Tadej Strehovec: Moja ocena sodstva komaj zadostno

2
480
P. Tadej Strehovec OFM, tajnik Slovenske škofovske konference. Foto: Radio Vatikan
P. Tadej Strehovec OFM, nekdanji tajnik Slovenske škofovske konference. Foto: Radio Vatikan

S p. Tadejem Strehovcem se oziramo na sodni postopek, ki so ga sprožile ovadbe »abortivnega lobija«. Četrtega marca se je z umikom pregona in zavrnilno sodbo končal proces proti direktorju Zavoda KUL.si p. Tadeju Strehovcu, ki ga je državno tožilstvo obtožilo domnevnega javnega spodbujanja in razpihovanja sovraštva in nestrpnosti zaradi tega, ker naj bi na zavodovi spletni strani 24kul.si leta 2016 omogočil objavo kritičnega prispevka na račun zagovornikov splava in nasprotnikov javne molitve za nerojene otroke.

Oktobra lani, torej tik pred začetkom sodnega postopka, sva pogovor o tej temi začela z vprašanjem, kako bi na lestvici od 1 do 5 ocenili svoje zaupanje v slovensko pravosodje: Tedaj ste dejali, da boste to zaupanje lahko izmerili, ko bo sodni postopek končan. No, to se je zgodilo: kakšna je torej ocena?

Ocena zaupanja v slovensko pravosodje

Moja ocena sodstva na podlagi lastne izkušnje je zadostno – pravzaprav komaj zadostno. Celotna zgodba namreč kaže na to, kako je del sodstva mogoče instrumentalizirati od neke družbene skupine, v tem primeru abortivnega lobija. Iz teh krogov smo v enem izmed odzivov na umik obtožnega predloga celo slišali, da obsodba pravzaprav sploh ni bila bistvena stvar, bolj pomembno je bilo, da se je govorilo o sovražnem govoru – seveda v interpretaciji tega lobija.

Gre za grobo zlorabo pravosodja, s katero se nekoga neresnično obtoži, se mu naredi finančna škoda, uprizori medijski linč – vse to za dosego nekih ideoloških ciljev. To je tragedija dela slovenskega sodstva, ki se pusti tako zmanipulirati in podrediti partikularnim interesom skupin, ki so dokazljivo nestrpne. Ne pozabimo: sodni postopek so sprožili ljudje, ki so kristjanom odrekali pravico do molitve za nerojene otroke. To so ljudje, ki imajo zaradi svojih predsodkov negativen in nestrpen odnos do sodržavljanov.

Postopek se je končal s tožilskim umikom pregona, čemur je sledila zavrnilna sodba sodišča. Okrožno državno tožilstvo je pregon opustilo zaradi pomanjkanja dokazov o tem, kakšen je bil vaš dejanski vpliv na objavo prispevka na portalu 24kul. si o t. i. »abortivnem lobiju«. Morda naivno vprašanje:

Če teh dokazov niso imeli, zakaj so s postopkom sploh začeli?

Seveda je to vprašanje, ki ga je treba nasloviti na državno tožilstvo in sodnico. Prepričan sem, da bi zadeva morala biti končana v petih minutah in ne po štirih obravnavah. Sodišče sploh ne bi smelo procesirati obtožnega predloga, saj je bil brez kakršnih koli tehtnih dokazov. Po drugi strani pa je res, da sem osebno prevzel odgovornost za objavo prispevka o abortivnem lobiju na naši spletni strani, zato sem pričakoval, da bo sodišče sprejelo mojo odgovornost in odločalo vsebinsko. Toda sodišče se je zavedalo svoje dokazne nemoči in se odločilo za procesno iskanje razkrivdnega razloga, da so lahko slednjič po petih mesecih sodnih obravnav in tri leta po vloženih krivih ovadbah umaknili obtožnico.

Zakaj ste si želeli vsebinsko odločanje sodišča?

Da ne bo pomote: kljub temu da je sodišče končalo postopek iz procesnih razlogov, je to velika zmaga za svobodo izražanja, za delovanje vseh tistih, ki se zavzemamo za pravico nerojenih otrok do življenja.

Zakaj pa sem si želel vsebinsko odločanje? Sodišče je imelo priložnost, da bi z vsebinsko sodbo razširilo polje svobode izražanja v naši državi. Pri nas ni jasnih določil, kaj je sovražni govor in kaj ni. Tukaj je veliko manipulacij, ki jih proabortivne organizacije s pridom uporabljajo. Vse, kar govorijo člani abortivnega lobija, je svoboda izražanja, zavzemanje za nerojene otroke in pravice bolnikov, da niso zastrupljeni, pa sovražni govor.

Takšno razmišljanje je zavržno. V Sloveniji nujno potrebujemo zrelo sodstvo, ki bo s tehtnimi sodbami omejilo manipulacije s sovražnim govorom in utrdilo pravico do svobode izražanja.

Sodni postopek ste od vsega začetka razumeli kot poskus diskreditacije in ustrahovanja ne le sebe, temveč vseh, ki bi se v javnem prostoru zavzemali za »politično nekorektna« katoliška načela.

Ali je ta ustrahovalna senca zdaj res odgnana? Vsi niso prepričani …

Sam sem globoko prepričan, da je šlo v celotni zgodbi za uporabo »tehnologije« lažnih obtožb sovražnega govora z natančno določenim končnim ciljem: prek mojega sodnega postopka in medijskega linča izzvati samocenzuro v slovenski javnosti pri govoru o splavu in pravicah nerojenih otrok. Ali je bila ta »tehnologija« uspešna, je vprašanje, naslovljeno na vsakega posameznika: ali se bo pustil ustrahovati ali pa bo v prepoznavanju prave narave takšnih poskusov videl dodatno spodbudo, da se še bolj globoko zave pravice do svobode izražanja in pomena teh tem za prihodnost naše države.

Po drugi strani pa: morda je odgovor na vaše vprašanje že jasen. Sodni postopek je, hvala Bogu, sprožil zelo veliko solidarnost kot izraz upora zoper pritiske po cenzuri in omejevanju svobode govora. To se je pokazalo na različne načine: skoraj 10.000 ljudi je podpisalo peticijo v podporo meni; nikoli si nisem upal niti predstavljati, da se bo ob sodnem procesu oblikovala tako široka molitvena veriga; pred vsako sodno obravnavo so bili shodi, pri katerih so sodelovali ljudje različnih prepričanj in se javno zavzeli za svobodo izražanja.

Vsa ta in še številna druga dejanja razumem kot znamenje pravega upora proti nesprejemljivim pritiskom k molku. Zato se ob tej priložnosti vsem zahvaljujem za vso podporo in molitev, ki sem jo v obilni meri prejel med sodnim postopkom.

Ali bi smeli reči, da bo takšna solidarnostna »varovalna mreža tudi v prihodnje ujela vsakogar, ki bi se znašel v podobnem položaju kot vi?

Upam, da bo tako tudi za naprej. Vsi skupaj smo doživeli »lekcijo«, iz katere se velja česa naučiti – zlasti tega, da se je treba v primerih sodnih zlorab pod pretvezo sovražnega govora povezati. Resnično sem hvaležen, da v postopku nisem ostal sam, ampak da sem imel veliko podporo številnih dobrih ljudi. Vsem posameznikom, organizacijam in še zlasti koordinaciji »Mi ne sodimo, mi pomagamo« sem hvaležen, da so jasno začutili: ko gre za svobodo izražanja, ne gre za posameznika, ampak je to stvar celotne družbe, države, naše verske skupnosti. Upam, da takih sodnih procesov v prihodnosti ne bo več, če pa že bodo, bom skupaj s sodelavci in vsemi podobno mislečimi naredil vse, kar bo v moji moči, da bi bili tisti, ki bi se v njih znašli, deležni čim boljše pravne pomoči ter civilnodružbene in medijske podpore.

Objavljeno: Tednik Družina, 17. 3. 2019

2 KOMENTARJI

  1. “… je to velika zmaga za svobodo izražanja …”
    Ne vem, kakšna zmaga je to, če na Šlajmerjevi nihče ne moli.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite