Svetovni dan preprečevanja samomora

15
469
Foto: Grega Sulejmanovič.
Foto: Grega Sulejmanovič.

Svetovna zdravstvena organizacija je leta 2003 proglasila 10. september za Svetovni dan preprečevanj samomora. Čeprav se je število samomorov po podatkih Statističnega urada RS v zadnjih dvajsetih letih zmanjšalo, so številke še vedno grozljive. Leta 2012 (zadnji podatki) je bilo v Sloveniji 443 samomorov. Glede na to, da je bilo recimo leta 1994 storjenih kar 621 samomorov, je številka iz leta 2012 samo na videz “spodbudna“. Pomeni namreč, da je bil v povprečju vsakih enaindvajset ur storjen samomor, kar je grozljivo. Tudi v svetu situacija na področju samomorilnosti ni bistveno drugačna. Samomor je eden od treh glavnih vzrokov smrti mladih do 25 let, nekateri podatki pa kažejo, da naj bi leta 2020 na svetu kar milijon in pol ljudi končalo pot življenja s samomorom.

O tej temi sem ob odhodu igralca Robina Williamsa že napisal kratko razmišljanje pred štirinajstimi dnevi. Strinjam se z enim od komentarjev, da ob dejstvu samomora ne smemo molčati. Zato bom danes, na predvečer dneva, ki nas vabi, da bi razmišljali o tem, kako preprečevati samomore, napisal nekaj več. Pa vendar, gre za dve plasti istega problema: o pojavu se da razmišljati, pisati, teoretizirati, ko pa se samomor zgodi v krogu prijateljev, sorodnikov, znancev, ko se ob nenadnem odhodu koga, ki nam je bil drag ali smo ga samo poznali, osebno srečamo s tem dejstvom, takrat so besede odveč. Samomor osebe, ki smo jo poznali, nas vedno ovije v tišino, nas vrača k nam samim in nam zastavlja tisoč vprašanj, ki se na koncu združijo v eno samo vprašanje: Zakaj?

Tema je zelo večplastna, zato bom v nadaljevanju nanizal samo nekaj razmislekov, ki naj spodbudijo naše osebno razmišljanje in delovanje.

Odgovornost in vzroki

Uvodoma se mi zdi pomembno poudariti, da je za dejanje samomora vedno odgovorna oseba, ki to dejanje stori. Res je, da bi mogoče lahko okolica ali bližnji pomagali preprečiti njeno nepovratno dejanje, toda to še ne pomeni, da so za tako dejanje posameznika odgovorni drugi. Pogosto se sliši, da je ta in ta storil samomor zato, ker ga je pustilo dekle, ali zato, ker je delodajalec izvajal pritisk nad njim, ali zato, ker se mu je vse v življenju podrlo. Vsi ti in še številni drugi vzroki lahko seveda spodbudijo samomorilne misli in pripeljejo do tragičnega dejanja, toda odločitev za dejanje samomora je še vedno odgovornost posameznika, ki se za ta korak odloči.

Zakaj se nekdo odloči položiti roko nase, pretrgati nit svojega diha, ustaviti utrip svojega srca? Razlogi so zelo različni in osebni. Kolikor je ljudi, ki so storili ta korak, toliko je razlogov. Strokovnjaki govorijo o med seboj prepletenih dejavnikih tveganja. Pogost razlog so partnerske stiske, posebej takrat, ko koga zapusti ljubljena oseba. Vendar so tu še številne druge stiske: izguba službe, življenjski neuspehi, občutek brezizhodnosti, duševne bolezni, nemoč pri sprejemanju telesne bolezni, individualne lastnosti posameznika … Osebe, ki storijo samomor, se neredko srečujejo z občutkom popolne zapuščenosti ali preživljajo obdobja hudih depresij. Toda ne glede na konkretne vzroke, ki pripeljejo posameznika do tega dejanja, obstaja en skupni imenovalec: huda, za posameznika nepremagljiva čustvena stiska, v kateri se znajde in iz katere vidi – paradoksalno – en sam, zadnji smiselni izhod – samomor. Nekje sem prebral, da samo dejanje samomora ne izraža nujno in vedno zavestne želje po smrti, vedno pa izraža željo po umiku iz neznosnega stanja, v katerem se oseba znajde.

Svojci

Za svojce je samomor družinskega člana, sorodnika, prijatelja ali znanca vedno zelo boleča izkušnja. Ob bolečini slovesa se v najgloblje plasti duše zažre vprašanje: Zakaj? Zakaj je dotična oseba storila ta korak? Samomor bližnjega svojce nemalokrat napolnjuje z občutki krivde. Sprašujejo se o lastni odgovornosti in o tem, česa mogoče v preteklosti niso naredili in se jim zdaj zdi, da bi lahko. Zakaj nisem v preteklosti ravnal drugače, mu poskušal stati ob strani? Ta bolečina navadno ostane v ljudeh vse življenje, kajti na ta in podobna vprašanja redko najdejo smiselne odgovore.

Poleg tega je samomor še vedno tabu tema. V zadnjih desetletjih so padli ali padajo tabuji na mnogo področjih. Detabuizirana so področja položaja žensk, zasvojenosti, spolnosti, narejeni so pomembni koraki pri detabuiziranju bolezni in umiranja (pri nas posebej s hišo Hospic). Tema samomora pa je še vedno pogreznjena v polje molka, neizgovorljivega. Dlje od letnih statistik o številu samomorov se ne premaknemo. Cmok v grlu ostaja. Tako svojci ob bolečini izgube bližnje osebe neredko doživljajo še občutek sramu. Zato se mi zdi pomembno, da bi se o tem vprašanju tako v osebnih pogovorih kot v medijskih objavah večkrat zaustavljali.

Preventiva

Pred leti je na tak način odšel moj prijatelj. Vsi, ki smo ga poznali, smo slutili, da odhaja. Vse je predvidel, načrtoval. V poslovilnem pismu je celo napisal, katere pesmi naj poje zbor pri pogrebni maši, ter prosil starše, naj denar, ki bi ga namenili za popogrebno pogostitev, namenijo misijonom. Oditi se je odločil v nedeljo. Šel je k prvi maši, k spovedi in potem – odšel. Na pogrebu smo se vsi počutili kot na zatožni klopi: slutili smo njegovo stisko, nihče pa ni našel poti do njegove duše; poti do tiste točke, v kateri bi ga lahko ustavil. Je bilo sploh mogoče najti pot do tja?

S čim lahko torej vsak izmed nas preventivno deluje na področju samomora? Za začetek: bodimo pri ljudeh iz svojega kroga pozorni na znake, ki kažejo na samomor. Res je, da so včasih znaki neprepoznavni, da jih opazimo šele potem, ko je dejanje že storjeno, in sestavljamo posamezne koščke v mozaik poti, ki je pripeljala do tragičnega konca. Res je tudi, da ob stiskah bližnjih ne pomislimo, da posameznik razmišlja tudi o samomoru. Vendar zapiranja osebe vase, omejevanja socialnih stikov in velikih sprememb v njegovem obnašanju ne smemo prezreti. Tudi izjav, kot npr.: “Saj potem pa tako ne boste imeli več težav z mano!“ ali: “Boljše bi bilo, da me ne bi bilo več!“ ali “Se bom kar ubil!“, ne smemo preslišati. Čeprav so lahko izgovorjene v jezi ali na videz brezbrižno, so klic na pomoč.

Ne bojmo se z ljudmi, če pri njih zaznamo veliko osebno stisko ali samomorilna nagnjenja, o tem odkrito in iskreno spregovoriti, jih naravnost vprašati, kakšno stisko preživljajo. Pogovor in spoznanje, da se nekdo zanima zame, je lahko velikokrat najbolj odločilen preventivni dejavnik na področju samomorilnosti. Če z osebo iskreno in odkrito spregovorimo ter ji pokažemo, da nam ni vseeno zanjo, jo bomo v primeru, da sami ne zmoremo učinkovito pomagati, lahko spodbudili, da si poišče strokovno pomoč pri ustanovah in ljudeh, ki se profesionalno ukvarjajo z lajšanjem osebnih stisk. Osebi bomo lahko tudi povedali, da ni sramotno poiskati pomoč. Veliko je namreč storjenega, če se začne posameznik v stiski o svojih tegobah s kom, pravzaprav s komer koli, pogovarjati. Ker osebe v stiski same pogosto ne najdejo v sebi moči, da bi storile prvi korak, je naša beseda, naša pobuda za pogovor še toliko bolj pomembna.

Za vse, ki so trenutno v hudi osebni stiski in se nimajo v svoji okolici na nikogar obrniti, pa so vedno na voljo tako osebni zdravnik, različne ustanove in posamezniki (zdravstvene, socialne, dobrodelne, psihoterapevti …), ki se posvečajo ljudem v duševnih stiskah, kot tudi naslednji svetovalni telefoni:

112 – Center za obveščanje (za takojšnjo nujno pomoč),
116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24ur na dan),
116 111 – TOM telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro) ter
01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (med 19. in 7. uro zjutraj).

“Razlikovati moramo med trpljenjem in obupom. Trpljenje je lahko neozdravljivo, toda človek obupa šele tedaj, ko v trpljenju ne zmore več videti nobenega smisla,“ je zapisal Frankl. Prav v tej špranji trpljenja posameznika, kateremu se ta pogosto ne more izogniti, in osmišljanja njegovega trpljenja je naša pomoč izredno dragocena. Pogosto celo nenadomestljiva!

Pripis uredništva: Martin Lisec je strokovnjak za logoterapijo, mediacijo, izobraževanje.Več: stopinje.si

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


15 KOMENTARJI

  1. > Zato samo dejanje samomora ne izraža nujno in vedno
    > zavestne želje po smrti, vedno pa izraža željo po
    > umiku iz neznosnega stanja, v katerem se oseba znajde.

    Drži.

    Sam sem pred poskusom samomora celo čutil, da je
    biološko nemogoče narediti samomor. Da nas naše telo
    enostavno zabremza.

  2. > Za začetek: bodimo pri ljudeh iz svojega
    > kroga pozorni na znake, ki kažejo na samomor.

    Pred nekaj leti sem prepoznal stisko fanta iz naših blokov. Čutil sem, da je takšne vrste, da se o njej ne more pogovarjati z nikomur, a, da bi lahko z menoj, če bi se mu potrudil približati. A sem podcenil njegovo stisko in tudi sam v stiski in časovni stiski sploh nisem poskušal. Tako izgleda v praksi… 🙁

  3. V poslovilnem pismu je celo napisal, katere pesmi naj poje zbor pri pogrebni maši, ter prosil starše, naj denar, ki bi ga namenili za popogrebno pogostitev, namenijo misijonom. Oditi se je odločil v nedeljo. Šel je k prvi maši, k spovedi in potem – odšel.
    =================
    Najprej, tej zgodbi ne verjamem niti besedice.
    Če pa je to res, potem je v sloveniji tako zavladala kultura smrti, oblast morbidnosti, do take mere, da se o tem sploh ne da več pogovarjat. Človek je brez besed.

  4. Mislim, da je še vedno prva stopnja pred samomorom depresivnost, ki se je žal premnogi sramujejo, jo zanikajo. Če bi uspeli te ljudi spraviti k zdravljenju depresije, bi verjetno preprečili premnogi samomor.

    • Drži. A ne vsi.

      Jaz recimo sem bil pogosto evforičen a nikoli depresiven pred razmišljanji o samomoru.

      • Ta svet samomora mi ostaja tuj, kot neka nepremostljiva pregrada, ki je ne morem doumeti. Nekako sem prepričan, da kot se sami rekli, da se telo samomoru, je potrebna neka sprememba v možganih, ali je to kronična depresija ali kaj drugega ne vem. Poznal sem kar nekaj pijancev, ki so končali s samomorom in vem, da jih je v to pripeljal alkohol.

        • Seveda zlorabljanje alkohola zelo poveča verjetnost za samomor. A res je tudi, da o takšnih samomorilcih brez zadrege govorimo. Čeprav (v primerjavi z drugimi) z lahkoto govorim o samomorih in jih sploh ne dojemam kot stigmo, sem tudi sam delno prikril identiteto dečka, ki ni bil alkoholik. Če bi bil, bi verjetno zapisal ime, priimek, podrobnosti dejanja, podrobnosti o družbi,…

    • @IGOR,

      To, da govoriš o tem, se mi zdi zelo dobro zate in za družbo.

      ;islim, da je človek, ki je iskren in išče resnice in išče pomoč in si postavlja vprašanja na zelo dobri poti, čeprav je seveda velikokrat zelo hudo in si velikokrat zelo osamljen.

  5. Samomori so opozorilo, da je družba premalo verujoča, dušna, srčna , solidarna, razumevajoča in pomagajoča.

    Takšen človek ne najde več življenjske opore in drugega izhoda.

  6. Nisem še prebral članka, samo komentarje.

    Gotovo je pomembna klima, družba. Družba razpada. Ni več enotnega mnenja, kot je bilo stoletja.

    Družine prav tako razpadajo, so zmeden, starši bombardirani.

    Eno je zaradi nevere, slabega vrednostnega sistema. Taki ljudje potem zgubljajao,, doživljajo ogromno nesmiselnih problemov, zadiejo v zasvojenosti, v depresije, slepo ulico.

    Osnova za samomor je v zgodnjih letih, v otroštvu. Če otrok živi v familiji in magično razmišlja, da če bo pa prehudo, bo pa iz življenja izstopil.

    To so mali otroci, stari od 1 leta do 5 let. Pri njih je treba paziti in čim manj govoriti o samomoru, kasneje pa se je treba pogovarjati.

    Temu transakcijska analiza reče SKRIPT, se pravi utečeni scenariji. Kasneje človek, odrasel človek, ki mu notranji otrok venomer kaj prišepetava, komunicira z njim, dela scene itd. po tem skriptu pelje. Kako doživlja številne poraze. Verjetno se mu ta skript utrjuje. In nekoč pride iskrica in stori to dejanje, ki je v osnovi zelo egositično dejanje in kaže na propad vseh odnosov.

    Seveda so k samomoru najbolj nagnjeni zasvojenci, sanjači ( v socializmu je samomorov neprimerno več), romantiki, nerealni ljudi, nezreli ljudje – predvsem pa duševni bolniki.

    Pogrešam javne dialoge psihiatrov, psihologov o tem, kaj spodbuja porast duševnih motenj in duševnih problemov.

    Toliko plačujemo za preventivo in neko skupino strokovnjakov za samomore, toda kaj ima družba od njih – je kdo kaj komuniciral z družbe in sporočil ukrepe, sporočal nova odkritja.

  7. Se strinjam.

    Veliko je odvisno od šole in medijev kako življenjsko usmerjajo človeka.

    Ali mu nudijo dovolj življenjskih napotkov, da lahko enostavneje premaguje življenjske težave.

    Zakaj mediji nimajo obvezne rubrike, v kateri bi objavljali v jedrnati obliki, pomembna življenjska spoznanja, pravila in izkušnje, ki človeku omogočajo, da lahko obvladuje duhovno in materialno življenjsko stabilnost.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite