T. Griesser-Pečar: Nemški volilni sistem zagotavlja stabilne vlade

12

Ker se je v Sloveniji izkazalo, da je prepotrebno spremeniti volilni sistem, ker po sedaj veljavnem sistemu zaradi razpršenosti glasov na preveč strank skoraj ni mogoče oblikovati stabilne vlade, je dobro, da se ozremo čez mejo in si pogledamo volilne sisteme drugod po svetu, predvsem v Evropski Uniji.

Nekateri imajo večinski sistem, tako Velika Britanija, drugi pa proporcionalni sistem, kot Avstrija. Večinski sistem seveda pomeni, da pridejo v parlament samo večje stranke, vlade pa so stabilne in imajo močno parlamentarno podporo. Slabost sistema je, da velik del prebivalstva nima predstavnika v parlamentu. Proporcionalni sistem pa omogoča večje predstavništvo prebivalstva v zakonodajni veji oblasti, vendar glasovi pristanejo pri večjem (velikokrat prevelikem) številu strank, ki pa nimajo potrebne večine za oblikovanje trdne vlade. Morajo seveda skleniti koalicijo. Čimveč strank je v koaliciji, tembolj šibka je vlada in manj važnih reformnih zakonov lahko spravi skozi parlament. To smo lahko nazorno spremljali tudi v Sloveniji. Če bo naslednja vlada produkt kar šestih levih strank, že lahko vnaprej predvidevamo, da bo Slovenija – v gospodarstvu, v sodstvu, v spoštovanju človekovih pravic, v blaginji nasploh itn. – na poti navzdol. Še bolj pa bo rasla korupcija.

Nemčija ima dvokrožni sistem. V tim. Weimarski republiki – neuradno ime za Nemčijo, ki je nastala po 1. svetovni vojni in je leta 1919 v mestecu Weimar sprejela ustavo – so imeli slabe izkušnje s proporcionalnim sistemom iz podobnih razlogov, ki so nam znani tudi v Sloveniji. Bilo je preveč strank, prišlo je do neštetih prepirov in nesoglasij v koalicijah, nobena stranka ni bila dovolj močna, da bi sama ali pa samo z še eno stranko lahko stabilno vladala.

Prepotrebne reforme tako niso bile sprejete, pridobivale pa so skrajne stranke. Vse to je povzročilo nestabilnost ne samo vlade, temveč cele države. Rezultat vsega tega je bil tudi, da je leta 1933 prišla na oblast nacionalsocialistična stranka (NSDAP) s Hitlerjem na čelu. Čeprav so Nemci tudi po drugi svetovni vojni bili bolj naklonjeni proporcionalnemu sistemu, so leta 1949, ko se je izkazalo, da se pomika sistem v smeri Weimarske republike, sprejeli kompromis. Prvič so po novem sistemu volili leta 1953. Zato se sedanji volilni sistem jasno razlikuje od tistega iz Weimarjevega časa. Sestavljen je iz delno večinskega in delno proporcionalnega sistema.

Vsak nemški volilec ima namreč dva glasova. S prvim glasom voli osebo (osebnostni glas) v svojem volilnem okrožju. Ker je Nemčija zelo velika država, je takih okrožij kar 299. To bi naj bila tudi polovica poslancev. Vsako volilno okrožje reprezentira več ali manj 250.000 volilcev. Tisti, ki v okrožju dobi največ glasov – in samo tisti –, je direktno izvoljen poslanec v »Bundestag-u«, kakor se imenuje nemški spodnji dom zveznega parlamenta. Ta glas ni vezan na to, ali doseže njegova stranka določen procent ali ne. Tega mandata mu ni moč več vzeti. Seveda večino kandidatov postavljajo politične stranke, kandidirajo pa tudi neodvisni kandidati. Pri direktnih mandatih volilci odločajo torej po večinskem sistemu. S tem glasom se tudi zagotovi, da ima vsak volilni okraj svojega kandidata, ki potem zastopa tudi to, kar je za določen okraj posebnega pomena.

Drugi glas, ki je seveda pomembnejši, pa odloča o tem kako močna je določena stranka v parlamentu. Da se glasovi ne razdrobijo preveč, da je število strank vendarle nekoliko omejeno, morajo stranke zato, da prestopijo prag parlamenta, doseči na volitvah najmanj 5 % glasov. Izjemoma pa je stranka v parlamentu zastopana tudi, če si pribori tri direktne mandate. V tem primeru je procentualno število glasov upoštevano tudi v parlamentu in si stranka lahko prisvoji še kak dodatni mandat.

Za stranke, ki po javnomnenjskih raziskavah nimajo možnosti, da pridejo v parlament, so volitve seveda tvegane. Pri parlamentarnih volitvah leta 2013 v parlamentu ni bilo zastopano 6,86 miljonov glasov. Od teh je bilo zelo veliko glasov, ki so bili oddani za skrajno desno stranko AfD, ker ta ni dosegla, sicer je šlo zelo na tesno, potrebnih 5 % glasov. Pri zadnjih volitvah leta 2017 je prag parlamenta dosegla. Pravzaprav bi morali na teh volitvah razdeliti drugo polovico glasov, torej 299. Prav zaradi tega, ker morajo imeti stranke v parlamentu toliko poslancev, da njihovo število ustreza procentom, ki so jih pridobili na volitvah.

V sestavo direktnih mandatov ni mogoče posegati, se pa število poslancev v spodnji zbornici parlamenta spreminja. Če dobi stranka več direktnih mandatov, kot ji procentualno pripada po štetju drugih glasov, potem lahko dobijo glede na izzid volitev ostale stranke dodatne mandate. Sestava parlamenta mora ustrezati rezultatom volitev. S tem pa se neprestano spreminja oz. povečuje število poslancev. Večkrat so že skušali število poslancev omejiti, zadnjič na primer na 630 poslancev, kolikor jih je trenutno v Bundestag-u, vendar to do sedaj ni uspelo. Nasprotovale so predvsem manjše stranke.

Zgornji dom Bundesrat

Ker je Nemčija federalna republika, so v zgornjem domu parlamenta, tim. »Bundesrat-u«,  zastopane nemške dežele. Teh je šestnajst (Bayern, Baden-Würtemberg, Berlin, Brandenburg, Bremen, Hamburg, Hessen, Niedersachsen, Mecklenburg-Vorpommern, Nordrhein Westfalen, Rheinland-Pfalz, Sachsen, Sachsen-Anhalt, Saarland, Schleswig Holstein, Thüringen). Zgornji dom predstavlja torej federalno strukturo države. Vsako deželo zastopajo ministrski predsedniki, ministri ter deželni sekretarji deželnih vlad. Kdo deželo zastopa, določa vsaka deželna vlada posebej.

V vsaki deželi potekajo seveda posebne deželne parlamentarne volitve. Po navadi sestavljajo vlado koalicijske stranke, redkokdaj pridobi ena stranka več kot polovico glasov, da lahko sama vlada. To je v preteklosti uspelo kar nekajkrat na Bavarskem. Zgornji dom parlamenta sodeluje pri zakonodajnem procesu. Lahko zavlačuje sprejetje zakonov, lahko zahteva spremembe, delno pa jih lahko tudi prepreči. Zgornji dom (Bundestag) imenuje tudi polovico vseh ustavnih sodnikov, drugo polovico imenuje spodnji dom (Bundesrat) – v obeh primerih z dvotretjinsko večino. Ustavnih sodnikov je v Nemčiji 16.

12 KOMENTARJI

  1. Hvala, pregled Nemčije je zelo nazoren!
    Kaj pa Slovenija?Spremembe volilne zakonodaje ne bo in je ni mogoče doseči!
    Levica je s sistemom zadovoljna n se ohranja v njem,tako da spremembe ne bo.
    Preveč razdrobljenih strank v DZ je mogoce doseči tudi z zvišanjem volilnega praga na 7,5 %, tako da bi stranka v DZ imela vsaj 10 poslancev in iz s.o. postala vsaj d.o.o.
    Ke s takšne številom poslancev stranka lahko resneje pokriva podrocja. Kako naj bo stranka 4 ali 5 poslancev sposobna tega.Problem Slovenije pa ni volilni sistem,niti volilci! problem je v ljudeh – v ne-vofenih, neorganiziranih strankah in egoističnih, le vase usmerjenih avtokratskih predsednikih strank, ki ne znajo ustrezno voditi, kadrovati, se pogajati. Tem noben volilni sistem ne pomaga. Želijo se ga otepati!
    Samo Lojzeta poglejte.Pri 70 letih bi še petič odšel za 20 jurjev na mesec v Bruselj. Kak je njegov rezultat. Ga ni, ga ni treba.ker nikomur ne poroča.nikomur ne odgovarja, ker za vsak prometni prekršek ali Airbnb. Turizem imamo sto predpusov. Opoložaju, odgovornosti EU poslanca pa, po starem komunističnem običaju. Posljimo direktorja v tujino, da bo pred pokojnino še malo zaslužil. S takimi kot je Lojze Tonin & co si spremembe volilnega sistema tudi NSi ne sme želeti,ker v slovenski Bunfestag ne bi uspeli izvolili nikogar, saj do stranka brez ustreznih, jvalificiranih ljudi, razen če je volilna baza včinskob še v. časih Marje Terezije.

  2. Drugi, sengo hujši ljaek,je Bogovič.
    Pravi Bog zase in ne zate, kar skuša volilce prepričati Janša. V vsaki demokraciji 4.0,zlasti v Nemčiji bi po izpadu iz DZ mali bog Bogivič odstopil,priznal poraz sls in se častno umaknil. Pred 4 leti. Takih modelov je v Bruslju še nekaj Vajgl se iz rdečega prefarba v upokojenca, v zelenega pa mladi Kardelj,ki sploh nima Stranke. Lepo e biti EU poslanec! Za slovensko politiko, zlasti za zavedene volilce pa je to sramota!

