Tik pred sklepom svetega leta usmiljenja nehote pomislimo še na en jubilej: 25. obletnico osamosvojitve Slovenije. Božje usmiljenje se nas dotakne, v kolikor izstopimo iz sebe in poiščemo Božje obličje. To nas pripelje tudi do bližnjega, do konkretnega človeka. Kaj pa naša samostojnost? Nobene vrednosti nima, če je le spomin in priložnost za naštevanje zaslug. Brez zavesti, da smo dogovorni za domovino, in konkretnih dejanj za skupno dobro, jubilej izzveni v prazno.
Ko se zaprejo še zadnja vrata, načrti in dobri sklepi odpadejo. To velja tudi za leto usmiljenja, a ne povsem. Za tistega, ki se je v letu milosti srečal s Kristusom, mu pustil, da se ga dotakne, bo zavest Božje bližine v prihodnjih mesecih in letih še trdnejša. V vsakem trenutku lahko stopi pred Njega, ki je dejal, »Jaz sem vrata«. Tako škofje kot papež v teh dneh ponavljajo, naj ostanemo odprti za Božje usmiljenje. Nadškof Stanislav Zore je ob tem dejal: »Enako vas prosim in enako upam, da bo vaše srce odprto za usmiljenje v naših medsebojnih odnosih. To bo najlepši sad leta usmiljenja: usmiljeni do bratov in sester, do svojih domačih, sosedov, sodelavcev. Usmiljeni do vsakega človeka, ki ga pot prinese na našo pot. Srce, ki ostaja odprto za usmiljenje, naj bo sad tega leta.«
Sveto leto ni bilo namenjeno verskim gorečnežem, ampak dejansko vsem, ki v svojem življenju upoštevajo tudi z duhovno dimenzijo. Papež Frančišek ga je tesno povezal s trpljenem, stiskami, vojnami … z vsemi dogodki, ki ta trenutek pretresajo človeštvo. Opozarja nas, da je rešitev za vse to v človeku, ki opazi bližnjega, mu gre naproti z dobroto in usmiljenje, je z njim solidaren in mu pomaga nositi njegovo breme … Ta bližnji ima zmeraj ime, je konkreten človek in ne brezimna množica.
Z letom usmiljenja in cerkvenim letom se izteka tudi jubileno leto ob 25-letnici države Slovenije. Je bila osamosvojitev predvsem delo ljudi ali tudi milostni trenutek? Če upoštevamo, da ima zgodovina našega naroda tudi duhovno plat, je odgovor na dlani. Za Cankarja »mati, domovina, Bog« niso bile prazne besede. Tudi za druge velikane slovenstva je bila duhovna dimenzija nekaj samoumevnega. Še kako se je ta zavest okrepila v adventu 1990, ko smo šli na volišča, v naslednjih mesecih, v dnevih pred razglasitvijo samostojnosti in takrat, ko so nebo grozeče preletavala letala, ki bi naša mesta lahko spremenila v Alep, če govorim v prispodobi. Nekateri so morali umreti za mlado državo, a kot po čudežu smo se izognili moriji, ki je v naslednjih letih divjala v naši neposredni bližni.
Pričakovali bi, da nas bo praznovanje srebrnega jubileja s številnimi spominskimi prireditvami, proslavami in drugimi dogodki povezalo in v nas utrdilo domovinsko zavest; nas združilo v prizadevanjih, da v mladi državi utrdimo demokratična načela, da brezposelnim zagotovimo delo in primerno plačilo, pravno in socialno varnost, veselje do življenja … Kaže, da tega vendarle ni bilo. V ustavo zapisana pravica do pitne vode verjetno ne more odtehtati vsega. Zdi se, da je jubilej celo poglobil prepade med različno mislečimi v naši državi. Kako naj si drugače razlagamo razkol med tistimi, ki so v odločilnih dneh osamosvojitve povsem zaupali drug drugemu. Navadili smo se že, da nekateri vztrajno kopljejo jarke, ki sta jih v naš narod zarezala vojna in revolucija. Vztrajno rušenje pomladnega desnosredinskega bloka od znotraj pa je zunanjim opazovalcem težko razumljivo.
Več lahko preberete na radio.ognjisce.si.
