V naši ljubi državi, za katero radi rečemo, da leži na sončni strani Alp, je politični diskurz že nekaj časa zelo omejen na leve in desne. Ne vem, zakaj sem pričakovala, da bo parlamentarna pestrost, ki smo ji priče od minulih volitev, poskrbela za spremembe na tem področju. Packe od črnila se pojavljajo le še na več straneh načrtov za prihodnost, ki zato postajajo težko berljivi in si jih vsak po svoje razlaga.
Malokdaj v slovenski zgodovini smo dosegali pomembno raven soglasja. Eden takih mejnikov je bil gotovo plebiscit o slovenski samostojnosti. Tudi takrat ni šlo lahko, kar lahko slišimo v spominih, ki jih z nami in poslušalci delijo tedanji nosilci projekta osamosvojitve. Poleg strahov, da bomo jedli travo, so bile prisotne grožnje o silni moči Jugoslovanske armade, pa grožnje o izgubi delovnih mest, o zlomu gospodarstva, o valutnih tveganjih ob morebitnem prehodu na lastno denarno enoto. Vsekakor lahko rečemo, da so tedanji tvorci zmogli trezne presoje, kako osamosvojitev izpeljati, da ne bi padli na trda tla in se nikoli več pobrali. Brez nasvetov modrih mož ni šlo, a ni dovolj, da nasvete slišiš, treba jih je tudi upoštevati.
Modrost komunikacije je ravno ta dvosmernost, govoriti, pogovoriti se, pa tudi dogovoriti se. In pri tem najti neko srednjo pot, nek konsenz. To je umetnost, ki je današnja politika ne obvlada najbolje, pa čeprav so nekateri osamosvojitelji še vedno del nje. Ko zadnje čase spremljam parlamentarno dogajanje, ugotavljam, da imamo še večjo razdeljenost kot nekdaj. Vlada pripravi svoj zakon o neki temi, opozicija svojega. Prvič, drugič, tretjič. Vsakokrat zakon ne pride dlje od prve obravnave in tako zaključi svojo pot. Veliko zakonov so ravno v prejšnjem tednu poslanci obravnavali na predlog SDS. Morda drži očitek, da so kakšna besedila površna, nedodelana, finančni učinki zakona nedorečeni, a vendar, dragi gospodje poslanci, tudi vladni zakoni so taki. To vlada celo sama prizna s tem, da komaj sprejme en zakon, že prileti novela; tak primer je medijski zakon.
Verjetno se ne sprašujem samo jaz, zakaj poslanci (in poslanke, da ne bo pomote) ne sedejo skupaj in potegnejo iz vsakega predloga nečesa dobrega in sestavijo dovršene celote. Oziroma zakaj ne steče usklajevanje, saj tako ne bi izgubljali dragocenega časa, ko je vendar že vnaprej jasno, da zakon, ki ni usklajen širše, ne bo sprejet. Včasih res občudujem, kako opozicijski poslanci sploh dobijo voljo za vložitev zakonskih predlogov v parlamentarno obravnavo. No, čeprav je treba priznati, da niso vsi opozicijski poslanci isti kalibri.
Več lahko preberete na radio.ognjisce.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
