Žiga Turk: Svobodo človeku

52
1635
Tako bi bil videti realiziran Plečnikov parlament, ki ga je poimenoval Katedrala svobode. Foto: Hiša Plečnik
Tako bi bil videti realiziran Plečnikov parlament, ki ga je poimenoval Katedrala svobode. Foto: Hiša Plečnik

Svoboda je dragocena. Tako dragocena, da si zasluži katedralo. Tako je treba odgovoriti na zajedljive komentarje, ki so se z leve zgrinjale na pobudo Petra Jambreka. Veliko kritiziranja, najedanja, zmrdovanja je bilo tudi na desni. Toliko, da je jasno, da desnica, ki ima tako desnico, sploh ne potrebuje levice, da bi jo tlačila k tlom. Da pri svobodnjakih pravzaprav ne gre za desnico, ni olajševalna okoliščina. Skratka,svobode pri nas ne maramo. Morda zato, ker je ne poznamo. O tem bo  ta kolumna.

Svoboda naroda

Svoboda je na slabem glasu od leta 1945 naprej, ko se je udejanjilo geslo smrt fašizmu, svobodo narodu. Svoboden ni bil narod, svoboden je bil samo delavski razred, pravzaprav samo njegova avantgarda, pa še te ne preveč, saj so jih tovariši kar nekaj poslali na Goli otok in druga koncentracijska taborišča. Svoboden narod ni pomenil tudi svobodnih posameznikov.

Leto in pol po tem, ko je zasijala svoboda, na začetku 1947, je predsednik ljudske skupščine dr. Ferdo Kozak pisal Jožetu Plečniku po svojem sekretarju:

»V imenu tov. Predsednika Ljudske skupščine Dr. Ferda Kozaka vas vljudno prosim, da bi se danes popoldne ob peti uri zglasili v stanovanju predsednika na Šubičevi deset. Predmet pogovora bi bil: zidanje slovenskega parlamenta. Smrt fašizmu – svobodo narodu«.

Plečnik je odgovoril s starim projektom parlamenta na Gradu, kar pa ga je oblast zavrnila in ga obvestila, da bodo naredili javni natečaj. Plečnik je v manj kot pol leta nazadoval od povabljenega graditelja slovenskega parlamenta v enega od tekmecev v natečaju. Ni se ga udeležil. Ker pa tisti natečaj ni dal primernih rezultatov, se je v tretjem poskusu ljudska skupščina odločila povabiti pet arhitektov, med njimi tudi Plečnika. No, in za to je Plečnik narisal in izdelal maketo za stavbo s stožčastim stolpom, ki je zdaj poznana kot »katedrala svobode« (vir).

Svoboda kot moralni temelj

In kot pravim, svoboda katedralo zasluži. Pri nas še posebej, ker je med vsemi temelji vrednot v Sloveniji najbolj zapostavljena.

Po teoriji moralnih temeljev Jonathana Haidta je svoboda samo eden od moralnih temeljev, na katere ljudje naslanjajo svoje občutke za prav in narobe. Poleg svobode so ti temelji še skrb oz. sočutje, pravičnost, pripadnost, hierarhičnost in svetost. Na začetku naštete vrednote veljajo za bolj leve, tiste z druge polovice pa najdejo podporo samo na desni.

Prva iluzija, ki jo je treba zagovornikom svobode razbliniti, je dejstvo, da je svoboda edina ali pa daleč najbolj pomembna od vse temeljev. S tem pomirimo tiste, ki imajo strah pred svobodo. Dobra politika zna nagovarjati vse temelje, seveda pa ne vseh enako. Za liberalce velja, da nekaj bolj v ospredje postavijo svobodo, zgolj tisti najbolj doktrinarno zadrti pa ne vidijo ničesar drugega.

V slovenskem političnem prostoru so na temelj skrbnosti postavljene najbolj leve stranke kot so Socialni demokrati, Levica in DESUS (v deklarirani skrbi za upokojence). Leva sredina poskuša pretirano skrb uravnotežiti s pravičnostjo, ki terja, da ljudem le ne poberemo treh četrtin vsega zasluženega. Nekatere, npr. Lista Marjana Šarca, se spogledujejo tudi z »desnimi« vrednotami nacionalne pripadnosti. Slednja je dominantni temelj za stranko SDS. Nova Slovenija – krščansko ljudska stranka v svojem programu kombinira tradicionalne krščanske vrednote in gospodarski liberalizem.

