4. ikona: »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč« (Flp 4, 13) – ikona moči
Včasih postane življenje kakor stena pred nami; naše obveznosti prerastejo v goro, neuspeli poizkusi se zdijo kakor ocean, ki ga ni mogoče preplavati. Podvomimo, tarnamo, se umikamo, tiščimo glavo v pesek, obupujemo… skratka, prepričani smo, da smo se izčrpali, izkoristili vse moči in možnosti, a ne gre, ne zmoremo več in potem začnemo životariti.
Vse to se nam lahko zgodi še toliko bolj, ker prihajajo sporočila o tem kar naprej tudi od zunaj: RTV, časopisi, politika, gospodarstvo, šolstvo, kultura… Vsi ti iz vseh strani kar naprej bombardirajo/ sporočajo, da je stanje slabo, da ne bo šlo, da smo zavozili, da bo potrebno še bolj zategniti pas, zmanjšati porabo… Veliko jamranja je tudi v Cerkvi, v župniji, stanovanjskih skupnostih… Potem so tu še negativni primeri naših znancev, prijateljev, črne kronike, negativne statistike in grafi… skratka, samo še neumneži lahko upajo in se smejijo!
Apostol Pavel pa nam iz svojega izkustva spregovori, da Kristus daje moč, s katero se lahko distanciramo (odmik) od svojih življenjskih razmer in danosti. Pravzaprav nam pove še nekaj več: tam, kjer pridemo do svojih meja, kjer se izčrpamo, kjer se zaprejo poti, kjer po človeško gledano ni več možnosti in upanja… da ravno tam in tedaj lahko zaupamo v drugo moč, v moč, ki ne prihaja od nas in naših razmer, ampak v moč, ki nam prihaja od Kristusa.
Tisoči kristjanov, ki so stali pred nerešljivimi nalogami, pred smrtnimi nevarnostmi, v težkih boleznih in preizkušnjah…, so si v vseh teh situacijah preprosto ponavljali to kratko molitev: »Vse premorem v Njem, ki mi daje moč« in so zmogli, obstali, nadaljevali in pomagali celo drugim, ker so se v svoji nemoči odprli Kristusovi pomoči.
Osebno vzporedje: Včasih vstanem zjutraj ves utrujen in zgrožen, kaj vse me čaka v določenem dnevu. Najraje bi legel nazaj in dan prespal. Potem se pogledam v ogledalo in si rečem: »Vse bo šlo. Vse premorem v Njem, ki mi daje moč!« In to si ponavljam tudi preko dneva in včasih tudi ponoči in zmeraj bolj čutim, da mi postaja Jezus blizu, čutim njegovo moč in zaradi te moči zmorem, česar sicer sam ne bi zmogel.
5. ikona: »Veselite se, ker so vaša imena zapisana v nebesih« (Lk 10, 20) – ikona veselja
Naš čas je grobar in pogrebnik veselja. Kar naprej se zbiramo k pogrebu veselja in zanj imamo nešteto pokopališč. V parlamentu gledamo jezne in kisle obraze, šolniki se držijo kislo, duhovniki in verniki nihajo med žalostjo in kislostjo – celo mladi in otroci nemalokrat ne premorejo več pravega veselja: naveličani, utrujeni in zdolgočaseni se včasih kot megla premikajo naprej ali pa ždijo brez veselja pred kakšnim ekranom.
Če umre veselje med nami in v nas, tedaj bo umrl tudi evangelij, tedaj ne bomo zmogli biti več »tabernakelj« za Jezusa, ampak le »grob.« Človek ni sam stvarnik veselja, je lahko le obdarovanec z njih, prav zato pa je zanj tem bolj odgovoren in ga mora z veliko nežnostjo negovat. Jezus nam ukazuje, naj se veselimo. Toda, kako se veseliti na ukaz, ki prihaja od zunaj? Je mogoče čustvo zaukazati, ga umetno v sebi narediti?
V evangeliju in v krščanstvu gre za nekaj več. To veselje ne prihaja predvsem iz tega, ker se dobro počutimo, ker smo dobili dobro oceno, zadeli na lotu ali dobili povišano pokojnino, tudi ne zato, ker sije sonce ali nas je obiskala ljubljena oseba … Veselje, h kateremu nas Jezus vabi, je veselje, ki temelji v Bogu, veselje nad tem, ker smo zapisani v božjem srcu, v božjih mislih, ker smo deležni božjega bivanja, ker je Bog z nami, ker nas je Kristus odrešil in nam zagotovil večnost.
Četudi smo ranjeni, on ozdravlja naše rane, četudi smo grešili, on odpušča naše grehe, četudi smo se izgubili, nas on poišče, četudi smo žalostni, on zaseje v naše srce veselje. To veselje je smiselno, če se odraža v novem, drugačnem odnosu do ljudi, ki je v izžarevanju tega veselja v okolico, ki je v tem, da postanemo prepustni za božje veselje, da je čutiti našo vero, našo pripadnost Kristusu kot nekaj veselega. Žalosten kristjan preprečuje ljudem vstop v Cerkev in odganja ljudi iz Cerkve.
Osebno vzporedje: So trenutki ali pa kar dnevi, ko v sebi ne čutim veselja, ko mi gredo ljudje na živce, ko bi se celo kam zaprl in se predajal žalosti in skrivaj zajokal. A si zastavim vprašanje: Pavle, kaj pravzaprav hočeš? Zares hočeš biti žalosten, naveličan, zares hočeš pobegniti od ljudi? Prisluhnem v sebi in v sebi odkrijem, da pravzaprav hrepenim po veselju; in potem skušam tudi kaj narediti, da se to hrepenenje prebije do veselja. In to se še najlažje zgodi skupaj z ljudmi in z Bogom! »Srečen ni, kdor srečo uživa sam« (S. Gregorčič).
6. ikona: »Naša domovina pa je v nebesih« (Flp 3,20) – ikona domovine
V psihologiji poznamo izraz »živeti pod steklenim zvonom« – drugače bi lahko rekli: živeti pod zaprtim nebom, živeti paraliziran, kjer se ne moreš gibati, se nimaš kam zateči, premakniti, preseliti. Gre za oblike anksioznosti, utesnjenosti, kjer človeka duši, pritiska k tlom, ga izčrpava, mu izsesava upanje in voljo do življenja – ker si ujet pod steklenim zvonom in nimaš izhoda v zunanji svet.
Kristjani, če smo zares verni, smo na nek način zavarovani pred takšnim življenjem pod steklenim zvonom. Skupaj z vsemi prebivalci Zemlje sicer tudi mi doživljamo tu na zemlji svoj »nikdirdom »(Trubar), doživljamo dejstvo, da smo nomadi, popotniki, iskalci zelenih bilk po puščavi; skupaj z ostalimi doživljamo dejstvo, da ničesar in nihče ne more napolniti in potešiti našega srca, da nam nihče ne more dokončno pritegniti pozornosti; da smo bitja na poti in da vsak daljši postanek vodi v zapečkarstvo in nazadovanje in da je vsako daljše zadovoljstvo nad doseženim pravzaprav izdajstvo samega sebe.
Pa vendar: »Bratje, jaz pa vem za domovino!« (I. Cankar) – mi vemo za domovino, ki ni le tu in sedaj, za domovino, ki nima bratomorne preteklosti in korupcijske sedanjosti, za domovino, kjer ne uničujeta našega dela molj in rja, za domovino, kjer ni »čas rabelj hudi« in ne »smrt vsak dan pomlajena nevesta« (Prešeren) – vemo za domovino, ki je v nebesih!
Toda ta naša nebeška domovina ni naš azil, kamor bi pobegnili pred nevšečnostjo in odgovornostmi iz te prvotne domovine, ni jokava tolažba za vse frustracije-neuresničenosti in prikrajšanosti v prvotni domovini, ni in ne sme biti potuha za brezbrižnost in ciničnost v konkretnem življenju, ampak je predvsem izziv, predvsem odgovornost za tu in sedaj.
Kajti ta nebeška domovina je navzoča že v tej zemeljski. Kristjani smo sredi tega sveta ljudje zemlje in ljudje neba, kristjani smo prebivalci dveh domovin. Imamo dvojni izvor in dvojno pripadnost. Že tu na zemlji svoje varnosti in sprejetosti ne doživljamo samo v odnosu do prijateljev in urejene skupnosti, ampak imamo svoj temelj za varnost v Bogu. Zato smo za vsako politično oblast vedno nekoliko nezanesljivi in sumljivi, ker zaradi nebeške domovine in pripadnosti Bogu gojimo do oblastnikov in gospodarstvenikov, znanstvenikov in kulturnikov določeno distanco, ki včasih že skoraj meji na prezir. Saj praviloma nismo ali vsaj ne bi smeli biti del družbene panike v časih suhih krav/ stiske niti del družbene idolatrije v času debelih krav/uspehov , saj imamo svojo najglobjo identiteto, svojo domovino zasidrano v nečem drugem oziroma v nekom Drugem.
Naša družbena nezanesljivost in sumljivost izhaja tudi iz naše etične drže, kajti če Kristus kraljuje v našem srcu in v njem ustvarja to nebeško domovino že sedaj, potem nas osvobaja notranjih in zunanjih odvisnosti in nas rešuje tudi sovražnih sil in sovražnih ljudi, zato nam ni treba kar naprej sumničiti in iskati sovražnikov okrog nas. Če smo v tem dosledni, potem nas ne morejo zares potreti in prizadeti, ne brezbrižnosti, ne sramotenja, ne prezrtosti in preziranja niti krivice in nepriznanja, ki smo jih deležni v družbi. Saj smo vendar na poti k drugačni domovini, k drugačnim priznanjem in sprejetosti; na poti k tisti domovini, kjer bomo zares doma, zares sprejeti, varni in ljubljeni.
Osebno vzporedje: A ta pot ne poteka po tuji deželi; že sedaj in tukaj v naši slovenski domovini je nebeška domovina že naša resničnost. Tedaj:
ko zmoremo nekaj več, kot je nujno in obvezno in kot smo plačani;
ko kot žrtve z odpuščanjem prehitevamo priznanja in kesanja rabljev;
ko damo več kot le tisto, kar imamo odveč ali kar nam zagotavlja gotovost;
ko si upamo več, kot sami zmoremo;
ko še upamo, ko že vsi obupajo in še verujemo v božjo navzočnost kljub božjemu molku;
ko pustimo, da Kristus veruje, upa in ljubi v nas;
ko si upamo upati še za druge, darovati še za druge, trpeti še za druge,
ljubiti še za druge…
in tedaj Kristus zares živi v nas, tedaj že vstopamo v nebeško domovino in nebeška domovina postaja resničnost v nas in okoli nas; tedaj tudi mi postajamo nebeški.
Opomba: razmišljanje je bilo predstavljeno na 22. postnih večerih na Teološki fakulteti.
Foto: franciskani.si