  3. Hvala, pregled Nemčije je zelo nazoren!
    Kaj pa Slovenija?Spremembe volilne zakonodaje ne bo in je ni mogoče doseči!
    Levica je s sistemom zadovoljna n se ohranja v njem,tako da spremembe ne bo.
    Preveč razdrobljenih strank v DZ je mogoce doseči tudi z zvišanjem volilnega praga na 7,5 %, tako da bi stranka v DZ imela vsaj 10 poslancev in iz s.p. postala vsaj d.o.o.
    Le s takšnim številom poslancev stranka lahko resneje pokriva podrocja. Kako naj bo stranka 4 ali 5 poslancev sposobna tega. Problem Slovenije pa ni volilni sistem,niti volilci! problem je v ljudeh – v ne-vodenih, v slabo vodenih, neorganiziranih strankah in egoističnih, le vase usmerjenih avtokratskih predsednikih strank, ki ne znajo ustrezno voditi, kadrovati, se pogajati. Tem noben volilni sistem ne pomaga. Želijo se ga otepati!
    Samo Lojzeta poglejte.Pri 70 letih bi še petič odšel za 20 jurjev na mesec v Bruselj. Kak je njegov rezultat. Ga ni, ga ni treba.ker nikomur ne poroča.nikomur ne odgovarja, ker za vsak prometni prekršek ali Airbnb. Turizem imamo sto predpusov. Opoložaju, odgovornosti EU poslanca pa, po starem komunističnem običaju. Posljimo direktorja v tujino, da bo pred pokojnino še malo zaslužil. S takimi kot je Lojze Tonin & co si spremembe volilnega sistema tudi NSi ne sme želeti,ker v slovenski Bundestag ne bi uspeli izvolili nikogar, saj do stranka brez ustreznih, kvalificiranih ljudi, razen če je volilna baza včinsko še v časih Marje Terezije.

  4. Gospa Grieeser ali ste zgodovinarka?
    S kvazi politiko Nsi / SDS se raje ne ukvarjajte,ker to ni za vas! Brez zamere!

      • Nisem nikoli bil eden od levičarjev, le vidim številne slabosti desnih strank,ker od ’91 dalje vse vodje osebno poznam in nimsm le imginarne predstave iz navijaških ali sovražnih medijev. Opozarjam na zelo očitne razloge zakaj desnica izgublja:pa jih zaradi zaprtosti vase,zastarelega vodenja,negativne kadrovske selekcije itd….sploh ne vidijo in zato iz leta v leto izgubljajo. Hkrati pa trmasto brez sprememb rinejo navzdol !

      • Demokratično po vrednotah 4.0, kot v indutrij i 4.Industeijske dobe bodočnosti je treba priznati, da je politika ptedvsem borba posameznikov za oblast⛔🚫🚭 slavo ugled denar delovna mesta za prijatelje, zato se politike nekateri brez siceršnjih kompetenc za kaj drugega, doživljenjsko oklepajo. In prav to raven slovenske politike znižuje! Ker je to tekma / borba ne morete brezpogojno malikovati enega,vse ostale pa, ker nočejo z Janšo, pa na giljotino
        Priznati je treba da je tekma več tekmecev,ne glede da imajo eni všečno vsebino🚫drugi ne. Ni primerno zmerjati , da novi obrazi zmagujejo, analizirati je treba in se kaj naučiti, kako lahko novinci dosežejo tak rezultat in dopolniti svoje ljudi v svojih vrstah s svežimi idejami. Dokler bodo vplivni analitiki desnice levičarji a la Čirič,Jeretič Lahovnik in podobni, zavajajoče analize ne bodo dale prave slike stanja. Tako je tudi na medijskem področju in vseh drugih. S financno-poslovno elito se ne da tekmovati z gasilci in piknik-taborniki iz Lepene, kamor mora kot v Meko, vsak član SDS priti,sicer ne bo dobil pozicije v krogu SDS.ali ni to precej jugo-balkansko,izrazito oportunistično in super odbojno za mlade intelektualce. Teh na desnici ni. Povprečna starost članstva pa se bliža 70 letom. Mlajši volijo iz kroga svoje generacije.Desnica pa posnema 45 let komuniste, na desnici pa so na položaju 30 let isti in manjka “le” še slabih 15 let. Looser!

  5. Mislim, da je med nami in Nemci še veliko pomembnih razlik kot volilni sistem. Trdim pa tudi, da se ljudi ne more spremeniti s spremembo volilnega sistema.

    Bistvena odstopanje od Stvarnikovih navodil za srečno življenje so:
    – organiziran kriminal,
    – sistemska korupcija in
    – izumiranje.

    Problem je elita, ki je pravzaprav ni. Govorim o par odstotkov ljudi, ki imajo željo odpraviti našteto ter imajo vpliv na vse ostale, ostali jim pač sledijo po principu palice in korenčka.

Comments are closed.