavljanja imen sodelavcev tajne politične policije Ozne/Udbe. Na to sem opozorila tudi v knjigi Cerkev na zatožni klopi leta 2005 in v različnih drugih prispevkih. Vsako ime, ki ga damo v javnost, moramo prej temeljito preveriti. Naš namen ne more in ne sme biti, da žrtve še enkrat obsojamo. Obsoditi je potrebno peklenski sistem, ki ljudi pripelje do tega, da izdajajo svoje bližnje.

Motivi za sodelovanje

Letos je Roman Leljak v knjigi Špiclji Udbe povsem nekritično objavil kar 10.000 domnevnih sodelavcev. Knjiga naj bi bila nadaljevanje publikacije Speča Udba, ki je izšla lani in v kateri so bila objavljena imena aktivnih in rezervnih pripadnikov Udbe.

Seveda ni dvoma o tem, da ima javnost pravico izvedeti, kdo so bili organi tajne politične policije, kako so kršili človekove pravice, na koga so se opirali in kdo je z njimi sodeloval. Vendar imen, ki so v dosjejih in mikrofilmih v Arhivu Slovenije, ni mogoče objavljati brez preverjanja, saj so v njih tudi imena tistih, ki so pod prisilo, včasih v polzavesti zaradi uničujočih zasliševanj in pomanjkanja hrane v zaporih podpisovali vse, kar jim je bilo predloženo, tudi izjave o sodelovanju. Včasih so si zaporniki z izjavo kupili prostost. Nekateri od teh niso nikoli sodelovali oz. so poročali samo stvari, ki niso nikomur škodovale. Nekateri so potem, ko so se osvestili, svoje izjave tudi preklicali. Preveriti je torej potrebno ne samo podpise izjav o sodelovanju, temveč tudi poročila sodelavcev, pa tudi aktivnih pripadnikov tajne policije. Šele na podlagi vsega tega lahko ugotovimo, ali je nekdo dejansko sodeloval in svojim bližnjim oz. svoji okolici škodoval. Predvsem pa je potrebno ugotoviti, iz kakšnih motivov je privolil v sodelovanje. Pravno gledano je velika razlika med prostovoljnim in prisilnim sodelovanjem.

Vsega tega Roman Leljak ni upošteval. V uvodu poudarja, da kategorij sodelavcev ne razlikuje in se tudi sploh ne ukvarja »s tem, na kakšen način so koga pridobilli« (str. 9). Tega naj ne bi storil zaradi tistih, ki so sodelovanje odklonili. Prepričan je, da »ni razlike med sodelavci«. Z drugimi besedami: ker so se nekateri uspeli upreti, kar je brez dvoma občudovanja vredno, se drugim žrtvam brez vsakega razlikovanja lahko znova dela krivica. Leljakov uvod oz. »prolog« je prekratek in preskop za resno in temeljito obravnavo tako občutljive tematike, kot je sodelovanje z zločinsko organizacijo Udbo, ki je bila eksekutivni organ vladujoče komunistične partije oz. njenega Centralnega komiteja.

Večinsko sodelovanje iz »patriotičnih razlogov«?

Seveda ni res, da zgodovinarji ne pregledujemo udbovskega gradiva, kot trdi Leljak. Očitno pa Leljak objavljenih prispevkov, ki navajajo to gradivo, ne pozna. Ni torej edini in tudi ne prvi. Sama te vrste gradivo preučujem že več kot dvajset let. Omenjene mikrofilme sem imela v rokah delno, še predno so bili predani Arhivu Republike Slovenije (ARS), ker sem pripravljala ekspertizo za obnovo Rožmanovega procesa za generalnega javnega tožilca Antona Drobniča, ki ga Leljak prav tako obtožuje, da je sodeloval z Udbo, ker je bil v zaporu napol v zavesti prisiljen podpisati neko izjavo. Objavila sem tudi že nekaj za katoliško Cerkev ključnih imen sodelavcev, ker sem imela trdne dokaze, da so res izdajali, in sem tako lahko razložila sistem preganjanja Cerkve. Vendar sem vedno najprej natančno preverjala, zakaj je nekdo na sodelovanje pristal. Faksimile dokumenta z naslovom Sodelavci (zaupniki) iz duhovniških vrst, ki ga je objavil Leljak, sem z ustreznim komentarjem objavila že 28. januarja 2014 na spletni strani Časnik.si ter ga predstavila na simpozijih in v znanstvenih prispevkih. Je neke vrste priročnik za pridobivanje sodelavcev, kar je tudi razlog, da ga je Sova predala arhivu v nasprotju z zakonom šele leta 2013.

Na predstavitvi knjige je Leljak trdil, da je 60 % vseh sodelavcev Udbe sodelovalo prostovoljno, namreč iz patriotičnih razlogov. Seveda so bili taki. Vse kaže npr., da je prav iz tega razloga sodeloval duhovnik Maks Miklavčič s kodnim imenom »Francka«. Ohranjena so njegova številna poročila, predvsem o škofu Antonu Vovku, kot npr. poročilo »Negativne poteze pomožnega škofa Antona Vovka« iz leta 1949. Vendar je številka 60 % absolutno previsoka. Prvič zato, ker še manjka celostna raziskava Udbe, da bi lahko govorili o verodostojnih številkah. Veliko gradiva je uničenega, okoli 80 %, predvsem pa manjka gradivo osemdesetih let. Tudi Leljakov seznam upošteva samo gradivo do leta 1960.

Upam si trditi, da so ljudje večinoma sodelovali iz povsem drugih razlogov – in ne iz patriotičnih razlogov. Nekateri so sodelovali, ker so za to imeli gmotne koristi oz. ker so jim obljubili določene položaje, drugi – po vsej verjetnosti večina – pa zato, ker so bili v to prisiljeni. Udba je zbirala obremenilno gradivo iz vseh krajev Slovenije in vsakih 14 dni so pošiljali na centralo v Ljubljani iz vseh podružnic podrobna poročila. V že omenjenem dokumentu je navodilo, naj se pri pridobivanju duhovnikov »največja pozornost … posveča naslednjim stvarem: mamon, seksus, alkohol, okupacija«.

Več lahko preberete na druzina.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.