V nemški tedenski politični reviji Spiegel je izšel zanimiv članek z naslovom Napačna beseda. Kako ideologija v imenu enakopravnosti in antirasizma ogroža svobodo mišljenja in odprto družbo. To se dogaja v ZDA pa tudi v Evropi. Prispevek obravnava diskriminacijo, ki vsakogar postavi v desni kot že, če samo postavi nedolžno vprašanje: »Od kod prihajaš?«
V ZDA in Veliki Britaniji si marsikdo ne upa povedati mnenja, ker se boji posledic, v Sloveniji je zaradi postkomunizma še huje
Absurdno je nekoga že zato obtožiti rasizma. Naenkrat pade v nemilost tisti, ki se vedno zavzema za strpnost do vseh, ki so drugačni v kateremkoli oziru. Tudi ideologi spola napadajo svobodo izražanja. Tako je anketa YOUGov pokazala, da se 57 odstotkov Britancev včasih ne opredeli do političnih in socialnih tem, ker se bojijo negativih posledic. Prav tako pa je po New York Times 55 odstotkov Američanov v zadnjem letu raje molčalo, kot da bi povedalo svoje mnenje, ker so se bali močne kritike in maščevanja. Vse te debate o korektnosti govora se počasi pojavljajo tudi v Sloveniji, zato je naslov prispevka izredno primeren tudi za Slovenijo.
Vendar v Sloveniji zadeve grejo še veliko globlje, ker je še vedno pod močnim vplivom totalitarne preteklosti. Poleg tega novodobnega ogrožanja svobode govora, ki se mu je brez dvoma treba upreti, je tukaj še nasilje, ki prihaja od tistih, ki vodijo omrežja v ozadju in ki si na vso moč prizadevajo, da bi preprečili boj proti korupciji in vpeljavo demokratičnih standardov. Po vsej verjetnosti so se prav zaradi tega čutili ogroženi od prejšnje vlade, ki je bila kljub težkim razmeram izredno uspešna. Ne smemo pozabiti, da se ta omrežja napajajo iz davkoplačevalskega denarja. Če se korupcija prepreči, je tega napajanja konec. Gibanje, ki so ga ta omrežja čez noč potegnila iz klobuka, je na čelo države postavilo amatersko vlado, ki jo seveda obvladujejo. To se ni zgodilo prvič, vendar še niso bili nikoli tako uspešni kot tokrat.
Kakšen vtis je naredila slovenska vlada v prvih stotih dneh?
Bilanca po stotih dneh vladanja je porazna, zgodilo se ni skoraj nič konkretnega, razen tega, da še nikoli v samostojni Sloveniji ni bilo primerljivih kadrovskih čistk, čeprav so prav to kritizirali v volilni kampanji. Spominjamo se časov po letu 1945. Z enim zakonom je sedanja vlada s pomočjo večine v parlamentu odpravila enajst zakonov prejšnje vlade in s tem povzročila ogromno škodo državi. Razveljavila je tudi pogodbo za nakup oklepnikov, ki jih vojska nujno potrebuje, za kar morajo davkoplačevalci sedaj odšteti 70 milijonov evrov, ki bi jih lahko investirali v prid državljanov (otrok, upokojencev, v zdravstvu). Sprašujemo se lahko, kdaj bodo volivci spregledali in temu naredili konec. Seveda za to, da ne bi spregledali, skrbijo večinski mediji.
Mediji in sodstvo: Kadar gre za naše, ni omejitve, nasprotnike pa sodno preganjajo
V Demokraciji je bil objavljen intervju s sodnikom Janom Zobcem, ki bi moral zdramiti vsakega demokrata. Izpostavil je namreč vprašanje svobode govora pri sodnikih. Očitno je ta izredno ogrožena, kar za mlado državo, kot je Slovenija, zbuja veliko skrbi. Komisija za etiko in integriteto je sodnika Zobca kaznovala za to, ker je izrazil pravno mnenje, ki ni bilo po volji predsednika vrhovnega sodišča. Očitno je vsaka strokovna kritika za to komisijo neetična.
Ko pa je bilo v javnosti pred časom postavljeno vprašanje o ustrezni izobrazbi takratnega predsednika istega sodišča, se praktično ni zgodilo nič, tudi poročanje o tem je bilo izredno selektivno. To vsekakor bolj govori v prid tezi, da pravne podlage za zasedbo mesta sodnika ni imel. Nepojmljivo je, da v Sloveniji ni predvidena nobena kontrola tega početja in da se večinski mediji ne zavzemajo za to. Kadar gre za naše, ni omejitve, nasprotnike pa sodno preganjajo. Pravkar sta bila zaradi glose kaznovana dva nevšečna novinarja, čeprav je bila kot taka popolnoma ustrezno označena. V ustaljenih demokracijah ni zaslediti ničesar podobnega.
Kot rečeno so poleg sodstva mediji rak rana v Sloveniji. Več kot 80 odstotkov medijev je v rokah leve opcije. In sedaj, ko vlada Gibanje Svoboda, se je z velikim angažmajem začela bitka proti peščici medijev, ki poročajo drugače in kritično. Svoboda govora se omejuje v parlamentu, ki je pravzaprav namenjen izmenjavi različnih stališč in mnenj. Krši se tudi poslovnik. Parlament deluje z izrednimi sejami; vtis je, da zato, da vladi ni treba odgovarjati na vprašanja opozicije. Do sedaj sta bili zgolj dve redni seji.
Slovenski mediji o isti zadevi pogosto poročajo čisto drugače kot mediji v tujini
Namesto da bi mediji to pozorno in kritično spremljali, kar je njihova naloga, saj naj bi bili četrta veja oblasti, kot se velikokrat poudarja, velika večina o tem sploh ne poroča, če že, pa zelo enostransko in z določeno časovno distanco. In to tudi v javni televiziji, katere primarna naloga je, da poroča vsestransko in da vse politične in družbene strani enakopravno upošteva. Spomnimo se samo npr. poročanja o potovanju prejšnjega premierja v Kijev, ki je bilo izrednega pomena in so ga tako tudi sprejeli svetovni mediji, ter poročanja o potovanju predsednice SD tja pred kratkim, ki je služilo zgolj njeni lastni promociji. Dolga leta se je pri informativnih oddajah grobo kršilo eno od osnovnih načel dobrega novinarskega dela, ki je zapisano v številnih kodeksih in se glasi: audiatur et altera pars [Naj se sliši tudi druga stran]. Načelo zahteva, da novinar upošteva vse strani.
Sedaj ko so se začele zadeve na RTV profesionalizirati, pa so tisti novinarji, ki ne obvladajo osnovnih pravil svoje stroke, ki so velikokrat širili propagando določene opcije brez vsakega sramu, ki so skrbeli za to, da je bil zavod vse, samo profesionalen ne, začeli demonstrirati. Kadar je šlo za poročila iz tujine o isti zadevi v Sloveniji in čez mejo, je včasih bil vtis, da v Sloveniji poročajo o povsem drugi temi.
Svoboda govora pomeni spoštovanje drugače mislečega
RTV mora soočati mnenja vseh strani enakopravno, prizadevati si mora, da ustvari odprt prostor za komunikacijo. V nasprotju z zasebnimi mediji za javni zavod ni pomembno, ali je dobičkonosen ali ne, ker se financira z javnim denarjem. Zagotovljeno mora biti, da javne televizije nihče ne instrumentalizira, ne vlada, določene politične opcije ne nosilci drugih enostranskih interesov. Problem slovenske RTV pa so prav enostranski interesi, ki tam še vedno prevladujejo. Novinarji, ki naj bi bili nepristranski, so še pred kratkim navijali za določeno politično gibanje v javni televiziji, sedaj pa sedijo za to gibanje v parlamentu.
Pred kratkim smo v oddaji lahko nazorno videli, kako si ena od teh t. i. novinark predstavlja izmenjavo mnenj. Neprestano je prekinjala sogovornike in imela dolge monologe. Svoboda govora pomeni spoštovanje drugače mislečega. Pri tem ni prostora za arogantnost in vzvišenost.
Poklica politika in novinarja se izključujeta
Poklica politika in novinarja se pravzaprav izključujeta – in po mojem razumevanju novinarske stroke po prestopu v politiko ni poti nazaj. Politik se zavzema za eno stranko, novinar pa naj bi, kolikor je mogoče, objektivno in vsestransko prikazoval zadeve. Vezan je na novinarski kodeks. Načela novinarske etike so resnica, celovitost, uravnoteženost in pravičnost. Na podlagi govoric, špekulacij, anonimk, nepreverjenih trditev na socialnih omrežjih ni mogoče graditi verodostojnih oddaj. In vendar se to dogaja. Predvsem pa novinar ne sme prikrivati dejstev in informacij ali jih celo ponarejati ali jih prikrojiti. Večina slovenskih novinarjev tega kodeksa ne spoštuje. Novi zakon RTV pa celo izključuje vpliv gledalcev in dejansko na prefinjen način na stežaj odpira vrata določeni politični opciji.
