Svoboda javne besede naj ne bo odvisna od višjih ciljev

“Süsse heilige Zensur, / lass uns gehen auf deiner Spur; / Leite uns an deiner Hand. / Kindern gleich, am Gängelband!” Ali v prevodu M. F.: “Sladka, sveta nam cenzura, / naj gremo po tvoji sledi; / kot otroke tvoja roka / na povodcu nas povedi.”

“Süsse heilige Zensur, / lass uns gehen auf deiner Spur; / Leite uns an deiner Hand. / Kindern gleich, am Gängelband!” Ali v prevodu M. F.: “Sladka, sveta nam cenzura, / naj gremo po tvoji sledi; / kot otroke tvoja roka / na povodcu nas povedi.”

Karikatura na litografiji z naslovom Die gute Presse (Dobri tisk), objavljena v mesečniku Leuchtthurm (Svetilnik), Braunschweig, 1847, predstavlja sprevod, na katerega čelu stopa (politično) slepi krt; ta vihti nad seboj prapor z heraldičnim likom raka, živali, ki s hojo nazaj ponazarja nazadnjaštvo. Da pa ritenski hoji nakljub vendarle ne bi prepoznal kakšnih dejstev ali znamenj časa, si rak še zakriva pogled. Za krtom stopa stroga in asketska Cenzura, pri hoji se opira na ošiljen rdeč svinčnik – kot na popotno palico; njenemu ostremu pogledu nič ne uide; namesto glave ima gromozanske škarje, ki hitijo izrezovat sleherno odkrito misel ali stavek; na povodcu ji sledi pohlevni in duhovno omejeni režimski tisk, četica pisunov, ki ne zmore več od oslovskega i-a, i-a, i-a

Dileme med dovoljenim ter prepovedanim

Na konec sprevoda je karikaturist (ali karikaturistka Caecilie Brandt?) pritaknil še cesarskega uradnika; ta pelje na povodcu psa špica. Špic je namig na cesarski Dunaj, kjer se je za policijskega vohljača, kakršnih v času kanclerja Metternicha ni manjkalo, uveljavil izraz Spitzel, po naše špicelj. (Opis je preveden oz. povzet po 400 Jahre Zeitung: Die Entwicklung der Tagespresse im internationalen Kontext, Bremen 2008. Prev. M. F.)

Laično razmišljanje o cenzuri večinoma ne seže dlje od dileme med dovoljenim ter prepovedanim. Smemo seveda vse, kar ni izrecno prepovedano: česar zakon taksativno ne navaja kot nedopustno. Gre torej za eksplicitno, z zakonodajo sankcionirano družbeno normo. Dandanašnji to zakonsko normo nadgrajuje še t. i. politična korektnost, bolj ali manj nenapisana norma, ki sankcionira t. i. sovražni govor ipd., vendar pa je zaradi svoje ohlapnosti nadvse primerna predvsem za obračunavanje z drugače mislečimi. Nasprotno pa si naši lahko privoščijo karkoli. Na gornji karikaturi predstavlja naše četica pisunov režimskega tiska, ki jih Cenzura vodi na povodcu, režim pa kajpak razumemo kot tisto silo, ki (kakorkoli že) upravlja z osrednjimi mediji.

Žanrska in obrtna pravila medija

V bohinjskih gorah smo posneli dokumentarni film Bohinjska manifesta; na tem mestu pa je pomembna zgolj drobna anekdota o posnetku, ki je v resnici nastal sam od sebe, torej po nikogaršnji volji. Zgodilo pa se je tole: s helikopterjem smo pristali na travnati grbini sredi strmega gorskega pašnika; snemalec je podal kamero asistentu, misleč, da jo je, potem ko je v zraku končal snemanje, tudi že ugasnil, toda kamera je še kar tekla, a tega v hrupu in hitrici nihče ni opazil. Vsakdo je pograbil svojo prtljago in opremo, da bi se čim prej izkrcal; nekje spodaj v nizki travi pod grbino, na varni razdalji od helikopterja je asistent odložil kamero; trava se je mršila v vetru, ki ga je povzročala še zmeraj delujoča elisa.

Na posnetku je bil lepo viden vrteč in svetlikajoč se propeler zgoraj za obronkom – medtem ko sam helikopter ni bil viden – in večina dogajanja pri izkrcavanju oz. spuščanju ekipe z opremo levo ter desno po pobočju mimo kamere, ponovno tekanje navzgor za rob grbine in spuščanje po pobočju s preostankom prtljage in snemalne opreme; tako je steklo kakšnih sto metrov šestnajstmilimetrskega filma in nastal je nenadejano oster, dogajalno zanimiv in celo kompozicijsko uravnotežen desetminutni posnetek, na kakršnega ni nihče računal.

Pomanjkljiva obrtna urejenost le izgovor za cenzorske posege

Zdi se, da je prav ta naključni posnetek primerno izhodišče za razmislek o urejanju pogleda, kakršnega diktira medijskoobrtna in žanrska zahteva po korektnosti avdiovizualnega izdelka in je hkrati dobrodošel izgovor zunanjim in notranjim cenzurnim vzgibom.[1] Kršenje ali zanemarjanje tradicionalne avdiovizualne estetike oz. obrtnih in žanrskih konvencij je bilo v preteklosti pogost izgovor za cenzuro – praviloma tedaj, ko je bilo treba film ali filmarja utiriti v družbeno sprejemljive tirnice; danes zadostuje že očitek o neupoštevanju politične korektnosti.

Obrtne in žanrske konvencije? Slika mora biti vizualno-estetsko urejena. S pomočjo osvetlitve, zornega kota in širine izreza ter predhodnih scenografskih, kostumskih, maskerskih, fotografskih in mizanscenskih zamisli ter adaptacij mora zajeti le tiste vidike in izseke iz življenja ali njegove inscenacije, ki so za pripoved in njeno dramsko prepričljivost bistvenega pomena. Neskončne možnosti oviranja in manipuliranja so se delodajalcu kot prvemu cenzorju, seveda pa tudi slehernemu režimskemu uradniku, članu te ali one komisije, odpirale prav z zahtevo po obrtni urejenosti. Kakor režim, ki se je vzpostavil na tak način, da je fizično odstranil vse svoje vidne in potencialne nasprotnike, tako je tudi njegov (po sovjetskem vzoru poglaviten) propagandni medij (najprej film, kasneje še televizija) v skladu s tradicionalno estetiko in ideološkim sitom določal, česa ljudstvo ne sme videti. Hkrati je skušal vsakdo pravočasno uganiti, kako mora kaj predstaviti, da bo njegov artefakt resnično ustrezal svoji privilegirani družbeni vlogi.

Cenzura je zgolj urejanje pogleda

Prav noben urednik ni imun, ko gre za cenzuro, enako kot gre pri podkupovanju le za ceno. Pri podkupovanju se trudijo najti za vsakogar sprejemljivo ceno. Vsak ima svojo ceno, vsakogar lahko kupiš, pravijo. Tudi svoboda tiska ima svojo ceno, tako za avtorja kakor za urednika. Cena, ki naj bi jo plačal urednik za sporno objavo, je menda predvidljiva, v politično zagatnih razmerah pravzaprav natančno določena. Urednik je prepričan, da bo zaradi napačne objave, torej zaradi pomanjkljive cenzure, hitro ob položaj. Če pa bolje premislimo, se o tem prepričuje predvsem on sam. In največkrat kar v svojem lastnem imenu, zaščitenem s t. i. uredniško avtonomijo, prav on sam in na svojo roko še dodatno oži prostor svobode. Tako kot avtor tudi urednik ponotranji tisto nadzorno instanco ali mehanizem, ki v praksi deluje kot avtocenzura.[2] Ta instanca pa ni nič nevtralnega, splošnoveljavnega, pač pa je v največji meri individualizirana.

Svoboda javne besede naj ne bo odvisna od višjih ciljev

Lahko rečemo tudi nasploh: svoboda besede, izražanja, nazorsko in politideološko prepričanje ni niti ne more biti nikakršen politikum, ki bi ga bilo mogoče v družbi sprejeti s konsenzom, temveč gre prejkone za spodletelo normo z nešteto interpretacijami, definicijami in videzi, pa vendar je, paradoksno, ne samo podstat za odgovorno delovanje, temveč tudi sicer v funkciji javnosti. Ali je treba svobodo javne besede in izražanja podrediti zgolj objektivni resnici ter jo kot tako predpostaviti vsemu drugemu ali pa jo je treba, nasprotno, brzdati v skladu z višjimi cilji, ki so se v dosedanjem civilizacijskem razvoju večkrat izkazali za lažne, če že ne za smrtonosne cilje?! Ali je to edina izbira, ostaja vprašanje.

Cenzura je zgolj urejanje pogleda, smo se namenili nasloviti to razmišljanje. Urednikoval (in kajpak tudi pisal za javnost) pa naj bi človek z vestjo in zavestjo o skupnem dobru in pravici kot poosebljeni vesti in zavesti sleherne pravne države. Te vrste jamstvo svobode javne besede bodi t. i. četrta veja oblasti, so menili liberalni razsvetljenci.

Opombe

[1] Če že v enem prejšnjih člankov nismo mogli mimo kulturniške korifeje J. Vidmarja, gremo še teže mimo njega, ko je govor o kritiški metodi, ki po literarnoestetski plati obračuna z nezaželeno idejnostjo v literarnem delu. Primer najdemo, denimo, v Vidmarjevem kritiškem obračunu s Kocbekovo zbirko novel Strah in pogum.

[2] S tem se dotikamo obsežnega sklopa vprašanj, ki zadevajo samocenzuro. Karkoli nameravamo storiti ali narediti vpričo javnosti, hočeš nočeš podlega tej kontrolni instanci. Ustvarjalci se ji nezavedno podredijo že s tem, ko svoj ustvarjalni interes in dejavnost načrtno usmerijo samo na določena področja – in se enako načrtno izognejo drugim. Pod selektivnostjo ustvarjalnega procesa se pogosto skriva odsotnost državljanskega poguma, kajpak pa tudi ustvarjalna nemoč.