23. decembra, pred 26. leti so polnoletni državljani dela SFRJ, ki se je opredeljeval še kot Socialistična republika Slovenija, množično odhajali na volišča in vneto obkroževali DA ob vprašanju, »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?«. Kako usodno je bilo to vprašanje in kako usoden tisti DA, ki ga je obkrožilo več kot 88 odstotkov vseh volivcev, smo poskušali osvetljevati skozi vse leto, ko smo praznovali 25 let samostojne države.
Odločitev ni bila samoumevna, dogodki po njej, ko jo je bilo treba v pol leta udejanjiti, prav tako ne. Bog ve, kaj bi bilo, če je ne bi sprejeli takrat. Bi jo zmogli kdaj pozneje ali bi nas pohrustal jugoslovanski režim, ki je bil tako močno pod vplivom Srbije in njenega Slobodana Miloševića. Pravijo, da se nima smisla spraševati, kaj bi bilo, če bi bilo, a meni se zdi, da je to ključno, če želimo občutiti hvaležnost za vse, kar imamo, kar smo dosegli, čeprav ni bilo lahko.
Spomnimo se samo dejstva, koliko izobražencev je šlo na oni svet po 2. svetovni vojni, koliko jih je moralo zapustiti slovensko zemljo, če so želeli ohraniti svoje življenje in življenje svoje družine. Koliko tisoč pa je odšlo že samo zato, ker je bilo njihovo znanje drugod mnogo bolj cenjeno kot doma?! Marsikoga so namreč v desetletjih po vojni premamile zlasti boljše možnosti za delo. Slovenska kronika 20. stoletja navaja denimo primer matematika in fizika Antona Peterlina, ki je bil pred 2. svetovno vojno docent na ljubljanski univerzi, po vojni je sodeloval pri ustanavljanju Instituta Jožef Stefan, a je leta 1960 odšel najprej v Nemčijo, nato v ZDA, kjer je predaval na različnih ameriških univerzah. Elektrotehnik Aleš Strojnik je do smrti predaval na Arizonski univerzi, ukvarjal se je tudi z razvojem letal. V tem tednu sem brala v Delu tudi članek o Mirku Kopaču, genialnem izumitelju, katerega patent je vnovčil Rolls- Royce; potem ko je namreč leta 1950 izumil princip dvotočnega in dvostopenjsko-ekspanzijskega reakcijskega motorja in ga poslal v Beograd, je nekdo dokumentacijo odnesel na mednarodno letalsko razstavo v Anglijo in jo tam izročil predstavnikom omenjenega podjetja. Dve leti pozneje je Rolls-Royce oznanil, da je izdelal nov tip reaktivnega motorja. Marsikdo bo rekel, nič zato. A mene je, priznam, prizadela vest, da je gospod Kopač umrl, ne da bi bil dokazal, da je izum njegov. Sicer je ves čas vztrajal, njegovi so tudi nekateri drugi izumi, a država se je do njega obnašala mačehovsko. Tako kot do mnogih drugih. Prepričana sem, če bi šel v tujino, bi bile njegove sanje uresničene.
Še celo leta 1990 je Center za preučevanje znanosti v Ljubljani ob anketi študentov naravoslovno-tehničnih fakultet ob vprašanju, ali načrtujejo odhod v tujino, dobil odgovor v več kot 62-ih odstotkih, da o tem razmišljajo. Trend se je nato nekoliko ustavil, nekaj inteligence se je ob razglasitvi samostojnosti vrnilo, a zdaj se beg možganov znova pojavlja. V letu 2015 se je v Slovenijo priselilo 88 doktorjev znanosti, iz države pa se jih je odselilo 156. V državi imamo sicer veliko visoko izobraženih mladih, a koliko od njih ima zanesljivo zaposlitev, stalen in dober dohodek, ki omogoča preživetje družine, rešitev bivanjskih vprašanj, pa lahko samo ugibamo. Vsak od nas lahko pogleda okoli sebe in bo prišel do odgovora, ki ni ravno spodbuden. Izjema so nekateri tehnični poklici in morda nekateri mladi, ki so se uspeli ugnezditi kje blizu državnih jasli ali pa v kakšnih službah z ugodnostmi, ki prihajajo pod roke bolj kot ne na črno. Novica, da bo študentsko organizacijo in študentske servise po novem nadzorovalo računsko sodišče, namreč ni šla kar tako mimo nas.
To, kje se kalijo ti mladi upi, večinoma družboslovnih smeri, je zaskrbljujoče. Saj veste, ko nekdo pridobiva delovne izkušnje, je zelo pomembno, kdo je njegov mentor, kakšen zgled mu daje. In tisti, ki se hranijo pri državnih jaslih, večinoma ob sebi nimajo dobrih mentorjev, žal. Brihtne mlade glave tehničnih strok pa tudi v teh časih raje potujejo v tujino. Če nič drugega, recimo v dveh, treh letih zaslužijo dovolj denarja za kakšno stanovanje, tukaj o tem lahko samo sanjajo, če jim ne priskočita na pomoč starševska mošnja ali bančni kredit.
Več: radio Ognjišče
