T. Erzar, Pogledi: Spoznanja o množičnih pobojih…

2
198

… in zdravljenju travm

O ujetosti v dinamiko obujanja starega sovraštva z novimi obrazi

V svetu se je v zadnjih desetletjih utrdilo spoznanje, da posledice preteklih travmatičnih dogodkov še dolgo vplivajo na dojemanje in vedenje ljudi v sedanjosti. Nezdravljene travme se vpišejo v možganske strukture ljudi in spremenijo njihovo odzivanje, dojemanje in čustvovanje do te mere, da se ljudje na sedanje netravmatične dogodke začnejo odzivati v skladu s pričakovanji in strahovi iz preteklih travmatičnih izkušenj. S svojim pretirano prestrašenim ali pretirano nezaupljivim in nasilnim reagiranjem ter napačnim interpretiranjem sedanjosti ponovno ustvarjajo travmatične razmere. To velja tako za ljudi, ki so bili udeleženi v travmatične dogodke, kot za tiste, ki smo zanje samo slišali; pogosto ima namreč pasivna udeleženost v travmi ali sekundarna travmatizacija hujše posledice kot primarna.

Zadnji dogodki v zvezi z reševanjem in razumevanjem krize v Sloveniji so nas dokončno streznili glede tega, da smo popolnoma ujeti v dinamiko obujanja starega sovraštva z novimi obrazi. Ukvarjanje s travmami, ki so jih povzročile grozote druge svetovne vojne, zato ni kaprica ali maščevanje storilcem niti pogrevanje starih zamer, temveč – kot kažejo primeri ponavljajočih se genocidnih dejanj po svetu, npr. v Bosni in Ruandi – nuja. Nepoimenovano, neprepoznano in nezdravljeno sovraštvo se s časom poglablja in seli iz generacije v generacijo. Prav zato psihologi zadnja leta ponovno proučujejo psihologijo storilcev, žrtev in opazovalcev ter spodbujajo procese reševanja konfliktov, sprave in odpuščanja. Ob tem ugotavljajo, da je bilo dosedanje razumevanje travm druge svetovne vojne ideološko, površno in abstraktno. Ni vse črno-belo, kakor stvari prikazujejo ideološka poenostavljanja (naši : vaši, junaki : slabiči, dobri : slabi), toda vse tudi ni sivo.

Množični poboji nastanejo kot posledica dolgotrajnega procesa kopičenja sovraštva, urjenja, samoselekcije in selekcije udarnih skupin, ideološkega konstruiranja Sovražnika, podpihovanja strahu, nevtralizacije opazovalcev ter razvrednotenja potencialnih žrtev. Če razumemo te procese in domače izkušnje primerjamo z izkušnjami drugih narodov, lahko ugotovimo, da so ti procesi povsod potekali podobno in da je zanikanje, prikrivanje in minimaliziranje zločinov in travm sestavni del teh procesov.

Travmatični dogodki se s časom ne izbrišejo, četudi jih poskušamo potisniti vstran, minimalizirati, češ da je od tega minilo že toliko časa, ali racionalizirati, češ da so bili to drugi časi, ki jih zdaj niti ne razumemo. S časom se njihovo travmatično jedro še okrepi: potiskanje spominov vstran in uporaba obrambnih mehanizmov za zanikanje ali prikrivanje spominov ljudem jemlje energijo in jim onemogoča ustrezno in hitro odzivanje na svet okrog njih. V njih se kopičijo občutki izoliranosti, nepristnosti, nemoči in nezaupanja. Ljudje naposled živijo samo še od zanikanja in zagovarjanja svoje zgodbe in porabijo vso svojo življenjsko energijo za ohranjanje fasade, za katero se skrivajo neprijetni spomini in doživljaji. To velja tako za storilce kot žrtve.

Ker se je pri nas o teh bolečih vsebinah doslej govorilo pretežno z jezo, besom, užaljenostjo in sovraštvom, je govorjenje o tem postalo za ljudi neprijetno in travmatično. Okrepil se je občutek, da je najbolje vse pustiti pri miru in da se travmatičnih vsebin ne da razrešiti, vsaj dokler akterji dogodkov ne pomrejo. To žal ne drži. Potlačeno sovraštvo se prenaša iz generacije v generacijo, medtem ko strategije izmikanja, potvarjanja in manipuliranja uničujejo medosebno zaupanje in socialni kapital družbe, kar vodi v ponovne izbruhe nasilja in sovraštva.

Pomanjkanje sočutja do človeške bolečine in ponovno prebujanje vseh mogočih oblik zanikanja in minimaliziranja pri nas žal ne kaže, da bi travmo druge vojne prerasli, ampak nasprotno, da je ta travma pogoltnila vse druge čustvene vsebine, veselje, iskrenost, čustveno fleksibilnost in spontanost. Tu ni tretje možnosti: ali do travme razvijemo sočutje, pokopljemo mrtve in si priznamo, da je vsaka smrt enako neupravičena in boleča ter da zadnje besede nima zločin, temveč medčloveška solidarnost in iskreno kesanje, ali pa nas travma obvladuje (zato sebi in drugim dopovedujemo, da ni bilo tako hudo, da je to pozabljeno, da so to počeli vsi po vojni) in se še naprej slepimo, da so naši storilci manj zločinski od drugih in da se bomo rešili iz sovraštva brez dialoga in kesanja.

Zločin bo vedno zločin, čeprav ga v vojnah in podobnih izjemnih razmerah zagrešijo tudi ljudje, ki niso psihopati, fanatiki ali serijski morilci. Opazovanje ekstremnih situacij, v katerih so bili ljudje izpostavljeni čustvenim pritiskom avtoritete, je pokazalo, da se ljudje navadno porazdelimo na tiste, ki so pri povzročanju nasilja vodilni, čedalje bolj iznajdljivi, samoiniciativni in kruti; tiste, ki sicer sodelujejo pri nasilju ali zlorabah, a so pasivni, kar se da korektni, odmaknjeni in se prepustijo večinskemu mnenju oziroma temu, kar mislijo, da hoče večina; in tiste, ki se nasilju uprejo in ga odkrito zavračajo. Pokazalo se je, da prvi dve skupini redko priznata svoje nasilje, prevzameta odgovornost zanj, se opravičita žrtvam in se zavedata svojega sovraštva. Večina obsojenih v Nürnbergu svojih dejanj ni obžalovala in večina nacistov, ki bi jih lahko uvrstili v drugo najštevilčnejšo skupino, je po vojni zaživela normalno družinsko življenje. Ljudje iz te skupine živijo v zanikanju, ki ga rešujejo tako, da svoja moralna prepričanja uskladijo s svojimi dejanji, ki se jim potem zdijo manj neprimerna. Od tod izhaja podlaga za permisivnost, dvojna merila, prilagodljivost, korupcijo.

Nasilna dejanja, zlasti če so kruta, premišljena, zločinska, masovna, bodo vedno zbujala ogorčenje, zgražanje, bes, grozo, občutke nemoči in gnusa, tudi če o njih govorimo s časovne distance. Še slabše je, če o njih ne smemo govoriti in jih zadržujemo v sebi; takrat nehote postanemo sekundarne žrtve nasilja in zlorab, ki v sebi nosijo celotno paleto občutij, a zanje nimajo pravega imena niti ne poznajo vira teh občutij. To bi verjetno veljalo za današnje generacije, ki potrebujejo zlasti iskreno čustveno ovrednotenje preteklosti.

Več: Pogledi

2 KOMENTARJI

  1. Sam se ne bi vračal do druge svetovne vojne, saj sem rojen veliko pozneje in lahko le delno preverim, kaj se je tedaj dogajalo.

    A z opisom naše družbe se strinjam. Že travme, ki sem jih jaz osebno doživljal, se ne bi smele zgoditi nikomur. Imamo dovolj materialnih pogojev, da bi naslednji cilj vsekakor MORAL biti ustvariti bolj sočutno družbo, ki se zna učinkovito upreti nasilju vseh vrst.

  2. Končno je članek, ki govori o vzrokih in posledicah sovraštva ter kako to preseči.

    Takšnega pisanja in govorjenja je premalo.

    To s pridom izkorišča negativna politika, ki skuša le netiti sovraštvo, ne pa odpravljati vzroke sovraštva.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite