Kako prepleteno in zapleteno je družbeno tkivo nam kaže tudi sedanja migrantska kriza. Množica tujcev, ki vsepovsod organizirano (mišljen je mafijsko organiziran kriminal prevoza ljudi) in neustavljivo (noben zid ali policija jih ne more ustaviti) vdira (pravno neurejeno) v naš (evropski) prostor, med nami »staroselci« zbuja množico različnih občutkov. Tisti, ki ljubimo to, kar smo, našo tradicijo in našo vero, naše svobodoljubne in demokratične vrednote, smo zaskrbljeni, ker se naš svet očitno podira pod navalom ljudi, ki na naštete vrednote ne dajo prav dosti. Ne gre več za to, da smo vedeli, da se bo to zgodilo, zdaj to doživljamo. Ker pa vse, kar vemo o »novem preseljevanju narodov«, prihaja k nam skozi navijaške in pristranske levičarsko prepojene medije, nam ni lahko in delujemo zaskrbljeno, prestrašeno, obupano.
Begunce se zlorablja na mnogotere načine. Med drugim so postali tudi sredstvo za ponovno uvedbo komunistično levičarskega verbalnega delikta. Pazi kaj rečeš in kako rečeš, ker te sicer obtožimo »sovražnega govora« in … (grožnja za zdaj ostaja v zraku). A kaže, da se neizbežno vračajo totalitarni časi 133 čl. kazenskega zakonika SFRJ, ki je bil napisan zato, da se po mili volji in potrebi zapira drugače mislečega, ki si je upal svojo misel povedati in deliti z drugimi. Svoboda govora ni več vrednota. Zamenjal jo je fantomski »sovražni govor«. Gorje tistemu, ki svoja občutja javno sporoči na čivkaču ali fb-ju in predlaga nore in neprimerne rešitve. Hitro je obtožen »sovražnega govora«, t.j. verbalnega delikta, kar je razlog, da te celo kaznujejo »za nazaj«, kar je posebna vrsta nesmisla v tem našem že tako vihravem ozračju.
Modno je postalo, da z moralnimi argumenti jemljo nazaj celo odlikovanja, ki so jih razno razni podelili. Kakor, da je odlikovanje last tistega, ki ga podeljuje in ne tistega, ki ga je prejel. Nazaj jemljejo imenovanja za častnega občana, novinarske nagrade, celo častne ali prave doktorate.
Vse se dela po logiki cenzure in ne po logiki svobode. Si predstavljate, da bi Obami vzeli Nobelovo nagrado za mir? Ta nagrada je prav tako čisto politična in ideološka nagrada kakor vsaka druga. Ali naj mu jo torej vzamejo, ker ni umaknil ameriške vojske iz Iraka, ni zaprl Guantanama, za mir ni naredil nič posebnega, ampak je ameriško politiko dosledno vozil po tirnicah imperija? Mislim, da v Stockholmu nikomur ne pride kaj takega na misel. Pri nas pa, v tej zatohli komunistično-levičarski kamrici, ki ji pravijo Slovenija, ne poznamo usmiljenja. Če nas kakšen nagrajenec razočara, potem smo pripravljeni kaznovati njegovo predrznost, njegovo nestrpnost, njegovo radikalnost in tudi njegov strah z odvzemom neke nagrade, ki jo je prezgodaj prejel. Ali vidite kako je nesmiselno tako početje? Nagrade in odličja se namreč podeljuje za preteklost in ne v imenu prihodnosti! Če si je nekdo zaslužil odličje včeraj, ne pomeni, da ga bo vreden tudi jutri. Zato je tako pomembno, da ohranjamo trezno glavo, ko nagrajenca izbiramo. Jasna, zahtevna in trajna, takorekoč »večna« morajo biti merila pri podeljevanju teh ali onih nagrad. Zato je tudi modro, da ne podeljujemo važnih nagrad premlademu človeku. Posebno, ko gre za »družboslovne« nagrade, ki so bolj odvisne od osebne in svetovnonazorske presoje kakor so nagrade za naravoslovno/tehnično delo.
Isto velja tudi za častne nagrade kakor so častni doktorati ali »častna meščanstva«. Vemo, da je mogoče prvo kupiti s kakšno »donacijo« univerzi, drugo pa v Sloveniji dobiš, če si kontinuitetne politično-ideološke barve. Pri nas so to prazni nazivi, kakor je popolnoma brez vrednosti naziv »narodni heroj«, ki so ga dajali goščarji tistim, ki so zanje opravljali najbolj umazana dela.
Nekatere stvari potrebujejo čas, da pridobijo ugled, da se očistijo ideološke omejenosti in diskriminacije. Vendar velja, ko si nagrado podelil, je ne moreš in ne smeš vzeti nazaj, kajti nagrado si podelil za pretekle zasluge in ne za prihodnje želje in ni več last podeljevalca, temveč prejemnika.
Priče smo, da univerze v svojo sramoto, preklicujejo znanstvene nazive. Blamaža za osebo, ki je prepisovala (plagiatorstvo) je huda. Za akademsko ustanovo pa bi morala biti še večja. Od mentorstev pri magistrskih in doktorskih delih je odvisno tudi napredovanje profesorjev iz naziva v naziv. Zato bi bilo prav, da univerza, ki prekliče kakšno podeljeno diplomo, sočasno odvzame mentorju, komentorju in vsakemu sodelavcu, ki bi moral pregledati nalogo, pa tega ni storil, vse nazive, ki jih je pridobil od leta podelitve diplome. Poleg tega bi moral tak »profesor« izgubiti tudi svoj plačni razred in vrniti denar od napredovanj, ki jih je pridobil od nepoštenega in neopravljenega dela. Sliši se kruto, vendar bilo bi potrebno in nujno. Delovalo bi očiščujoče, katarzično. Univerza pa, ki dobiva javni denar, bi morala le-tega tudi vrniti. Kazen mora biti vzgojna, pravi boter Mesec v Zvezdici Zaspanki. Nauk velja tudi za resnično življenje.
Priče smo bili tudi, da so nekomu vzeli diplomo, čeprav je naredil vse, kar je ustanova zahtevala, da bi si jo pridobil. Goljufal je »le« pri vpisu… svoje dni je minister Gaber priznal maturo sinu znanega politika z izgovorom »saj jo je naredil«, čeprav ni izpolnjeval pogojev zanjo! Po isti logiki, bi Univerza ne smela vzeti diplome tistemu, ki jo je s svojim trudom in naporom po redni poti dosegel. Goljufija namreč ni bila diploma, temveč vpis.
Nekoč je celo neka srednja šola kaznovala svoje dijake, ker so doma mučili živali. Haaaloo?!?! Ali je srednja šola organ pregona? Ali ima šola pristojnosti izven svojega prostora? Pa saj smo čisto zmešani!
Nujno potrebno je, da postavimo stvari na svoje mesto. Nujno potrebno je, da priznamo vsak svoje meje in ustvarimo poti za sodelovanje, da bo naša družba spet pridobila celovit okvir, ki ga je nekoč črpala iz svojih krščanskih korenin. Sicer gremo v kaos, kjer vsak dela točno to, kar mu paše in sproti spreminja pravila sebi v prid.
Obenem pa moramo kot svetinjo paziti na težko pridobljeno pravico do svobode govore in mišljenja. Tudi na račun tkim. politične korektnosti, sovražnega govora in kar je še takega modernega inkvizicijskega orodja. Pristajanje na logiko sovražnega govora, pomeni, da se strinjamo s komunističnim 133 čl. kazenskega zakonika SFRJ. To pa je zločinsko! Varujmo svojo svobodo, ker ni samoumevna. Nanjo prežijo levičarski dediči komunizma, ki so postali še bolj požrešni in vsake vrste totalitarci (ker pri nas ni fašištov ali nacistov, so pa komunisti, pač opozarjamo proti njim). Zdaj jim ni več za naša telesa, hočejo, da jim prostovoljno prodamo duše.
Sem za svobodo govora na račun politično korektnega sovražnega govora! Če se ne strinjajo z menoj, jih ne bom utišal, sodno preganjal ali zapiral. Poskušal jih bom prepričati z argumenti in jih pridobiti za resnico in pravico. Vendar v svobodi. Izkusili smo že kaj pomeni totalitarizem. En komunistični titoizem je bil dovolj. Zato svoboda in še enkrat svoboda.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