Svoboda ni ena, nam vsem dodeljena

Če poenostavimo in svobodo razcepimo na svobodo od zavor, ki ti jih postavljajo drugi ljudje, in svobodo od zavor, ki ti jih postavlja lastna vest, pridemo to dveh svobod – ekonomske, kjer ti drugi ljudje ne pobirajo dohodka in te ne ovirajo pri bogatenju, ter osebno svobodo, kjer te tradicija, narava, vest ne ovirajo pri tem, kaj se »spodobi«, in si dovoliš svobodno paradirati.

V parlamentu imamo veliko strank, ki podpirajo osebno svobodo, ne pa ekonomske. Zunaj parlamenta je ostala stranka, ki je bila proti osebni in ekonomski svobodi, v parlamentu imamo stranko, ki je proti osebni svobodi, pa za ekonomsko. Stranke, ki bi zagovarjali obe svobodi, pa ni. Tu bi bila lahko niša, ki jo je leta 2011 zapolnila Lista Gregorja Viranta.

Ampak na zadnjih volitvah je kandidiralo dvajset strank in prav vse kombinacije različnih svobod in nesvobod so bile pokrite. Le ljudje zanje niso glasovali.

Lažna dilema

Za bralce Časnika se mi zdi najbolj zanimivo vprašanje, ali je res neka kontradikcija v tem, da se desnosredinske stranke zavzemajo za ekonomsko, ne pa tudi za osebno svobodo.

Motive za svobodo, ki jih najdemo pri klasičnih liberalcih, so utilitarni: svoboda omogoča, da so človeški potenciali boljše izkoriščani. Če imajo ljudje svobodo razmišljati, govoriti in delati po svoje, bo več ljudi mislilo, več bo inovacij, več bo napredka, kot če so za to potrebna dovoljenja oz. če vsi delajo in mislijo enako. Ko je Hayek utemeljeval, zakaj ni konservativec, je poudaril prav odsotnost inoviranja, ki da nastane, če se ljudje konzervativno držijo uhojenih poti ter oklepanja statičnih družbenih hierarhij, kjer so eni ves čas zgoraj, drugi pa ves čas spodaj.

V dobi pametnih telefonov, električnih avtomobilov in genetsko modificiranih živih bitij se seveda ni mogoče odpovedati napredku, zato je edino pametno, da se zdaj konservativci spomnijo božjega nasveta Adamu in Evi: »napolnita zemljo ter podvrzita si jo«. Planet si lahko podvržemo samo z znanjem in inovacijami in te prinaša ekonomska svoboda. In konservativci v Sloveniji si seveda želijo spremembo obstoječih hierarhij in demontažo novega razreda.

Po drugi strani pa so konservativci skeptični do eksperimentiranja z globokimi tradicijami in inštitucijami, ki so se spontano – torej svobodno – vzpostavile skozi tisočletja in več. Na tej točki najdemo tudi razliko med pravim in lažnim individualizmom. Pravi individualizem spoštuje spontani red, ki se je vzpostavil skozi evolucijo in oblikoval inštitucije, kjer se srečuje individualno in skupno. Lažni individualizem se nasloni na teoretično idejo, da je svoboda posameznika pač omejena s svobodo drugega, drugače pa nikakor ne, in je torej dovoljeno vse, za kar se kolikor toliko demokratično dogovorimo.

Kaj je dovoljeno, nekateri bi ljudi celo silili v ureditev, ki da je boljša, saj da prinaša več svobode. Praviloma gre za svobodo od zavor, ki jih je človeštvo postavilo tako svojim nagonom kot nekaterim svojim racionalnim premislekom. Primer take zavore je npr. svetost življenja. Čeprav bi bilo morda s stališča porabe virov racionalno evtanazirati npr. umsko prizadete ali stare, tega zaradi omenjene zavore ne počnemo. Čeprav bi si morda vsak želel »svoje bližnjega ženo«, se to ne dela, pa čeprav ne trči ob svobodo koga drugega. In nič ni narobe, če skupnost ljudem nekoliko pomaga pri vzdrževanju tovrstne nesvobode.

Na približno na tak način se razlikujeta tudi pravi in lažni liberalizem. Pravega je v Sloveniji malo, lažnega več, pa še ta je ekonomsko pohabljen.

Skratka

Absolutna svoboda, tako kot absolutna skrb ali absolutni nacionalizem, je škodljiva, ker zanemarja vse druge moralne dimenzije. Znotraj diskusije o svobodi pa je treba znati razlikovati med tem, katero svobodo velja omejevati – tisto, ki si jo želijo človeške slabosti; in katero svobodo spodbujati – tisto, ki bi jo omejevale človeške slabosti. To modrost v politični prostor že prinašajo stranke, ki kombinirajo ekonomski liberalizem in tradicionalne vrednostne temelje. Še bolj prisotna pa bi morala biti v prostoru javnega dialoga.

52 KOMENTARJI

  1. Kako lep nastop! Svoboda človeku! Sklicevanje na nobelovca Friedricha Augusta von Hayeka! Sklicevanje na Boga! Na deset Božjih zapovedi!

    Ja, tako lep nastop, da jih bodo do volitev že razgnali.

  2. Svoboda ali slepa vera v avtoritete, mnenjske voditelje, dogme itd. Zdi se, da Slovenec na tem izpitu pade. V škodo svobode. Svoboda vedno pomeni tudi odgovornost, ki se je Slovenec otepa.

    Zakaj je tako, po mojem mnenju pojasnjuje nekoliko daljša zgodba, ki sega v preteklost, ki je izoblikovala njegov značaj.

  3. Tudi meni svoboda veliko pomeni. Vendar moram reči, da se Slovenci bojimo svobode, ker je za to treba nekaj narediti in se spremeniti. Tako pa smo bili celotno svojo zgodovino hlapci, vedno smo se nekomu udinjali. In še vedno je tako. Kdaj ne bomo več žrtve ampak bomo postali gospodarji in prevzeli odgovornost?

  4. Avtor zasluži vse priznanje in tudi njegovi prispevki so meritorni.
    Kljub temu imam pripombo na naslov. Svobodo človeku brez odgovornosti je zgrešeno dejstvo. Svobode ni, če ni odgovornosti v samem človeku. Pri nas tega zavedanja ni, ker smo bili v represiji in to ni bilo dopustno.
    Sedaj ta medijska tehnologija dopušča, toda brez nadzora je postala anarhija in zmedenost.
    Torej treba je omogočiti svoboda z odgovornostjo, kar pa brez nadzora ne more biti dejstvo.

  5. Zelo tehtne ugotovitve dr. Turka. Čisto drugače kot včerajšnje površno, sicer všečno natolcevanje o neproduktivnem blefiranju s strani neke katedrale.
    Slovenski narod je glede svobode trojno totalitarno poškodovan; s strani tistih, ki mislijo, da jim kot novemu razredu po naravnem pravu privilegiji pripadajo (Zakaj in za kaj pa smo se borili?! – Zato, da na Slovenskem smo mi gospodar!), in večinskih onih, ki mislijo, da tako pač mora biti, da je tako narodu usojeno (spet to naravno pravo), ali tistih, ki mislijo, da so tako vsi enaki, vsi pokvarjeni – glejhšaltunga (Važno je, da smo zdravi in da uživamo). Demokracija je vedno tek na dolge proge. Nič ne gre čez noč (da se to da, mislijo samo prekocuhi – revolucionarji). Spremeniti se mora, kot upravičeno trdi gospod Tine, narodov značaj. Za to pa je potrebno trdo delo, morda kar nekaj generacij. Zato se mi zdi odveč razočaranje pristašev pomladne opcije spričo letošnjih volilnih rezultatov. Odlični so, upoštevajoč, da ima demokratična stran proti sebi dejansko vse državne podsisteme, vključno z represivnim aparatom in mediji. Važno je, da so le-ti vedno boljši. Liberalna stranka bi zagotovo temu veliko pripomogla.
    Takšen je moj sociološki pogled. Žal se srečujemo z množičnim diskurzom in ravnanjem, ki temelji na kupčkanju, kalkuliranju, politikantstvu (pogosto na gostilniški ravni). Politika je res umetnost možnega, vendar je vnaprejšnje izključevanje (kar antijanšizem zanesljivo je!) izrazit patološki pojav. Sedanja koalicija je tipičen primer družbene patologije; nesposobna in neusposobljena je za kakršne koli reformne premike. Dovolj je že, če pogledamo nastope “novih obrazov” v DZ: ne znajo na pamet povedati par stavkov, berejo s papirja (le kdo jim je to napisal?), in še to nerodno, neprepričljivo. Pa državni sekretarji, ki jim volilci niso izkazali nobenega zaupanja, za oblast so pa dobri. Skratka, več kot očitna je maksima te koalicije: narediti vse, da se nič ne bi zgodilo. Folk pa vse to, kot kažejo javnomnenjske ankete, pridno podpira. In nič bolj se na demokracijo ne razumejo tisti navidezni demokrati, ki trdijo, da bi bilo brez Janše vse bistveno drugače in laže. Ojej!

    • Kot vidis, ilegalnega prehajanja drzavnih meja ni tako enostavno preprecevati. Tudi meni zicne ograje niso vsec. Predlagaj boljsi nacin.

      • To je povsem učinkovito preprečeno. Žica je povsem nepotrebna. In celo nedopustna, razen v izrednih razmerah. V tem Orbana ne obsojam. Pa tudi on ima sedaj problem. Mi smo pa popolnoma brez opravičila. Pomilovanja vredna država! Sramota.

        • Zdravko: “… Žica je povsem nepotrebna. …”
          ==============
          Tako so dolgo časa govorili tudi tisti, ki so potem postavili žico.

  6. Turk je zelo dober advokat liberalizma. Kljub temu po mojem obstaja problem liberalizma, da zagovarja svobodo tudi, ko se svobodno pocne zlo. Sebi ali drugim.

    Morda del liberalcev izhaja iz podmene, da ko svobodno bitje razpre krila, nujno poleti v visave. Ali da znanje in spoznanje nujno vodi v moralna dejanja. Zal clovek ni idealno bitje, ampak so v njem tudi slabi in temni vzgibi.

    Otroku posebej, ampak po mojem tudi odraslemu cloveku velja pomagati in ga spodbujati, da svobode ne zlorablja, ampak jo uporablja socutno, altruisticno, v dobro bliznjih in skupnosti. In v svoje dobro. V dobro svojega telesnega in duhovnega zdravja. Ce hocete, tudi v dobro cistosti svoje duse.

    Ne strinjam se npr. z zagovorniki svobode konzumacije skodljivih ilegalnih drog, zacensi pri marihuani. Nisem preprican, da je prav, da se je v drugi polovici 20 stoletja tako liberaliziralo podrocje pornografije. Velik in vse vecji del mladih tudi postaja odvisnikov od spleta in zlasti igranja spletnih iger, nic manj problematicnih od heroinskih. Je res svoboda tudi to, da mladi ljudje fentajo svojo prihodnost, ce starsi niso dobolj vesci, da bi to preprecili? Ne, liberalci se motijo, da to ni prostor politike in drzave in da taksni zlorabi svobode ni primerno postavljati zavor in omejitev.

  7. Leta 1947 za Plečnikovo Katedralo ni bil pravi čas.
    No morda je zdaj dozorel čas zanjo, vsaj v idejnem smislu.

  8. Jaz podpiram avtorja članka v tem, za kar se prizadeva. Verjamem v svobodo, kakršno opisuje. Borim se proti “miselnosti žrtve” v svoji okolici in mislim, da znam prevzemati odgovornost.

    Skrbijo me stari obrazi v tem gibanju, kot je Jambrek. Tisti, ki so pogumni in resno mislijo, naj skrbijo, da bodo vedno imeli fokus. Ker najbrž je možno, da bi nekdo z dovolj velikim vplivom imel skrite namene. Namreč zbrati energijo zanosa, poskrbeti da ne naredi preveč škode starim mafijskim navezam, vnesti nekaj kaosa in počakati da vse skupaj zvodeni.

  9. Še ena trditev: Stalin je bil fašist.

    Fašizem pomeni premočno državo, nasprotje fašizmu je liberalizem, oz. v skrajnosti anarhija.
    Komunist je lahko fašist, lahko pa je tudi anarhist, v skrajnostih.

    Moje mnenje je, da je treba imeti stvari v ravnotežju. In pa fino je imeti dobro predstavo. Nekateri poznajo samo črno-belo, naši-njihovi. Bolj normalni opazijo še vso sivo področje vmes. Mislim, da ni dovolj razmišljati samo v eni osi, boljšo predstavo dobimo, če imamo dve osi (levo-desno, avtoritarnost-anarhija), kot je razloženo na sledeči spletni strani. Zanimiva je tudi anketa, kjer lahko vsak zase ugotovi, kam ga zanaša.

    https://www.politicalcompass.org/analysis2

    • Ne vem, zakaj bi moral biti fašist, saj je že dovolj, da je bil komunist. Zdi se kot da želimo vse stlačit v en sam osovražen predal, potem pa nam bo lažje?!

    • Stalin je bil fasist priblizno toliko kot Hitler komunist. Vsekakor mi ni idealno ravnotezje ali srednja pozicija med liberalizmom in fasizmom. Kvecjemu med liberalizmom in socialdemokracijo. Totalitarizmi so se vse kaj drugega kot stanje premocne drzave.

    • A nobeden ni gledal tistega grafa in prebral, za moje pojme kar smiselne razlage.

      Po splošnem prepričanju je nasprotje komunizma fašizem. Kar ni res. (Kadar kak levičar pri nas opleta s oznako fašista, mu je precej smiselno postaviti ogledalo.)
      Nasprotje komunizma je skrajni individualizem, nasprotje fašizma pa anarhizem. Vsem raznim skrajnostim je zelo skupno to, da so ljudje za dosego teh svojih butastih ciljev pripravljeni tudi ubijati.

        • Se pravi, da je bil Pinochet popoln demokrat?

          Jaz samo pravim, da si je treba prizadevati za čimboljšo predstavo o pojmih, kot so komunizem, fašizem, individualizem, svoboda, prosti trg, skupnost, itd. Razmišljanje samo v eni osi ni dovolj.

    • Odlično! Hvala za povezavo. Taisti kompas uporablja tudi Hip Huges v njegovih videih o politični ideologiji, ki sem ga tukaj nekoč omenil.

      • Popravek: Hip Hughes.

        Zanimivo bi bilo videti kje na tem grafu stojijo sedanje in bivše slovenske parlamentarne stranke. Jaz sem takrat poizkušal uvrstiti SDS in NSi vendar, če sedaj pomislim mislim, da sem ju uvrstil malo preveč blizu. SDS, se zdi, je precej avtoritarnejša od NSi.

  10. Če pogledamo komunistične in fašistične usmeritve, bomo ugotovili, da so zelo podobne ali večinoma kar iste. Značilnost obeh je npr.: kolektivizem, poudarjena pomembnost države, želja po ustvarjanju moderne utopične družbe, želja po ustvarjanju novega človeka, negacija družine, pobudniki osvajalskih ideoloških bitk in vojn, brezkompromisen pregon vseh, ki jih imajo za sovražnike sistema in ideologije itd.

    Zato se nosilcem komunistične ideologije upravičeno lahko reče tudi fašisti in obratno.

    • Drži. Še bolj ustrezno: rdeči fašisti, da jih razločujemo od originalnih črnih. Neustrezno je govoriti o levih fašistih, saj so vsi levi, desnih pač ni.

      • To je cudasko razvrscanje. Konsenz je, da so bili recimo Franco ali Pinochet desni in ne levi diktatorji. NDH je slonela na desnih, ne levih idejah. Italijanski postfasisti iz MSI, najprej z Almirantejem, kasneje s Finijem so bili na desnem, ne levem spektru politike. Celo poimenovali so se Destra Nazionale. Ne delati nasilje nad tem, kako razume cel svet stvari.

        Podobno nasilje je nekriticno etiketiranje ljudi s socialisti in kulturnimi marksisti, ceprav cesto blage zveze nimajo ne z enim, ne z drugim. Recimo Angela Merkel ali JC Juncker.

  11. Komunisti in fasisti imajo svoje sorodnosti kot tudi globoke razlike. Kot je recimo razlika med nacionalizmom in internacionalizmom. Nasprotje ljudi, ki zagovarjajo nizke davke in vitko drzavo, torej liberalcev, so socialisti in socialdemokrati. Ki so za razliko od komunistov vendarle del demokraticnega politicnega loka.

  12. Kakšna je podobnost med komunizmom, fašizmom in nacizmom? Vse tri so tiranije, totalitarizmi in tudi avtokracije. Kakšna je razlika med komunizmom, fašizmom in nacizmom ter demokracijo? Demokracija je političen sistem, kjer ima moč množica – moč množice. V komunizmu, fašizmu in nacizmu ima moč eden – moč enega (vir: angleška Wikipedija).

      • V zahodnem svetu bolj ali manj velja konsenz o razlikovanju med komunizmom in socializmom. Po tem razumevanju smo do leta 1990 na vzhodni strani Evrope, tudi pri nas, imeli komunizem oz.diktaturo komunistov. S socialisti, laburisti in socialdemokrati na zahodu, ki so v vecini zahodnoevropskih drzav bili in so se mocno prisotni ves ta cas, bodisi v opoziciji, bodisi na oblasti, niti priblizno ni mogoce delati enacaja. Zahodnoevropski socializem ne pomeni odsotnosti demokracije.

        • Zahodnoevropski socializem ne pomeni odsotnosti demokracije, pomeni pa brezmejno toleranco do komunistične diktature in njihovih zločinov. Še Juncker časti Merxa.

          Sita vrana lačni ne verjame.

          • Zahod je sedaj kontaminiran s komunizmom in njegovimi idejami. Je kulturni marksizem kaj drugega, kot uresničevanje komunističnih idej na bolj sofisticirani ravni in na bolj sofisticiran način?

            Z njim so okuženi socialisti raznih odtenkov. Tudi taki, ki imajo na embalaži napisano krščanska demokracija ali kaj podobnega. Vsebina je tista, ki jih določa. Ne etiketa.

            Svet se spreminja. Sedaj ni več antagonizma med levimi in desnimi, temveč med progresivci in konzervativci. Med prve spada večina etabliranih strank levih in desnih usmeritev. Med druge tiste, ki služijo narodu in ne finančnim centrom moči.

          • Nekateri izmed tistih, ki smo živeli v bivši Jugoslaviji, se še dobro spomnimo, da jugoslovanski socializem ni bil demokratičen. Dokler je bil druže Tito še živ, smo živeli v socialistični diktaturi, ki se je po njegovi smrti, leta 1980, uspela obdržati pri življenju do slovenske osamosvojitve, oziroma do razpada Jugoslavije. Seveda med zahodnimi državami, po drugi svetovni vojni, ni bilo socialističnih diktatur.

            Glede obtožb o komunizmu, tukaj na častniku, pri meni padejo na neplodna tla. Na lastni koži sem izkusil kako radodarno jih nekateri komentatorji brez kakršnega koli premisleka, pogosto iz čustvenega zanosa, pripenjate bolj ali manj vsakomur, ki ne pritrjuje vašim iluzijam ali se vam zdijo njegovi pogledi malenkost ‘sumljivi’. Pogosto so take obtožbe odsev vašega neznanja ali nerazumevanja tematik o katerih teče beseda prej kot odsev resničnosti.

            Morda se lahko strinjamo, da kulturni marksizem ni bil kriv za globalno finančno krizo leta 2009. Globalna finančna kriza je na dan naplavila množico novih in starih političnih teorij, med drugimi tudi take za katere bi si človek mislil, da nimajo nikakršnih možnosti za obstanek v internetni dobi – pa vendarle jim gre nepričakovano dobro. Na desni so taki nacional socializem in pa tudi Petersonov socialni darvinizem.

            Marks je na zahodu presenetljivo dobro sprejet prav zaradi globalne finančne krize (tako imenovane krize kapitalizma) enostavno, ker je eden izmed najbolj znanih kritikov kapitalizma. Medtem, ko je Engles tudi tam podobno ali še bolj neslaven kot pri nas.

        • Pongre: “Demokratičen socializem je, v Sloveniji, pojem analogen demokratičnemu domobranstvu.”
          ============
          Domobranstvo je bilo vojaško obrambno gibanje, za vojsko je značilno, da ne pozna demokratičnosti. Zato je opravičevanje demokratičnega socializma (kar je nesmiseln termin) s vlečenjem primerjave z domobranstvom, idiotizem!

        • Druga možnost od opravičevanja pa je tudi, da se s pomočjo nesmiselne ideologije t.i. demokratičnega socializma skuša popljuvati domobranstvo v smislu obojni so podobni. V zgornjem primeru gre za obe možnosti.

          • Prosim ne mi podtikat, z ničimer ne opravičujem demokratičnega socializma. Idiotizem je tvoj način razmišljanja: Če ni naš mora biti njihov.

          • No prav bom drugače formuliral:
            Domobranstvo je bilo vojaško obrambno gibanje, za vojsko je značilno, da ne pozna demokratičnosti. Zato je vlečenje primerjave demokratičnega socializma (kar je nesmiseln termin) z domobranstvom, idiotizem!

          • Jaz si nisem izmislil termina demokratično domobranstvo pač pa se je pojavil v Častniku pred kakega pol leta. Šlo pa se je za to, da naj bi bili domobranci edini predstavniki demokratičnih sil, med drugo svetovno vojno, kar je spretna laž primerljiva z lažjo demokratičnosti socializma.

  13. Francoski revolucionarji so v 18. stoletju gradili prihodnost izključno na svobodi in pri tem storili ogromno krivic in žrtev.
    Zato ni dovolj na zastavi slogan svoboda, ampak tudi pravičnost, ki zagotavlja, da svoboda ne bo ponavljala napak iz 18. stoletja.

    Pravično je, da :
    – ima človek svobodo, ki ne krni svobodo drugih
    – da se ohranja slovenska sonaravna izvirna kultura, ki nam jamči notranjo in zunanjo prepoznavnost
    – da je naš osebni in slovenski razvoj uravnotežen, torej, da nima škodljivih posledic, ne na osebni duhovni in telesni ravni( zdravo razumski, kulturni in nasploh zdravstveni), ne na okoljski ravni.
    – da so vsem zajamčene človekove pravice in svoboščine
    – da ni prvorazrednih in drugorazrednih
    – da ni privilegiranih in zapostavljenih
    – da kraljuje pravičnost v zakonodaji in na sodišču -torej pravična pravna država, ki jamči človekove pravice in svoboščine, in spodbuja poštenost politikov, podjetnikov, zdravnikov, pravnikov in nasploh vseh zaposlenih in nezaposlenih
    – ki ni hlapec škodljivih vplivov globalizacije, ampak odklanja, kar je slabo in sprejema kar je dobro za uravnotežen razvoj.človeka in skupnosti
    – ki zagotavlja suverenost Slovenije …..

  14. To dokazuje tudi poljska največja stranka, ki je trenutno na oblasti, saj ima naziv Pravičnost in razvoj…..

  15. Brez odgovornosti vsakega posameznika se svoboda v nobeni obliki ne more realizirati.

    Spoštovanja vredno razmišljanje avtorja. Svoboda je lahko problem, če ni vezana z odgovornostjo.
    Ugleden psihoterapevt, logoteoretik Viktor Frankel je Američanom svetoval, da ob spomeniku svobode na drugo stran reke postavijo spomenik odgovornosti. S tem je opozoril na stvarno rešitev problemov, ki jih generira svoboda brez odgovornosti.

  16. Zanimiva misel, svoboda in odgovornost.
    Ob tem sem se spomnil na misel, ki jo je zapisal Fabrice Hadjadj. Pravi, da je moderni svet poln starih krščanskih kreposti, ki same divjajo po svetu in povzročajo pustošenje. Kreposti namreč morajo nastopati v paru in en tak par je gotovo svoboda in odgovornost. Vsaka zase nas pripeljeta ali v anarhijo ali v avtoritarnost.

  17. Saj trditev, da mora po ‘naravnem redu’ biti vedno in venomer eni spodaj drugi zgoraj, odvezuje odgovornosti.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite