Razmislek o jeziku v leposlovju: Kdo mu osle kaže?

17
830
Svetlana Makarovič Foto: Zdravko Primožič/FPA

Ob prazniku slovenske kulture sem se pogovarjal z znanko, ki je vestna bralka. Razmišljala sva o Svetlani Makarovič in njeni zadnji knjigi, ki ima naslov Luciferka. Oba sva priznala, da sva se z branjem težko prebila skoznjo. Mene je motilo določeno opravljanje pa tudi neprimerne besede, ki jih ne vidim rad v literarnih delih.

O knjigi se je razpisal tudi dr. Jože Pirjevec in nanizal cel sklop podatkov o mladosti ge. Svetlane. Tisti, ki so prebrali njegovo Gloso, so spoznali precej drugačno Svetlano, kot so jo poznali prej iz literature. V intervjuju, ki ga je imela Svetlana z naslovom “Svetloba o mišljenju in nemišljenju”, je tudi vprašanje: “Mar se niste naredili povsem po svoje?” Tam opisuje svojo pot takole:

Jaz, naredila sem se po svoje. Najprej je bilo treba opraviti z Bogom, kar je bilo najtežje. Hudo je, ko izgubiš Boga. Takrat si premražen, osamljen, nezaščiten, sam na polju sveta in te zebe do dna duše, tudi angela varuha ni, nimaš se kam zateči. Veš, da je molitev vse skupaj en bla bla, ker te nihče ne sliši. Ko nehaš moliti, začneš preklinjati. Molitev sem nadomestila s kletvijo in sledila svojemu papanu, ki je bil Primorec.“ (Mimogrede: zanimiva karakteristika o Primorcih!)

Svetost besede

Kot sem že omenil, me v knjigi motijo besede, ki so vsaj meni v literaturi tuje. Prav tako prefinjeno literarno opravljanje ali obiranje – povedano po domače. Zavedati bi se morali, da mora biti tudi v literaturi neka obzirnost. Svojčas smo rekli svetost besede. Tu ni mišljeno versko ali teološko izrazoslovje, ampak lep, berljiv, kulturen jezik. Opažam, da mi Slovenci na vse to vedno manj damo. Tudi vse preveč segamo po raznih anglizmih, mi tu ob meji pa po italijanizmih, ki jih po svoje prikrojimo in vnašamo v pogovorni in pozneje celo pisni – knjižni jezik.

Menim, da bi prav ob prazniku slovenske kulture bilo prav, če bi se tudi o tem začeli pogovarjati.

17 KOMENTARJI

  1. Ova svijetlana je još daleko od Slovenstva , … pa čeprav smo postali precej Mrtev narod zaradi svoje Zlobe in Vsesplošne Pokvarjenosti, … Duhovno mrtev, da ne bo spet kake pomote, … vendar pa je za Duhovno smrtjo Vedno nad Vsak narod prišla tudi materialna smrt , … Žal. Mir naj vam bo.

  2. Žal ni nič manj moteča fotografija k prispevku, za katero se je odločil avtor (ali uredništvo) – blago rečeno neobzirna gesta in hkrati prav očitno amatersko narejena fotomontaža.

  3. Kako najhitreje opraviš z njo: Ne poznam je, zame ne obstaja! Mislim na ono na sliki in ne na kulturo!

  4. Res poučno, da si je avtor tega Ambrož Kodelja izbral Svetlano Makarovič – Prešernovo nagrajenko in dobitnico premnogih priznanj in nagrad za njeno literarno delo in njene prozne in poetične umetniške stvaritve. Tudi jaz sem prebral Luciferko. Knjiga je zelo zanimiva in napisana v tekočem, razumskem jeziku. Ne morem verjeti, da je Ambrož imel probleme.
    Je pa Ambrož odprl zanimivo tematiko. Res je, da Slovenci vse premalo negujemo in spoštujemo svoj jezik in kulturo. Največji mesarji in uničevalci slovenskega jezika in pisane besede so običajno komentatorji na tem portalu. Ambrož preberi Zgornji komentar. Kaj je Zgornjii hotel povedati???Ali pa Štefka, kaj je hotela povedati? Moti jo gesta, moti jo Svetlana, moti jo ker ima pripeto rdečo zvezdo. Neobzirna gesta – za njo je verjetno samo ena obzirna gesta in sicer dlan ob dlan v molitveni pozi. In kaj pravi Kapodistrias (očiten oboževalec novejše grške zgodovine)? Hvali se, da ne pozna Svetlane. No s tako ignoranco se ni za hvaliti.
    Če pa je že Ambrož sklenil, da nas bo poučil o lepem slovenskem jeziku in o tem, kdo ga stalno mrcvari, bi se lahko obregnil ob Janšo avtorja Noriškega kraljevstva, še posebej ob njegove čivke.
    Zagotovo je Ambrož velik zavistnež. Boli ga, da je Svetlana dobila Prešernovo nagrado in številna druga priznanja, ker zna tako mojstrsko uporabljati lepo slovenščino. Ambrož, s takim preseravanjem ne boš nikoli dobil Prešernove nagrade. Dosti, dosti bolj se boš moral potruditi.

    • Zivo,
      vaša trditev, da so “največji mesarji in uničevalci slovenskega jezika in pisane besede” komentatorji na pričujočem portalu, ne drži.

      Mnogo večje, predvsem pa dosti vplivnejše uničevalce pisane in govorjene slovenščine, najdemo med Prešernovimi nagrajenci.

      Veliko avtorjev je že bilo nagrajenih za svoje uničevanje slovenskega jezika in to z najvišjimi državnimi nagradami. In mnogo jih še bo, kajti med slovensko kulturno-umetniško srenjo uničevanje slovenščine očitno velja za nekaj dobrega, celo boljšega, nekaj, kar je vredno vedno znova nagrajevati.
      Tako vsaj pravijo najvišji kulturno-ocenjevalski forumi v državi.

      Na primer: Simona Semenič je za svoje drame prejela tri Grumove nagrade, leta 2018 pa še nagrado Prešernovega sklada. Na odlomku iz Simoninega besedila lahko vsak zazna uničenje slovenščine kot zbornega jezika:

      “…ko imam danes herpes/ me nihče še vpraša ne, če me boli/ tam na riti je/ srbi/ malo boli/ predvsem pa gre na živce/ če je prehudo/ grem za par dni v bolnico/ ampak zdaj raje ne grem več/ da mi ne bodo bolne stare gospe spet rekle, da ne znam nič potrpet/ rajši potrpim/ ga nosim s sabo na riti/ in se smehljam na sestankih/ odločila sem se/ da bo odslej/ moj herpes/ samo moj…”

      https://sl.m.wikipedia.org/wiki/Jaz,_žrtev

      Prav tako odlomek iz knjige Čefurji raus, za katero je leta 2009 prejel nagrado Prešernovega sklada pisec Goran Vojnović, dokazuje izničenje slovenščine:  “…So pa čefurji na Fužinama pobrali eno slovensko lastnost. Noben nobenega ne jebe pet posto. Vsak gre mimo tebe in se dela, da te sploh ne vidi. Svako ide svojim poslom, bi rekel Radovan. Potem te pa za hrbtom ogovarjajo pa to. Pa če vidijo da kradeš avtoradio, ti noben ne bo nič rekel, samo čez pol ure bojo vse komšije vedele, kakšen si. Razen policije. Vsi te gledajo pa preučujejo pa opazujejo pa vse vejo, samo tebe pa nič ne vprašajo. Ne dirajo te. Zdaj ko imamo te kamere v bloku, vsi vejo, kdaj prihajaš domov, kdaj si se ga utuko do daske, kdaj si imel gips, vse. Ampak ti pa noben nič ne reče. Kot da te ni. A vse vejo o tebi…”

      https://www.dobreknjige.si/Knjiga.aspx?knjiga=3765

      Zivo,
      kot vidite, boste svoje očitke o uničevanju slovenskega jezika morali nasloviti v prvi vrsti na tiste osebe, ki določajo jezikovne standarde kulturno-umetniške rabe slovenščine z nagradami, ki jih podeljujejo šundu.
       

      • Že zdavnaj je Prešeren napisal. Le čevlje sodi naj Kopitar (vanja). Simonin jezik je čista izrazna slovenščina. Očitno vam gre vsebina na živce. Goran je uporabil jezik, ki naj bi ga govorili v Fužinah. Kaj je s tem narobe? A vi mislite, da se v Fužinah pogovarjajo v Cankarjevi slovenščini???Sicer pa, lahko bi kritizirali vse, ki pišejo v nekih narečjih ali slengih. Namesto Gorana, bi lahko omenili Kreslina, ki kar dosti uporablja prekmurščino.
        Pa če spregledamo te malenkosti, bi vseeno lahko izbrali koga drugega (ne Svetlane) za kritiko tistim, ki mrcvarijo slovenščino. Ali vi trdite, da Svetlana s svojimi otroškimi zgodbicami kvari slovenščino?? Ne, Svetlano ste vzeli v precep, samo zato ker je svobodomiselna in huda nasprotnica desničarjev. To pa je zelo bedno od nekoga, ki bi rad napisal nekaj o lepi slovenščini in uporabi. Je tendeciozno, nerealno, žaljivo in sploh nevredno dobrega novinarja ali komentatorja.

    • Dijana Matković (t.i. samozaposlena pisateljica v pristni ljubljanščini):
      “Sem mislila, ne vem, neka depra se me loteva, to ni dobro, človek bi kar jokal, življenje ječa in kar je še teh. Stigla v #velegrad in sem takoj kot nova! V bistvu sem imela samo akutni rovtitis. Tist, k z vsem svojim bitjem reagiraš na otrov svojih rovt.
      Ajm bek, bićčzz!! 🎉”

  5. Svetlanin citat iz intervjuja pove pravzapav vse. Najbrž še mnogo preveč, da ne bi Zivo tega preskočil. 🙂
    Sicer pogrešam predmet razprave. Če avtor članka kritizira nekaj, mora predstaviti kaj kritizira. Jaz gotovo ne bom šel brat Svetlano, da bi ugotovil o čem avtor govori. On je že prebral, naj mi razloži kaj misli. Drugače govori sam s sabo, ali sebi v brado.

  6. Pa dobro , a boste to čarovnico že umaknili iz “prvega pogleda” ali ne ?
    In zakaj sploh kdo bere njene “knjige” in se ukvarja z njo ?
    Komu v korist ?

    • Ma si res butec ali pa tak kot pravijo Pankrti L(j)ublana je bolana. Knjige berejo po vseh vrtcih in osnovnih šolah. Sapromiško ali škrata Kuzmo poznajo vsi slovenski otroci. Samo umsko zaostal ali bolan osebek se lahko sprašuje, kdo bere njene knjige?

      • Ja, Gregor Strniša je dobro pisal. Ampak po njegovi smrti je Svetlana nenadoma izgubila navdih in celo izjavila da nima več kaj napisati.

  7. “Najprej je bilo treba opraviti z Bogom, kar je bilo najtežje.”
    Jaz pa mislim, da se vero naglo izgubi.

    “Hudo je, ko izgubiš Boga. Takrat si premražen, osamljen, nezaščiten, sam na polju sveta in te zebe do dna duše, tudi angela varuha ni, nimaš se kam zateči.”
    To so misli nekega globokega teologa.

    “Veš, da je molitev vse skupaj en bla bla, ker te nihče ne sliši.”
    To misliš. V resnici Bog vse sliši.

    “Ko nehaš moliti, začneš preklinjati.”
    Spet teološka misel.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite