Predstavljen problem je osvetljen na kratko. Večina zapisanih misli bi potrebovala izčrpnejše razvitje. Bralcu se opravičujem z izgovorom, da se globina izrečenega ne sklada z njegovo dolžino.
Dva filozofa
Velikemu nemškemu filozofu 20. stoletja Martinu Heideggerju se je v mladih letih med drugim postavila dilema med religioznim in filozofskim iskanjem, ki se je odrazila v sledeči razliki: Resnica vas bo osvobodila in svoboda vas bo naredila resničnejše. Prvo je vzeto iz evangelijev (Jn 8, 32), medtem ko drugo lahko mirne volje sprejmemo kot moto modernega človeštva. Dve poti torej, ki se iz različnih smeri lotevata iskanja resnice in svobode.
Te dni sem začel z branjem Levinasove knjige z naslovom »Težavna svoboda«. Emmanuel Levinas je bil najprej Heideggerjev občudovalec, nato pa ni mogel razumeti, kako se je lahko tako velik mislec kot je bil Heidegger »umazal« z nacistično ideologijo, v katero je sicer le kratek čas, a vseeno globoko veroval. Levinas je bil namreč jud in ves čas ga je bolelo to, kar se je dogajalo z njegovimi rojaki med holokavstom. To je vplivalo tudi na njegovo filozofsko misel in krajši teksti, ki so zbrani v prej omenjeni knjigi, nam na enem mestu odgovarjajo na vprašanje: Kaj še lahko reči o človeku po Auschwitzu?
Levinasov odgovor je jasen. Človek je predvsem skrivnost in kot tak se drugemu daruje na razpolago, da mu drugi v odgovornosti šele vrača njegovo pristno dostojanstvo. Bolj preprosto, ljudje smo drug za drugega, brez tega sploh nismo ljudje. Postavlja pa se sledeče vprašanje: Ali smo taki zaradi nas samih ali pa nas k temu sili neka druga Sila? Postavljeno v kontekst tega razmisleka pa: Je resnica pogoj svobode ali pa je svoboda v sebi samozadostna, da se lahko uresniči?
Nemoč človeškega
Spustimo se za trenutek iz teh filozofskih višav v našo sedanjo realnost. Danes, ko se vsi prepričujemo, da vemo kaj je svoboda, saj živimo v svobodni državi s kopico pravic, ki so nam bile skozi zgodovino tako ali drugače kratene, se zdi govorjenje o pravi svobodi pretirano in nezanimivo. Še toliko bolj nas moti, če nam kdo govori o resnici, kajti ta je stvar posameznikove osebne odločitve in je zato že kar avtonomno dejanje. Vsekakor nam je Heideggerjeva dilema izpred slabih 100 let postala odveč. Da ne bo pomote, navidezna rešitev dileme nas lahko vodi v prepad.
Treba pa je priznati, da so med nami tudi taki, ki jih zadeva vendarle zanima in bi radi raziskovali naprej. To so tisti, ki se vsake toliko ustavijo in se vprašajo: Sem res svoboden, je to kar živim prava svoboda? Dejstvo je, da na koncu le še ostanek teh to vprašanje poveže z resnico. Večina nas misli, da v dejanski svobodi resnice sploh ne potrebujemo; če pa morda mislimo, da smo zgolj navidezno svobodni, pa ne vemo dobro, kaj bi z resnico počeli. Brezup je enako močen strup za religijo kot norost za filozofijo. Pravo zdravilo je lahko le vzajemna pomoč, o kateri govori tudi Levinas. Povezanost resnice in svobode je namreč tako ključnega pomena, da človek brez te notranje sinteze bolj ali manj životari na tem svetu.
Bogočloveškost
Za konec zgolj zelo preprosta izpeljava. Če resnico nadomestimo z besedo Bog in svobodo z besedo človek, potem je resnična svoboda, ali če hočete svoboda v resnici, dejansko bogočloveška stvarnost. Vzajemnost odnosa med Bogom in človekom pa je garancija za življenje.
