T. Erzar: Ali ni zlo premagano šele takrat, ko razumemo storilce in sočustvujemo z njimi?

28
439
dr. Tomaž Erzar

Pred nekaj tedni sem se vrnil z vsakoletne delavnice, ki jo o holokavstu in grozotah druge svetovne vojne organizira ustanova Maximilian Kolbe v centru molitve in dialoga v Ošwiecimu (nemško Auschwitz) na Poljskem.

Med drugo vojno je na robu tega mesta, ki leži v tistem delu južne Poljske, ki je bilo priključeno rajhu, delovalo velikansko koncentracijsko taborišče. Prav osrednja lega sredi zasedenih vzhodnih ozemelj in gosta judovska naseljenost v tej regiji sta naredila iz tega majhnega in nepomembnega trga, postavljenega na zbito in delno močvirnato zemljo, gnusno rano Evrope. Brezdušna ravnina, poseben tir, ki se konča sredi prostranega niča, zbite, neravne poti, skromna gradnja in visoki topoli v ozadju vam povedo, da ste vstopili v pekel največjega iztrebljevalnega centra človeštva: Auschwitz-Birkenau, 1,2 milijona smrti. Kamorkoli pogledate, so okoli vas samo grde stvari, zgrajene iz sovraštva, iz dolgo let gojenega in spodbujanega nemškega sovraštva do vsega, kar je lahko brez slabe vesti tiste čase sovražila povprečna nemška duša, v prvi vrsti Jude.

Dva poudarka z delavnice, kjer je sodelovalo okoli trideset zgodovinarjev, muzealcev in članov nevladnih organizacij, ki skrbijo za ohranjanje spomina na vojne žrtve, se mi zdita zanimiva tako za bralce Časnika kot tudi za naše celotno ukvarjanje z drugo svetovno vojno. Podobnost med usodami narodov v tem delu Evrope je presenetljiva in poučna. Počasi smo z vztrajnim prizadevanjem tudi mi na dobri poti, da zberemo v eno sliko vse vidike takratnega dogajanja in jih vključimo v naše doživljanje sedanjosti.

Kako je to mogoče?

Prvi poudarek se vrti okoli vprašanja, ki si ga vedno znova zastavljajo vsi obiskovalci taboriščnih lokacij, ko zrejo v gole betonske stene, kole, drogove, žice in stolpe: kako je to mogoče, kako je mogoče takšno množico ljudi zbiti v maso otopelih teles in jih strpati v velikanske plinske kleti?

Odgovori sodelujočih na delavnici so se sprva pognali v različne smeri razmišljanja, na koncu pa se strnili okoli osrednje točke: strah. Osebna pričevanja preživelih ter redki dokumentirani spomini sicer vsak na svoj način, kakor pač zmorejo spraviti v besede, toda prepoznavno govorijo o hromečem ozračju smrtnega strahu. Storilci nezaslišanih grozodejstev so že na poti v taborišče načrtno spodbujali strah med žrtvami in jih z onemogočanjem osnovnih telesnih potreb prisilili v popolno podredljivost. Iz strahu, ki se je oklepal upanja, je nastajala masa, v kateri je bil prijazen pogled sotrpinu absolutna redkost.

Smrtni strah, pomanjkanje sočutja in najbolj drobnega stika pa so pripravili plodna tla za naslednjo spremljajočo okoliščino; ki je – kakor pravijo – hujša od stvari same: negotovost. Ta je bila dodatno spodbujena z metodami zavajanja, s katerimi so nacisti dajali prihajajočim jetnikom in tudi obiskovalcem Rdečega križa vtis, da gre za običajno zbirno, celo zgledno delovno taborišče. Včasih ob prihodu vlaka z novimi žrtvami igra taboriščni orkester! Le nekaj ur kasneje žrtve, sedeče pod topoli, zaradi praktičnosti kar sramotno razgaljene, mirno čakajo svoj konec, kakor so si ga iztrebljevalci lahko samo zamišljali: brez nereda, panike, joka in kričanja. Kakor da bi z ignoriranjem in prepovedjo izražanja bolečine trpljenje izgubilo pravico do glasu in izginilo. K temu, da je trpljenje izginilo, so precej prispevali sami rablji, ki so se na zaslišanjih brezdušno spominjali, da so v taborišču opravljali samo svoje delo in izpolnjevali ukazano.

Samoutišanje

Toda trpljenje je na svoj način izginilo tudi za same žrtve, ki so zapadle stanju, ko so lastno trpljenje potisnile globoko v svojo notranjost: to stanje danes poznamo kot samoutišanje. Navajam besede poljskega scenografa Mariana Kolodzie-ja (1921-2009), ki je v različnih nemških taboriščih preživel pet let in se nato, star dvaindvajset let, lotil študija, naredil kariero v gledališču in šele po možganski kapi v poznih zrelih letih začel z obsežnim, a detajlnim slikanjem taboriščnih grozot.

»Res je, da o Auschwitzu nisem govoril skoraj 50 let. Toda ves ta čas je bil Auschwitz navzoč v vsem, kar sem počel, čeprav ne dobesedno. Moje gledališko delo lahko razumemo kot protest proti temu, kar sem tam doživel. Tako je bil Auschwitz vedno z mano, kot zanikanje. Nisem zaupal besedam, o koncentracijskem taborišču ni mogoče govoriti dobesedno.«

Ko je Kolodziej začel risati prizore iz taborišča, se je privalil na velike panoje, ki danes prekrivajo stene kripte pod frančiškansko cerkvijo in samostanom v Harmęžu, ciklon podob, za katere je očitno, da so bile ves čas nemo navzoče v njegovi glavi. Labirint iz pregrad in panojev pa ni samo simbolična kripta, nekdanji taboriščnik je želel biti pokopan v »taborišču«, ki ga je sam poustvaril.

Kako izbrisati zlo?

Ta trajna zaznamovanost s trpljenjem, ki je tako izrazita v Kolodziejevem delu in smrti, nas pripelje do drugega poudarka z naše delavnice: kako izbrisati zlo Auschwitza ali kako se spominjati krivice in hudega, ki je bilo takrat povzročeno nedolžnim in nemočnim žrtvam.

Na omenjenih panojih ima poleg zla zlasti v drugem delu razstave osrednje mesto izmučeni obraz taboriščnika št. 16670, svetnika Maksimilijana Kolbeja, ki se je poleti 1941 namesto sotrpina prostovoljno javil med deseterico taboriščnikov, namenjenih smrti. Obraz je izmučen, nem, skoraj očitajoč, kakor bi umetniku in gledalcu prebujal krivdo glede tega, da se tudi sama nista bolje odrezala spričo zla in trpljenja. Morda se je umetniku med okrevanjem po kapi prav zato življenje in ustvarjanje zavrtelo okoli vprašanja, kakšen smisel naj da svojemu trpljenju.

Primo Levi, še en nekdanji taboriščnik iz Auschwitza, ki se je v svoji literaturi spopadal z enakim vprašanjem, je odgovor našel v dostojanstvu. Kdor je v taborišču ohranil., ali bolje, kdor si je povrnil odvzeto dostojanstvo, pravi, čeprav samo tako, da je redno skrbel za lastno higieno, je premagal zlo. Kaj šele, če je svoj kruh odstopil nekomu drugemu, kar je bilo sicer v Auschwitzu izjemno redko, ali celo dal svoje življenje kot Kolbe. Je potem mogoče reči, da je bilo zlo Auschwitza z njegovo žrtvijo premagano?

Odgovori udeležencev so se tu razdelili v dve smeri razmišljanja. Prva se je ustavila ob tem, da so storilci taka znamenja sočutja in dostojanstva v taborišču načeloma preganjali, kar ne kaže samo na njihovo slabo vest in poskus prikriti občutek krivde, ampak na moč dobrega, da ustavi zlo. Zlo se temu upira in preganja znamenja dobrega in spomin nanj. Ko so leta 1947 na Poljskem sodili komandantu Auschwitza Rudolfu Hoessu, ta ni vedel ničesar o Kolbejevi žrtvi, čeprav se je podrobno spominjal številnih drugih dogodkov.

Spomin na grozote druge vojne zato pomeni, poleg spominjanja krivic in trpljenja, tudi spomin na dobroto in usmiljenje. Ta sta sicer v veliki sliki druge svetovne vojne videti malenkostna, brez moči in vpliva na potek dogodkov, toda razumeti moramo, da je ta popačena slika druge vojne nastala v travmiranem, črno-belem ideološkem svetu povojne delitve Evrope. Svetu, ki je bil in je še v veliki meri preplavljen z iskanjem preprostih, dokončnih odgovorov in zlasti iskanjem odgovornosti pri drugih.

Druga smer razmišljanja nas je postavila pred še večji izziv: Ali ni zlo Auschwitza premagano šele takrat, ko razumemo storilce in sočustvujemo z njimi? Temu se seveda vsi, vsak s svojimi intelektualnimi ovinki, zgodovinskimi okoliščinami in zadržki, kot smo ugotovili, od Estonije do Bosne, upiramo. Storilce smo izključili iz svojega sveta, čeprav samo miselno, tako da jim odrekamo možnost, da so nam podobni in da bi morda mi v enakih okoliščinah delovali podobno ali celo slabše od njih. Temu rečemo tudi demonizacija storilcev; ta se pogosto ne opira na dejstva ali pa pretirano poudarja samo ena dejstva, pri čemer izhaja iz naših lastnih strahov, jeze, maščevalnosti, nerazumevanja, želje po pravični poravnavi in kazni za storilce.

Na delavnici je zlasti mlajša generacija udeležencev želela razumeti, kako v sodobnih družbah preprečiti razmere, ki bi lahko vodile do rekrutacije storilcev, ter kako zmanjšati prostor za poenostavljeno slikanje in s tem doživljanje druge vojne.

Prispevek je bil objavljen v septembrski številki Slovenskega časa, prilogi tednika Družina (št. 101, september 2018)

28 KOMENTARJI

  1. Stavek “dolgo let gojenega in spodbujanega nemškega sovraštva do vsega”, je potrebno dopolniti: Od kdaj in za kaj? Dolga leta so namreč Nemci živeli in gradili Evropo skupaj z drugimi narodi, celo z judi. To dokazujejo kronike in rodovniki.
    Prav tako ne dojemam odločilne povezave med strahom im grozodejstvi nacističnih storilcev. Strah -vsaj v začetku- ni bil potreben. So pa najbrž takrat padli zaradi nezvestobe Bogu in pomanjkanja modrosti.
    K demonizaciji storilcev menim, da žrtvam (in tudi ostalim) lahko pomagamo samo v dolgem procesu odpuščanja. Govoriti o spravi je kontraproduktivno (prispeva k demonizaciji). Za spravo sta namreč potrebni obe strani. Storilec, ki ne obžaluje svojih dejanj (ali je ponosen nanje), demonizacijo vedno znova prikliče.

  2. Mislim, da je članek v delu, ko govori o “nemškem sovraštvu” površen, da ne rečem zgrešen.

    Hitler je bil najprej predsednik Delavske partije, potem Nacional socialistične. Vsem socializmom je skupno, da potrebujejo sovražnike. Te je določil že Marx. Stalinisti so jih iskali in našli v različnih razrednih sovražnikih in tudi v lastnih vrstah, titoisti prav tako, nacional socialisti ali nacisti so jih našli predvsem judovskih razrednih sovražnikih in drugih, že po Marxu manj vrednih narodih. Ni problem nemško sovraštvo, temveč socialistično. Navsezadnje so se nacional socialisti obrti množičnega ubijanja naučili pri svojih sovjetskih ideoloških bratih in mentorjih.

    Kjerkoli so se socialisti dokopali do oblasti, so za seboj pustili opustošenje in množico nedolžnih žrtev. Stalinisti, titoisti in polpotovci so bili v tem pogledu še bolj produktivni kot nacional socialisti.

    Zlo bo premagano tedaj, ko bo na dan prišla vsa resnica in bo splošno sprejeta. Potem se ne more več ponoviti. Dokler vidimo samo nacional socialistične zločine, prav takih drugih ali še večjih pa ne, je zlo še močno pri življenju.

    • Protijudovstvo je stoletja in stoletja pred nacionasocialisti in Hitlerjem prisotno v Evropi in Nemciji in recimo na Dunaju in Munchnu, kjer je Hitler odrascal. In na Slovenskem. Dodaten zalet so tej averzija dala nacionalna gibanja 19.stoletja in poten vzpon nacistov. Ki so patolosko sovrazili Jude. Takoj za njimi pa Cigane n Slovane.

      Ne obtozuj torej socializem za najhujse zlocine proti Judom. Je malo prepoceni. Veliko slabega imajo na vesti komunisti in boljseviki in tovarisija. Ampak, dajmo slediti dejstvom. In videti in obsoditi tudi druge zlocine, ne le komunisticne. In sprejeti lekcije, da se to ne bi ponovilo.

      Teptanje clovekovega je nesprejemljivo, s katerekoli strani prihaja. In tudi begunci in migranti so ljudje.

    • Absolutno se strinjam, prvenstveno gre za sovraštvo, ki veje iz nacionalsocializma. Vendar tudi iz nemškega sovraštva, ki pa veje iz krutega, neusmiljenega ponižanja Nemcev z Versajsko pogodbo – 2. svetovna vojna je samo pričakovano nadaljevanje prve. Vsi mislimo, da je iskro prve svetovne vojne zanetila prosrbska Mlada Bosna z atentatom v Sarajevu, ne vidimo pa, da so za tem dejanjem stali Angleži, Francozi in Rusi. Kaznovani in ponižani pa so bili le Nemci. In iz ponižanja se običajno rodi zlo.
      Na institucionalni (državni) ravni morajo vse evropske države dosledno obsoditi celotno zlo 20. stoletja – fašizem, nacizem in komunizem. Sprava pa je izrazito individualno dejanje – kesanje storilcev in oprostitev s strani žrtev – ne more biti zaukazano z dekrati ali opravljeno z manifestacijami, kakršna je bila 1992 v Kočevskem Rogu, še manj pa s postavljanjem brezdušnih betonskih blokov na Kongresnem trgu v Ljubljani.

      • Jaz bi dal popravek, da so si Nemci zaslužili to ponižanje in da to ne more biti ne razlog ne opravičilo za drugo sv. vojno.
        Institucionalna obsodba ne pomeni nič, prazno vladarsko filozofiranje. Ljudje ne smemo voljno sprejeti suženjstva. Potem fašizma, nacizma in komunizma ne bo več.

  3. Zlo nikoli ni premagano, ko “razumemo storilce in sočustvujemo z njimi”, ampak ko je zlo zaustavljeno in spreobrnjeno v dobro. Če je nekdo mučen in ubit, ter razume in sočustvuje s svojimi morilci, s tem ni prav nič zaustavil zla, kajti njemu bodo sledili še drugi, npr. družina in prijatelji. Manjše količine zla se premaga z veliko količino sile in dobrega.

    Na splošno pa veliko zlo propade šele, ko propade vse dobro od katerega se zlo hrani, pravijo modreci. Šele takrat spet zmaga dobro. To so ti ciklusi. Primer: več ko imaš denarja, več tatov bo prihajalo; več ko je medu, več je naravnih napadalcev na čebele. Kdor pa bi se rad znebil prisotnosti zla v sebi in svetu, mora ljubiti Boga z vsem srcem, dušo in močjo, ter oditi Domov.

    • Dobro ne bo nikoli premagalo zla. Dobro je samo drugi konec iste palice. Na enem koncu zlo, na drugem dobro. Več ko je dobrega, več je tudi zla in obratno. To se morda sliši čudno, toda to je zakon akcije in reakcije. Več kot 500 let je že od rojstva humanizma in danes zla ni nič manj, kot tedaj. Še več ga je.

      Človek se znebi zla, ko se duhovno dvigne nad zakon dialektike, nad zakon nasprotij. Ko ni niti dober niti slab. Samo je. Je ljubezen do vseh in vsega. Zato obstajajo religije. To je njihov smisel. Ko smo ljubezen, smo v Bogu. Kajti Bog je ljubezen.

  4. Sam holokavst je zelo težek za filozofiranje. Večinoma se govori, kot da je šlo za kriminalni obračun nekih zlodejev z žrtvami. In potem najdemo nekakšen mir, češ zločin.
    Kot so izpovedovali sami, izvrševali so ukaze. Tako da tudi danes “rektrutacija storilcev” ne bi bila noben problem in vse bi lahko ponovili.
    Ni stvar torej v nobenem razumevanju in sočustvovanju s storilci. Teh bi spet bilo lahko mnogo, premnogo. Hitlerjev napuh, ustvariti nad raso in zavladati svetu, krivičnost nemcev do vseh drugih, suženjstvo Hitlerju in njegovim, to je nekaj česar so se potem Nemci sramovali. In česar jih se sram še danes. In samo ta sram nas uči, da se to ne bi ponovilo.
    Za razliko od nas, kjer ni nobenega sramovanja.

  5. Tine, kar pišeš seveda velja, a le za vmesne religije in faze krščanstva. Budizem uči prav to, kar ti pišeš: ko se odrečeš ljubezni, izgine tudi sovraštvo. Ostane samo Božja luč, ki je Buda ali Brahman. Buda je Gospodova luč.

    A je problem; AlFe ti je dal žlahtno pripombo: v tej luči, ki je neosebna (brahman) lahko zdržiš le nekaj časa, v navidezni osvobojenosti in miru, potem pa te čuti prisilijo, da jih zadovoljuješ (mi smo čutna bitja), in padeš spet nazaj na zemljo ter se znajdeš v postelji z žensko. Menihi se čez čas na veliko poročajo. Vladar sveta te spet ujame v svoje verige, saj moraš hudo garati, da nahraniš vsa usta in strasti.

    In ne vpelji nas v skušnjavo ….

    Krščanska pot je žal težja: več je ljubezni in zato je več trpljenja. Žal druge poti ni. Res pa je, da ko duša postane povsem čista in transcendentna v ljubezni z Gospodom, je konec trpljenja, ne glede kaj se dogaja, ker transcendenca pomeni preseganje vsega zemeljskega. A ne na budistični, torej monistični in impersonalistični način (Bog je le luč, vsi smo luč, vsi smo enaki Bogu, vsi smo Bog), ampak na personalističen način: Bog je Oseba, ta Oseba pa je ljubezen, zato je vreden ljubezni. To je rešitev za duše; budistično sočutje, kot ga namiguje naslov teksta, pa ni dovolj.

    Monistične religije so tudi impersonalne, zato ljubezen do Boga ni možna, in zato NI ZVELIČANJA, odrešenje pa je le začasno. Moral boš sprejeti, da je krščanski nauk v svoji popolnosti dualističen (Bog in jaz, dve osebi), in prav zaradi tega odrešilen. Jaz nikoli ne morem biti Bog, kajti on je največji, sem pa njegova večna iskra. Imava enake dušne lastnosti, a razlika je v KVANTITETI. On je Izvor, jaz pa posledica tega Izvora. Kdor to doume, je odrešen in z eno nogo tudi v zveličanju. Vse manj od tega je le začasen ekadolček.

    • Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici (Jn. 4, 24).

      To govori (krščansko) Sveto pismo, ne kakšno budistično besedilo.

      Prvobitno krščanstvo je mnogo bližje temeljem drugih religij kot katoliškim dogmam, ki so jih kasneje sprejeli cerkveni dostojanstveniki, pogosto tudi pod vplivom posvetnih oblasti.

      Evangeliji jasno povedo, kaj so naloge kristjanov. Drži, da to ni mogoče uresničiti s silami tega sveta, kot so mnogi poizkušali. Tak pristop povzroča nevarne notranje napetosti, boj enega dela osebnosti proti drugemu. Toda to ne pomeni, da je Nova zaveza brezpredmetna. Obratno, ta je ključ do odrešitve.

      Toda vse se mora zgoditi spontano, brez prisile, na podlagi duhovne zrelosti in z božjo milostjo. Kot pravi Pavel: Dnevno umiram (po egu). Minljivo mora odeti neminljivo. To je ljubezen, ki ni sebična “ljubezen” tega sveta.

    • “Krščanska pot je žal težja: več je ljubezni in zato je več trpljenja”

      Se ne strinjam. Bog Človeku ni namen nezadovoljstvo, jezo, … temveč veselje, srečo in mir … Zato vsakemu pošlje tak križ, kot ga lahko nosi. Le redkim Jezus dovoli, da ga spremljajo na njegov zadnji dan.

      Veliko več ljudem Jezus odžene demone, ki ga napadajo. Pravzaprav vsakemu, ki odpušča bližnjemu. Seveda govorim o vernikih v Boga, Jezusa in Svetega Duha.

  6. Dobro komentirata, a manjka pika na i.
    Tine: v Pismu piše, da je Bog duh, a to ni le duh kot pri monistih, ampak je OSEBA. Da je Bog Oseba, je dokazal Jezus Kristus, ki ni prišel kot duh, ampak kot Oseba. In je povedal, da je Oče Oseba in da je Sveti duh Oseba.
    Naprej: v Pismu piše tudi, da Boga nikoli ni nihče videl, a tudi to je v Svetem pismu zanikano: v Stari zavezi beremo, da so Boga Očeta videli mnogi Izraelci, stotine njih, in ostali živi. Videli so ga tudi mnogi svetniki.
    V Svetem pismu tudi piše, da je Bog ljubezen, a beremo, kako srdit je lahko, ter da obstaja Božja jeza v Božji pravičnosti. Tudi Jezus pokaže to srditost, ko z bičem izganja trgovce iz templja, naroča svojim učencem, naj si pripravijo meče, in usmrti jalovo figo.

    S tem smo pripravili odgovor za AlFeja: že en tvoj stavek ima v sebi (posvetno) protislovje: pišeš, da Bog nam namenja le veselje, srečo in mir, takoj nato pa dodaš, da nam namenja križ.
    Če damo zdaj vse skupaj: GOSPOD JE LJUBEZEN, zato je tudi njegovo ljubosumje ljubezen zaradi skrbi za naše duše, in tudi njegova pravična jeza je ljubezen. Ker Gospod je absoluten, zato je VSE, kar stori, ljubezen, ki nas vodi Domov.

    Mi pa bi seveda radi samo sladke rozine jedli na tej poti. To ne gre, ker se narava telesa in uma upirata, ta upor pa povzroča boj in trpljenje. Torej ima trpljenje velik smisel za kristjana, ker je del poti Domov. Seveda pa to ne velja za tiste, ki ne verujejo; za njih je trpljenje le pomota v sistemu, v življenju. Ne zmorejo ga sprejeti in osmisliti. Taka oseba ni kristjan, ampak kvazikristjan.

    Pa pojdimo v eno drugo religijo, ki Boga pozna kot Osebo. Tam piše, že 5000 let, da ima Beseda Bog veliko pomenov, dva pa sta najpomembnejša: prvi je, da Bog svojemu ZVESTEMU sledilcu ODVZEMA VSE NEPOTREBNO. Kar pomeni, da mu povzroča začasno bolečino, iz ljubezni mu povzroča začasno trpljenje (AlFe mu reče križ), da ga očisti, kot kirurg rano.
    Drugi pomen besede Bog je, da ZVESTO dušo priteguje v gorečno ljubezen z Gospodom. In smo pri prvi Božji zapovedi vseh zapovedi: Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, dušo, umom in močjo!

    A kako boš ljubil Boga, če pa je le nek neopredeljen duhec??? Neka inteligentna meglica v vesolju? Zato v budizmu in delu hinduizma ni ljubezni. Ljubi lahko samo oseba-jaz, Osebo-Gospoda: to je ljubezen. Za ljubezen sta nujna dva. Vse ostale variante spadajo v materialistične poskuse osvoboditve samega sebe, ki pa, kot sem pojasnil zgoraj, ne prinašajo končne rešitve.

    Tine moj, Pismo ti mora razlagati tisti, ki je Boga srečal iz srca v srce, ne pa posvetna teologija ali sam sebi. Zveličanje je mnogo več kot le poskus pobega pred trpljenjem. Zato lahko zaključimo, da je zgornji tekst, skupaj z večino komentarjev, le neko polovično krščanstvo, nehote cepljeno na ideje religij, ki so primerne za ATEISTE, da se jim lahko približajo. Kar pa je dobro za ateiste, ni več dobro za kristjana. Kristjan, ki sledi te pol-filozofije, namenjene atestom, je na poti v prepad.

    • Sveto pismo se lahko bere in razume na različne načine. Menda obstaja sedem ravni njenega razumevanja. Nobeno ni napačno, vsaka raven ustreza duhovni ravni bralca.

      Gospod David, duh je duh in oseba je oseba. Oseba lahko deluje iz duha, ni pa duh. Vsaka človeška oseba ima fizično telo, čustveno telo, mentalno telo in duhovni princip. Tu lingvistična telovadba, da bi dokazali nedokazljivo, ne pomaga.

      Božja ljubezen in običajna človeška ljubezen sta dve povsem različni in neprimerljivi stvari. V tem svetu obstajajo zakoni tega sveta, v božjem vladajo božji zakoni, ki so povsem različni od zemeljskih ali svetnih, kot jih imenuje Sveto pismo. V božjem ali duhovnem svetu vlada zakon emanacije, v zemeljskem temu nasproten zakon evolucije.

    • “protislovje: pišeš, da Bog nam namenja le veselje, srečo in mir, takoj nato pa dodaš, da nam namenja križ.”

      ??? Da ti tak križ, da ga z ljubeznijo in veseljem nosiš. Če praviš, da ljubiš Jezusa in potem nisi pripravljen niti en hip namesto Njega trpeti pri bičanju za tvoje grehe … potem si starozavezni vernik, ki pa bo tudi odrešen, ker je Bog milosten.

      Ja, je ljubezen in je trgovina.

    • Ja, tako je. Različne stopnje. Ampak že takoj na začetku vemo, kateri glas naj poslušamo.

      Ve se, kdo ima prav. On, ki je. Ampak! Zaradi naše šibke vere, zaradi naših notranjih ran, skozi katere vstopajo v nas demoni, mu ne moremo vedno slediti. Ampak On, ki je, nas kljub temu neizmerno ljubi in nas je pripravljen vedno reševati, podobno kot Lota iz Sodome in Gomore.

      Mimogrede, malo izven smisla pogovora smrtno resno v veselo stran. Ne samo smrti, tudi žene ga je odrešil! Boga se v velikodušnosti ne da premagati. Kar tekmujte z njim v velikodušnosti, gospa Amelie! 😉

  7. Tine: rabiš čas, da iz tega polateističnega sveta dokončno dozoriš za Njega, ki je Oseba. Povem ti enako kot AlFe: tudi sam sem bil nekoč tu.

    AlFe: tvoja vera je trdna in zrela, le še besed ti manjka, da jo razložiš in postaneš učitelj. Beri svetnike.

    Amelie: ženske večkrat ne razumete možakarskih debat, in pripomba, da se ženemo “kdo ima prav” postane sema zdraharstva. Tu le vsak pove svoj nivo razumevanja nauka. Seveda pa bodo besede tistega, ki je najbližje, OBSTALE in čas dušam pokaže, da so resnične.

    Čimveč Boga!

    • Glavna ovira na poti k duhovni zrelosti je ego. In pokroviteljstvo kaže na še vedno močan ego.

      Vera, ki ne temelji na evangelijih, žal kultivira in krepi ego.

      Ljubezen do Boga je v tem, da se držimo njegovih zapovedi, in njegove zapovedi niso težke, kajti vse kar prihaja od Boga, premaga svet. In zmaga, ki premaga svet, je naša vera (Jn. 5, 3-4).

  8. Tine, največji pokrovitelj je bil Jezus. In imel je Božji ego. Tudi svetniki imajo zelo močan Božji ego. To pomeni, da SPOZNAŠ svoj odnos z Bogom: On je največji in jaz sem njegova iskra. To ni pokroviteljstvo, to je dejstvo. Imeti to božjo individualnost je bistvo odrešenja.

    Ti pa si Jezusa (upam da začasno) zamenjal za duhca. Zato so vse lepe besede zaman, duši ne koristijo, le um se igračka in žoga z njimi. Prav to svetniki očitajo posvetnim teologom: samozadostno igračkanje in vrtenje besed.

    Jezus NI duhec. Je pa “v duhu” glede na naša zemeljska čutila in um. A z duhovnimi čutili ga čiste duše lahko vidijo in slišijo. In povedo: Jezus je Bog, NI duhec!

    • Predstava o Bogu ni Bog. Predstava je projekcija sebe.

      Božji ego nikoli sebe ne postavlja nad druge. To počne samo ego, ki služi silam tega sveta. Tudi samo ta ego je lahko tako ohol, da se postavlja nad Sveto pismo. Jezusa doslej nisem omenjal, govoril sem o Bogu. Toda tudi Jezus se ni nikoli postavljal nad druge. Jezus je bil človek, ki je bil Kristus. Kristus je bil in je Bog.

      Kristus in njegova notranja cerkev obstaja in je na voljo vsem ljudem sveta. Nima pa ta cerkev veliko skupnega z katerokoli religiozno organizacijo.

Prijava

Za komentiranje se prijavite