V soboto sta v Sloveniji potekala med drugim dva dogodka, ki sta si po svoji vsebini blizu, pa vendar sta si zelo različna. O enem smo lahko slišali že nekaj dni prej, saj so o njem mediji že nekaj dni pred tem tudi poročali, drugega ni oglaševal noben medij. O enem so na dan dogodka poročali tako na nacionalni kot na komercialni televiziji – RTV Slovenija je dogodek uvrstila celo na prvo mesto, saj so se z njim začela večerna poročila, o njem so se razpisali tudi časopisi, o drugem ni bilo ne duha ne sluha na internetnih straneh slovenskih časopisov, nacionalna televizija pa je o njem poročala samo v nedeljo v zadnji informativni oddaji. Prvega je podprla celo ministrica za delo, družino in socialne zadeve, udeležil pa se ga je tudi predsednik države, na drugem ni bilo opaziti nobenega znanega politika aktualne vlade. Pa vendar se je na prvem dogodku zbralo vsega 400 do 500 ljudi, na drugem (res da je trajal dva dni) pa okoli 5.000 ljudi. Zanimivo, da je o drugem dogodku nacionalna televizija, za katero vsi plačujemo prispevke, že lani poročala podobno “skrito”, čeprav se ga je udeležilo okoli 10.000 ljudi. Odgovor varuhinje gledalčevih pravic oz. odgovorne urednice informativnega programa lansko leto na vprašanje, zakaj so o tako množičnem dogodku poročali minimalno, je bil, da se je v mesecu maju že dovolj poročalo o družinskem življenju (takrat smo se pripravljali na referendum o družinskem zakoniku). Pri prvem dogodku je šlo za parado ponosa, ki je potekala v Ljubljani, drugi je bil festival družin, ki ga je organiziral Zavod Iskreni.net na Rogli.
Tako razlikovanje se zdi skoraj neverjetno, toda prav v teh dneh smo lahko v medijih poslušali in brali o tem, kako močni so gejevski lobiji. Celo v cerkvenih krogih, kar priznava tudi papež. Glede na ta podatek lahko bolje razumemo, zakaj festival družin ne pride med dnevne informacije in zakaj je normalna družina, ki jo sestavljajo oče, mati in otrok, izrinjena iz medijskega prostora. Če hočemo javnost prepričati, da pravzaprav tradicionalnih družin več ni, je potrebno te skriti pred očmi javnosti, na drugi strani pa je z vso silo potrebno »reklamirati« istospolne pare kot nekaj normalnega in splošno razširjenega, ne zgolj za to, da jih ljudje kot take sprejmejo, ampak da tudi njihove zahteve postanejo sprejemljive in normalne.
Razlika med parado ponosa in festivalom družin pa ni bila samo v (ne)poročanju, temveč tudi v poudarkih, ki sta jih obe prireditvi izpostavili. Na eni izmed slik, ki je bila posneta na paradi ponosa, je mogoče videti moški par, ki se drži za roke, eden od niju nosi otroka, drugi napis »Z mami na paradi!«. Če prav razumem njuno sporočilo, je eden izmed niju sprejel vlogo očeta, drugi vlogo matere. Če je tako, to pomeni, da eden od niju ne sme biti to, kar je – moški? Kje je tu svoboda, ki so jo izpostavili v geslu? A je svoboda v tem, da se odpoveš svojemu bistvu samo zato, ker globoko v sebi veš, da otrok vendarle potrebuje tako mater kot očeta? In ne dveh očetov? Ali dveh mater? V čem je torej njihova svoboda? V tem, da dobim, kar hočem? Solidarnost, ki so jo letos tudi izpostavili organizatorji parade ponosa, je pozitivna vrednota. V ljudeh zbuja čut za drugega, za njegovo stisko. Toda pri letošnji paradi je delovala puhlo in brez vsebine. Niso bili prepričljivi, čeprav so naštevali kar nekaj marginalnih skupin, kot so migrantje, izbrisani, ženske ali Romi. Da se v tej solidarnosti niso prepoznali niti sami člani teh skupin, se kaže tudi v tem, da se ti (vsaj glede na število udeležencev) parade sploh niso udeležili. Glede na to, bi lahko celo pomislili na to, da so bili zlorabljeni za potrebe in zahteve ene skupine.
»Odgovorno očetovstvo«
Na drugi strani pa je festival družin letos izpostavil očetovstvo, zavedajoč se, da se je vloga očeta v sodobnem svetu zelo spremenila, ter da se očetje soočajo z mnogimi novimi izzivi. Glavni poudarek ni bil v svobodi, ki naj bi jo imel oče, temveč v tem, da oče sprejema odgovornost za otroka v celoti. Nič preprostega, enostavnega. Danes, ko se povsod ruši vloga očeta, je biti odgovoren oče zahtevna, vendar lepa naloga. To je bilo glavno sporočilo festivala, za katerega mi je žal, da preko medijev ni prišlo v naše domove.
Še eno razliko je bilo mogoče opaziti med obema dogodkoma. Kot sem že omenila na začetku, se festivala družin ni udeležil noben viden politik aktualne vlade, ki bi tam obljubljal, da bodo družine deležne posebne pozornosti pri pripravi družinske zakonodaje, čeprav so v času gospodarske krize prav te še posebej izpostavljene, je pa v svojem govoru, ki ga je imela ministrica za delo, družino in socialne zadeve na paradi ponosa, med drugim napovedala, da bo ministrstvo še letos začelo sistemsko urejati položaj istospolnih usmerjenih skupin ter da bodo »začeli tam, kjer smo z družinskim zakonikom končali«. Upam, da s tem ni napovedala svoje ignorance do rezultata referenduma, v katerem so državljani in državljanke jasno povedali, da ne želijo, da so otroci brez očetov in mater.
Ta dva dogodka, ki sta časovno sovpadala, kažeta vso realnost našega časa. Družina je potisnjena na rob družbenega dogajanja, javni prostor pa si prisvajajo s svojimi zahtevami različne manjšine, ki pa jih ne vodi spoštovanje do vseh različnih, ampak predvsem svoboda in privilegiji zanje. Naloga vseh nas je torej, da smo dejavni, da po svojih močeh prispevamo k temu, da tudi družina ohrani svoje mesto v družbi. Tudi tako, da s strani slovenskih medijev zahtevamo, da enakovredno poročajo o takih dogodkih, kot je festival družin.
Foto: Iskreni.net
