T. Griesser Pečar, Družina: Kaj je »odprt arhiv«?

Zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar o (ne)dostopnosti arhivskega gradiva

Dovolite mi za začetek načelno vprašanje. V Študijskem centru za narodno spravo vodite raziskovalno skupino Nasilje komunističnega totalitarizma v Sloveniji 1941–1990. Zakaj je sploh smiselno, da skušamo sestaviti verodostojno sliko prejšnjega režima in zločinov, ki jih je povzročil? Marsikdo namreč v tem vidi le razdiralno brskanje po preteklosti.

Narod, ki ne pozna svojih korenin, nima prihodnosti, oz. kot je formuliral zgodovinar Stéphane Courtois:­ »Nobena družba ne more preživeti brez čuta za pravičnost, spomina in zgodovine …« (Črna knjiga komuni­zma 2, 174–175). Poznati moramo pozitivne in negativne strani svoje zgodovine in se iz nje nekaj naučiti. Vse, kar smo, izvira iz preteklosti. Slovenci smo še vedno razdvojeni, ker je polpretekla zgodovina del sedanjosti in ker nismo razčistili zločinov, ki so se zgodili. Prehod v samostojno, demokratično Slovenijo je tako problematičen zato, ker ni bilo pravega reza med preteklostjo in sedanjostjo, ker na univerzah, v sodstvu, v parlamentu in v drugih ­ javnih službah še vedno sedijo obremenjeni ljudje – in celo nosilci prejšnjih javnih služb. Potrebno je torej ugotoviti, kaj se je zgodilo, kje in kdaj, ter imenovati odgovorne. To je prvi korak na poti k spravi.

Pogovarjava se ravno v času volitev v Evropski parlament. Ta je pred petimi leti, 2. aprila 2009, sprejel resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu, v kateri poziva vse države članice, naj si resnično prizadevajo za odprtje arhivov, tudi arhivov nekdanjih notranjih varnostnih služb, tajne policije in obveščevalnih služb. Kakšen je za vas »odprt arhiv«?

Arhiv je »odprt«, če ima raziskovalec dostop do originalnega, necenzuriranega gradiva. Brez tega struktur nasilja sploh ni mogoče verodostojno prikazati. To je seveda mogoče samo v svobodni, demokratični družbi. Zgodovinopisje ni in tudi ne sme biti propagandno orodje oblasti. Seveda pa mora raziskovalec z občutljivimi osebnimi podatki ravnati odgovorno, v skladu z zakonom.

V katerih bistvenih točkah se novela arhivskega zakona, ki bo predmet referendumskega odločanja, odmika od takega razumevanja arhivske odprtosti, kot ste jo ravnokar opredelili?

Dejansko je 65. čl. sedaj veljavnega zakona spremenjen tako, da na zelo perfiden način arhive znova zapira. Novela namreč zakonsko predpisuje anonimizacijo občutljivih podatkov, izvzeta je samo politična opredelitev, in ne razlikuje več med žrtvami in storilci, ker uvaja tudi nedostopnost občutljivih podatkov nosilcev javnih funkcij pred konstituiranjem Skupščine Republike Slovenije 17. maja 1990. Občutljive osebne podatke še živečih pa tudi tistih, od smrti katerih še ni preteklo deset let oz. katerih podatki o smrti niso znani (v zadnjem primeru velja zapora 75 let), novela za javnost zapira. Tako bi postali nedostopni podatki o Mitji Ribičiču, Zdenku Roterju, Ljubu Bavconu, Janezu Zemljariču, Tomažu Ertlu, Ivanu Erženu, Milanu Kučanu, Janezu Stanovniku in mnogih drugih.

Veljavni arhivski zakon iz leta 2006 je, kot so pokazale arhivarske in raziskovalne izkušnje, vendarle potreboval določene spremembe. Ali je postopek sprejemanja novee arhivskega zakona sledil predlogom, ki so jih pripravili strokovnjaki?

Izkazalo se je, da so spremembe in dopolnitve arhivskega zakona potrebne, npr. take, ki se nanašajo na elektronsko hrambo gradiva, pa tudi glede ureditve dostopa. Strokovnjaki so pripravili predloge in Ministrstvo za kulturo je imenovalo posebno strokovno komisijo. Besedilo, ki so ga pripravili strokovnjaki, pa je bilo v vseh členih popolnoma spremenjeno, predvsem zaradi številnih amandmajev vladnih strank. V državnem zboru je bila 11. decembra 2013 javna predstavitev mnenj o predlogu novele vlade, vendar so bila vabila s podpisom mag. Majde Potrata nekaterim predvidenim nasprotnikom novele poslana tako pozno in na tak način, da se je nismo mogli udeležiti.

Omenili ste, da novela arhivskega zakona izenačuje žrtve in storilce: oboje namreč želi na ravni občutljivih osebnih podatkov enako zavarovati. Zakaj se vam takšna naravnanost zakona zdi vprašljiva? Ali še bolj neposredno: Ali bi morala biti Jože Pučnik in Mitja Ribičič v arhivski zakonodaji vendarle drugače obravnavana?

Prav v tem primeru pride do posebnega absurda, ker bi bili po noveli osebni podatki Mitje Ribičiča, medvojnega političnega komisarja, namestnika šefa Ozne v Sloveniji (šef je bil Ivan Maček) in nositelja drugih javnih služb komunističnega režima, veliko bolj zaščiteni kot osebni podatki žrtve komunističnega nasilja, Jožeta Pučnika. Oba sta sicer že pokojna, vendar od smrti Ribičiča še ni preteklo deset let. Pravnik dr. Jernej Letnar Černič opozarja na to, da novela zakona krši načelo o enakosti, kar pomeni, da se enake situacije obravnava enako, različne pa ustrezno razli­čno (Reporter, 10. marca 2014). Zato odločba novele nasprotuje »človekovemu dostojanstvu ter človekovim pravicam in temeljnim svoboščinam«. Z drugimi besedami: žrtev in storilcev ne smemo enačiti.

Novela arhivskega zakona pravi, da raziskovalci in novinarji z dovoljenjem Arhivske komisije lahko dobite dostop tudi do občutljivih osebnih podatkov. V čem je torej težava?

Potem ko arhivisti ugotovijo, da naročeno gradivo vsebuje občutljive osebne podatke, raziskovalci lahko vložijo na arhivsko komisijo prošnjo za dostop do necenzuriranega gradiva. Ta raziskovalcem in novinarjem »lahko« odobri izjemni dostop do občutljivih podatkov, če se izkaže, »da učinkovite ocene gradiva ali izvedbe raziskave oziroma njenega namena ni mogoče doseči brez obdelave podatkov … ali bi bilo to povezano z nesorazmernim naporom ali stroški«. Poudarek je na »lahko«! Arhivsko komisijo imenuje vlada in njen sestav lahko vsak čas spremeni. Vsaka ne bo tako prijazna raziskovalcem, kot je sedanja, ki jo vodi dr. Andreja Valič Zver. Novela pa je tudi zaostrila formalna merila za take prošnje.

Eden ključnih pojmov arhivske zakonodaje je t. i. »anonimizacija«. Kaj dejansko pomeni: nedostopnost imen ali česa drugega?

V pravem pomenu besede pomeni anonimizacija prikrivanje imena in priimka, ne pa vsebine. Drugod po svetu zato v takih primerih počrnijo imena in priimke. V Sloveniji pa arhivski zakon predvideva prav nasprotno, namreč prikrivanje vsebine, imena in priimki pa ostanejo. Z imeni pa seveda uporabnik ne more ugotoviti ničesar, kažejo samo na to, da obstajajo podatki o neki osebi, ki javnosti niso dostopni. Seveda se s tem, da morajo arhivisti počrniti vsebino, spretno poskrbi še za to, da se dostop tudi do anonimiziranega gradiva zavlačuje.

Pogovarjal se je Bogomir Štefanič ml.

Več lahko preberete v Družini

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.