Svoboda naše družbe

2
382
Foto: Facebook.
Foto: Facebook.

V Zavodu ŽIV!M želimo s svojim delovanjem spodbujati veselje do življenja. Pri tem življenje ne razumemo zgolj kot obstajanje, ampak življenje v polnosti – kot ustvarjanje, uresničenje svojih potencialov v služenju drugim.

V zavodu zato izvajamo veliko projektov, katerih glavni namen je spodbujanje pristnega veselja do življenja na eni strani, na drugi strani pa opozarjanje na laži, ki se o življenju, človeku, njegovih pravicah in dolžnostih, širijo v našem družbenem prostoru. Veliko predavamo po Sloveniji, predvsem mladim, pa tudi zakoncem in staršem ter strokovnim delavcem; letno priredimo koncert Glas življenja, organiziramo karitativne akcije za pomoč družinam v finančni stiski. Vedno smo na voljo staršem, ki se znajdejo pred izzivom nezaželene nosečnosti in se odločajo med življenjem in splavom svojega otroka. Prav tako pa jih spremljamo tudi v procesu žalovanja in odpuščanja po splavu s terapijami, pogovori, skupinami. Pred kratkim smo skupaj z založbo Družina izdali knjigo Novo upanje po splavu, ki vsebuje pričevanja staršev z izkušnjo umetnega splava in mnenja strokovnjakov, ki z različnih vidikov osvetljujejo to problematiko. Na tem mestu, bi jo radi priporočili prav tistim, ki menijo, da je splav pravica ženske, saj splav najbolj prizadane prav starše splavljenega otroka. Prav tako smo v stiku z družinami, ki so se pogumno, kljub gmotni stiski, odločile, da sprejmejo novo življenje takrat, ko je bilo to najtežje. Tem družinam pomagamo z materialnimi dobrinami in prijateljsko bližino.

Iz opisanega je moč sklepati, da smo v dialogu s sodobno družbo kot tudi s posamezniki. Ne družbe, ne posameznika nikoli ne obsojamo zaradi njihovih življenjskih odločitev ali stališč. Vsakemu, ki je v stiski, želimo pomagati, ne glede na njegovo prepričanje ali osebno zgodovino. Res pa je, da večkrat naletimo na ovire, prav s strani tistih, ki imajo po definiciji svoje službe, enako poslanstvo našemu – braniti življenje. Tu imamo v mislih javne službe v politiki in zdravstvu. Potrebo je povedati, da gotovo ni vse slabo in da smo lahko v naši državi na mnoge stvari v politiki in zdravstvu ponosni. Redke so države, kjer bi starši ob nosečnosti in rojstvu otroka dobili toliko ugodnosti v obliki porodniškega dopusta in otroških dodatkov. Takšne in podobne ureditve se nam vsekakor zdijo smiselne in jih podpiramo. Enako velja za strokovno usposobljenost zdravstvenih delavcev, ki je relativno visoka.
Problem nastane takrat, ko se v okviru medicine, v imenu medicine in s finančnimi sredstvi davkoplačevalcev, ki so namenjeni medicinski oskrbi, dela nekaj, kar ni medicina, je celo njeno nasprotje, njena sprevrženost. Pod to štejemo umetno prekinitev nosečnosti, namerni odvzem pravice do oskrbe »prezgodaj« rojenih otrok in evtanazijo. Slednja se k sreči ne izvaja legalno.

Želimo poudariti, da družba, ki ne spoštuje življenja, ne spoštuje sebe. Življenje ima dostojanstvo samo na sebi. Človeška oseba ima pravico do življenja in do primernega zdravljenja že samo zato, ker je. In to od spočetja do naravne smrti. Kakršen je namreč odnos družbe ali posameznika do najšibkejših ljudi v družbi, toliko družba ceni sebe, toliko posameznik v družbi sprejema sebe.

Strinjamo se, da ima vsak posameznik v družbi pravico in dolžnost do dela, podarjanja svojih talentov v korist skupnosti in ustvarjanja novih možnosti za boljše življenje. Pravica do svobode in življenja, ki izvira iz dostojanstva človeške osebe, ne sme biti izgovor za lenobo in brezdelje. Vendar nas kapitalistična miselnost ne sme zavesti, da bi gledali samo skozi očala koristnosti. Ko enkrat zgrešimo mejo pravice do svobode in življenja od spočetja do naravne smrti, potem meje več ni. Če smemo zavreči otroka, ki ni zaželen, ker starši nimajo dovolj materialne preskrbljenosti, kaj brani voditeljem narodov, da svojo politiko utemeljijo na teptanju človekovih pravic? Če ne sme živeti duševno ali telesno prizadet otrok, kaj brani delodajalca pri izkoriščanju delavcev na račun njihovega družinskega življenja? Če lahko odstranimo starejše ljudi iz družbe, ki si z vsakdanjim delom ne morejo več služiti vsakdanjega kruha, kaj brani sinu, da odstrani svojega očeta, ko ta ne bo znal več rešiti križanke?

Veliko se govori o umetni prekinitvi nosečnosti kot pravici žensk. Ta trditev temelji na prepričanju, da lahko vsak počne s svojim telesom, kar želi. Vemo pa, da imamo že ob spočetju svoje lastno telo, lastni DNK, lastno osebnost. Kako lahko govorimo o pravicah žensk, če pa se splavlja tudi deklice? Poleg tega pa iz izkušenj in raziskav vidimo, da umetna prekinitev nosečnosti prizadene predvsem ženske – mame, z njo pa tudi celotno družino.

Nekateri v naši družbi so celo prepričani v trditev, da je splav ustavna pravica, zagotovljena s 55. členov Slovenske ustave, ki pravi »Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok.« Pri tem bi želeli poudariti tri stvari.

Prvič, s táko popačeno interpretacijo ustave se v Zavodu ŽIV!M ne moremo strinjati iz več razlogov in pri tem bi želeli navesti besede pokojnega dr. Božidarja Finka, uglednega in odlikovanega slovenskega pravnika, ki je v članku z naslovom Ustava in splav (objavljenim v Delu, septembra 1997) zapisal takole: »Besedna, smiselna, primerjalna in zgodovinska analiza pelje k drugačni razlagi, da namreč ustava vsakomur priznava in zagotavlja pravico do naravnega potomstva, to je, da se nikomur ne sme odrekati pravica, da bi imel svoje otroke, in ne predpisovati njihovega števila ter tudi ne diskriminirati tistih, ki bi svojih otrok ne hoteli imeti. Človek ima torej svobodo, da sam odloča o rojstvih, ne o roditvi ali rojevanju. Ko bi bil govor o rojstvu otrok, bi se morda smelo razumeti, da gre za to, ali se bo otrok rodil ali ne. Táko edninsko obliko je imel ustavni osnutek še vsaj do 19. decembra 1991 in je bil popravljen v zadnjih štirih dneh pred sprejetjem in razglasitvijo ustave. Sankcionirano je bilo besedilo, s katerim se priznava pravica do svobodnega odločanja o rojstvih, ne o rojstvu otrok. S tem je bila vsaj deloma zmanjšana nejasnost, čeprav besedilo še vedno greši proti določnosti in enoumnosti.«

Drugič, menimo, da noben člen ustave ni v nasprotju z drugim členom, zato se tudi ta ne more uporabljati za opravičevanje prakse umetnega splava, saj bi bil sicer v nasprotju s 17. členom, ki razglaša, da je človekovo življenje nedotakljivo, in s 35. členom, ki zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti.
In tretjič, glede na to, da ustavno določilo ne razlikuje med očetom in materjo, temveč izrecno navaja »starše«, torej velja tako »za žensko in za moškega, da smeta vsak zase svobodno odločati, ali bosta imela svoje otroke ter koliko in kdaj jih bosta imela. Če bi veljala pravica do splava obenem s pravico do roditve, bi dve osebi posamično imeli enako pravico do iste stvari. /…/ Nasprotje med njima bi bilo nerešljivo. Take absurdnosti se ustavi ne smejo pripisovati.« Pri tem bi v Zavodu ŽIV!M radi poudarili, da se v praksi to zelo pogosto dogaja, namreč, da ženska noče splaviti, v to pa jo sili bodisi njen partner, oče otroka, bodisi drugi družinski člani. In enako kot ne smemo trditi, da ima oče ustavno pravico zahtevati splav, ne smemo tudi trditi nasprotno, namreč, da ima pravico odločanja samo mati otroka. Če že, potem je obstoječi zakon o splavu (Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok ) diskriminatoren in z njim obstaja tudi po mnenju dr. Finka kar nekaj utemeljenih pobud za ugotovitev njegove neustavnosti. Nekoliko manj pogosto izraženo, a zato nič manj boleče, je namreč trpljenje očetov, katerih partnerice so proti njihovi volji naredile splav. V Zavodu ŽIV!M imamo v okviru terapevtskih programov in skupin za samopomoč izkušnje tudi z žalovanjem očetov, ki so se v hotenem splavu svoje partnerice počutili povsem nemočne, čeprav je šlo tudi za njihovega otroka. V takšnih primerih gre za izjemno zapleten postopek žalovanja in priznavanja ter odpuščanja krivde. Pravna ureditev v Sloveniji, ki omogoča »staršem, da se odločijo za rojstva svojih otrok,« pa tukaj povsem odpove.

V Zavodu ŽIV!M menimo, da bi bilo zakone o splavu nujno posodobiti in izboljšati tudi zato, ker izvirajo iz leta 1977 z nekaterimi spremembami leta 1986. Upoštevati je treba, da je znanost v tem obdobju 30. – 40. let izjemno napredovala. Prav tehnološki napredek nam je namreč omogočil vpogled v maternico in razumevanje razvoja človeka pred rojstvom. Prepričani smo, da je eden od razlogov upada pojavnosti umetnega splava tudi spoznanje, da je človek v zelo zgodnji fazi razvoja že zelo podrobno izoblikovan. Tako sedaj na primer vemo, da ima otrok v fazi zarodka že v tretjem tednu nosečnosti zametke srca, v petem tednu pa se mu začnejo tvoriti živčne celice in možgani. V petem tednu mu začne biti srce in ima že vse zasnove za okončine in organe. Približno takrat ženska tudi izve, da je noseča. Splav je v Sloveniji na zahtevo nosečnice dovoljen do 10. tedna, ko se opravi tudi velika večina splavov. Dejstvo, da se po prvem tromesečju ne razvije in začne delovati nič novega, temveč otrok samo raste in dozoreva, nam pove, da je otrok v materinem telesu veliko več kot preprost »skupek celic«. Tega se jasno zavedajo tudi zdravniki, ginekologi in zdravstveni delavci. Žal pa se v zdravstvenih ustanovah po pričevanjih mnogih žensk pogosto uporablja prav nasprotna dikcija, da »to ni še nič«, z namenom lajšanja trpljenja materi in osebju, vpletenemu v ta postopek. V zavodu se zato zavzemamo za korektno podajanje informacij ženskam pred splavom in prav tako menimo, da bi bilo potrebno dati ženskam dovolj časa za razmislek, saj jih slaba informiranost in časovni pritisk pogosto silita v odločitve, ki jih kasneje obžalujejo in za katere same pravijo, da jih ne bi sprejele, če bi bile ustrezno informirane.

Uradna medicina še vedno ne priznava postabortivnega stresa, ki velja za skupek telesnih, psihičnih in duhovnih posledic splava. Gre za trajen ali začasen kompleksen proces žalovanja za prezgodaj umrlim otrokom. V Zavodu ŽIV!M menimo, da je bilo na tem področju že dovolj znanstvenih raziskav, da bi te stvari lahko vzeli resno. Mnoge mame z izkušnjo umetnega splava izrazijo jezo, zakaj jih o teh posledicah ni nihče informiral, zakaj jim ni nihče niti omenil, kje lahko poiščejo kakšne informacije. Pravico do informiranja o posledicah kakršnih koli posegov v naše telo je temeljna pravica vsakega državljana. Mame, ki so svoje otroke splavile, pa pogosto navajajo zamolčanje ali poenostavljanje dejstev v zvezi z razvojem otroka.

Želeli bi poudariti, da splav ni brez posledic tudi na zdravstvenih delavcih. Zlasti, menimo, da bi bilo potrebno bolje urediti področje ugovora vesti in ga razširiti na vse zainteresirane zdravstvene in farmacevtske delavce, da torej ne bi vključeval samo zdravnikov, pač pa tudi medicinske sestre, babice in druge vpletene. Odločitev zdravnika, da bo pri svojem delu uveljavljal ugovor vesti je v Sloveniji po našem mnenju težka in zahtevna. Pri tem namreč ne smemo zanemariti pritiskov ali šikaniranj in slabih odnosov drugih zdravnikov do tistega, ki uveljavlja ugovor vesti, do česar seveda ne bi smelo prihajati. Ginekologi se zavedajo življenja, ki ga prekinejo pri tem postopku in sami tudi večkrat izrazijo, da je to pretežko breme, da bi ga zmogli sami nositi. V prid temu dejstvu smo nedavno na Televiziji Slovenija lahko slišali tudi pričevanje zdravnice, ginekologinje, ki je glede uveljavljanja ugovora vesti ene od svojih sodelavk in glede hudih posledic splava za vsako žensko dejala takole: »In jaz se še vedno sprašujem po toliko in toliko letih, zaradi ugovora vesti nekoga, ki ni imel potem [obremenjene] ne svoje vesti, ne težkih misli ponoči, ne spomina, ko si rojeval lastne otroke – kdo bo nam dal lažje življenje, ko smo morali opraviti nekaj splavov več, zaradi človeka, ki je imel ugovor vesti? /…/ Postavimo se skupaj, saj splav za vsako žensko predstavlja izjemno psihično breme in hudo rano, ki je morda nikoli v življenju ne bo zacelila.« V Zavodu ŽIV!M menimo, da bi ugovor vesti moral biti s strani politike vedno zaščiten institut, na katerega se lahko sklicujejo, ko gre za zdravje in življenje človeka. Ugovor vesti ne sme biti odvisen od dobičkonosnega vidika. Svoboda državljanov ni v tem, da so zaradi želje po dobičku pripravljeni narediti karkoli; pač pa v tem, da se imajo ob primerni informiranosti možnost odločiti za tisto, kar je prav.

Prispevek je bil naprej predstavljen na zborovanju pobude Prebudimo Slovenijo 31. oktobra 2015.

2 KOMENTARJI

  1. Najprej sploh ne drži, da Ustavne določbe ne morejo biti v koliziji, torej si nasprotovati, ravno nasprotno. Teh primerov je kar nekaj in se pač v osnovi rešujejo na podlagi t.i. testa sorazmernosti.

    Glede svobodnega odločanja o rojstvih otrok je pa zadeva tudi povsem jasna. Pri tem si nam ni treba niti razbijati glave stem, kaj v tem primeru pomeni beseda “rojstvo”, ker kontradiktorno bi bilo trditi, da se je nekdo svobodno odločil za rojstvo svojih otrok, potem jih pa želi splavit. Splava se poslužujejo ravno tisti, ki se za rojstvo otroka sploh niso odločili, ampak se je pač nosečnost zgodila nenačrtovano, torej ne more biti svobodna in rojstvo takega otroka tudi ne more biti več svobodno, ampak prisilno. To je pa ravno tisto, kar Ustava določa, torej prepoved, da se v svobodno odločanje o rojstvih svojih otrok država vmešava bodisi tako, da nekaj prepoveduje ali zapoveduje.

    Glede položaja ženske in moškega, ko se gre za vprašanje rojstva, je pa jasno, da ju ni mogoče izenačevati, saj je ženska tista, ki dejansko nase prevzame vso breme nosečnosti, tako da je tudi prav, da je edina, ki ima pravico o svojem telesu odločati. Ženskega telesa ne moremo tretirati kot stroja za rojevanje otrok, ki bi usliševal želje po otroku kogarkoli. A se ne rado poudarja, kako otrok ni pravica? Zakaj bi v tem primeru morala biti? A zato, ker je nekomu uspelo vtakniti svoj moški spolni organ v spolni organ ženske in BUM, si že lahko lasti njena rodila in zahteva otroka! Kakšni absurdi so to? Zadeva je lahko sporna kvečjemu v primeru, da se ženska odloči obdržati otroka, ki ga moški noče, hkrati je pa moški dolžan takega otroka potem tudi preživljati.

    In nenazadnje. Splav je pravica, ne dolžnost, niti nuja in ima smiseln in legitimen namen, torej v prvi vrsti ženski priznavati pravico do zasebnosti oz. razpolaganja z lastnim telesom in v drugi vrsti zagotavljanje enakopravnega položaja v primerjavi z moškimi. Skratka, pravico do splava nihče ne zagovarja zato, ker bi si želel, da bi ženske čimveč otrok splavile, ali kaj podobnega, ampak izključno v dobrobit spoštovanja žensk in njihove enakopravnosti. Torej, niti najbolj goreči zagovorniki splava se ne bojo pritoževali na tem, če se pač nobena ženska ne bi več odločila za splav, ampak ta odločitev mora biti res svobodna. In ena od nevarnosti te svobode odločitve pa je ravno vsiljevanje nekega občutka krivde, češ, gre za umor nedolžnega bitja, gre za neizbrisljiv greh itd. Tak pristop je enako napačen, škodljiv in neprimeren, kot je neka ignoranca v smislu, da se v takih situacijah z žensko nihče ne ukvarja. Povsem prav je, da se skuša v takih primerih ženski svetovati, ampak na način, ki upošteva njene interese, ne interese neke ideologije in na način, ki ženske ne obsoja.

  2. Zelo težka problematika. Naša Ustava je na kar nekaj mestih čudna. Splav v Ustavi, to je pa sploh nepojmljivo. Že nedotakljivost življenja je čudna stvar. A potem je vojna kar prepovedana v Sloveniji. Je neustavna?!
    Ta zmešnjava o odločanju za otroke je pa res neumna, razen da ti nihče ne more prepovedati imeti otroke. Kot menda na Kitajskem…
    Ne moreš se svobodno odločati o “ne rojevanju”. Po spočetju sledi porod, čez 9 mesecev. Tu ni kaj za odločat.
    Razen v medicinsko opravičenih primerih, genetske okvare, ipd. Sicer je prepozno za odločanje.
    Tudi ugovor vesti bi bilo nujno treba priznat. A potem ga je težko izpeljat, ker bi moral nekdo drug opravit splav. Tako da tudi zato je “pravica do splava” navadna levičarska izmišljija. Prikupovanje ljudem, tako da sami padejo v jamo.
    Tudi svobode do razpolaganja s telesom ni. Ne obstaja. Kdor je bil pri vojakih mu je to popolnoma jasno. Ali pa v primeru smrtne kazni. Pri nas je ni, ampak zato ni nič manj legitimna.
    In tako naprej. Kup razlogov je zaradi katerih to ne bi smeli biti v Ustavi. Nikoli. A je zaradi hudobije ostalo. Slovenski sindrom.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite