Sveto Rešnje Telo

Foto: Novi glas.

Gregor Dolničar, ljubljanski župan, njegov brat Anton Dolničar, generalni vikar ljubljanske nadškofije, Janez Krstnik Prešeren, stolni prošt in drugi graditelji cerkve sv. Nikolaja, vsi člani Academie Operosorum (1693–1725), so na začetku 18. stoletja poskrbeli, da so v zunanje stene stolnice, ki je bila posvečena 8. maja 1707, vzidali nagrobne plošče iz rimske Emone in jih s tem rešili propada. Zelo ganljiv je napis na drugi plošči, na steni v smeri proti Gradu ob Ciril – Metodovem trgu. Na tem kamnu iz podpeškega apnenca, najdenem v okolici Iga, ki ga prepoznamo po ženski in moški glavi v zgornjem delu plošče, je napis: »Fronto, Vabijev sin, je za življenja postavil sebi in živi ženi Sekundi, Maksimovi hčerki, umrli pri starosti sto let … in Bugiji, Sekstovi hčerki …«

Neznani naročnik nagrobnika po imenu Fronto, je želel, da bi se ljudje, ki bi videli napis, večno spominjali njemu dragih oseb. Njegovo hrepenenje se ni uresničilo. Emona je doživela hud udarec že leta 235, ko je v mesto vdrl uzurpator, cesar Maksim Tračan; leta 452 je Emono oplenil Atila; Vzhodnim Gotom, ki so bili tu okoli leta 500, so sledili Langobardi, in ko si ti leta 568 odšli, so prišli Avari in Slovani in okoli 590 je bilo vsega konec. Zadnji prebivalci Emone so se s svojim škofom umaknili v istrsko mesto Novi Grad, tedaj imenovan Aemonia. Že dolga stoletja ni nikogar, ki bi karkoli vedel o ljudeh, katerih imena najdemo na zunanjih stenah stolnice.

Tako kot stare Emonce – zgodovina izbriše slehernega izmed nas. Prej kot si želimo, pride čas, ko za svojim hrbtom slišimo šušljanje, naj se vendar že umaknemo in prepustimo prostor mlajšim. Toda umik iz življenja ni samo prostorski; ne gre le za to, da zapustimo delovno mesto in ostanemo doma, in nismo več ne delavci ne inženirji ne zdravniki ne uradniki, ampak le še upokojenci. Odslej komaj še koga zanima, kaj smo v življenju naredili, kaj smo pomenili za družbo in podjetje. Vse to je naenkrat samo še spomin, a predvsem naš, morda še koda od domačih in kakšnega iskrenega prijatelja. Za vse druge je spomin na naše zasluge in žrtve nepomemben in celo nadležen. Pogosto niti odrasli otroci ne pokažejo zanimanja za delo in doživetja svojih staršev, še manj vnuki.

Upokojitvi, izgubi vplivnih funkcij in položajev, sledi umik v dom ostarelih, kjer pada na dušo onemoglega samo še pomilovanje; nihče več ga ne jemlje čisto zares, za sogovornika, kar samo še stopnjujejo občutek odpisanosti. Če dobro pomislimo, se z leti vse bolj pomikamo proti točki nič, ko vse manj govorimo in trpno prenašamo izključenost iz javnosti in celo iz lastne družine.  Iz širokega prostora delovanja se z leti umikamo na vse manjši prostor. Nazadnje smo umaknjeni v svojo sobo in ob koncu na svojo posteljo.

Ali obstaja odgovor na grozo približevanja točki nič, prehodu v neznano, ko za vedno zapremo oči? Celo Jezus, Božji Sin, se je v vrtu Getsemani tresel od strahu; vstopil je v uro teme,  uničenje ni bilo več daleč, ni vedel, koliko korakov mu še preostaja, kolikrat bo še padel, preden bo ugasnil. Od napetosti ga je hotelo raznesti; bil je obkoljen, stisnjen med brezčutno in krvi željno množico. Stiskanje duše in telesa je bilo tako silovito, da je potil krvavi pot.

Jezus se je v zadnji noči trpljenja zavedal, da zaradi padca v raju, zaradi greha Adama in Eve, ki se je prenesel v našo psihofizično strukturo, vsi pridemo v položaj, ko se moramo soočiti s koncem, zato je želel z nami vnaprej deliti to najstrašnejšo izkušnjo. Prav o tem govori glavna mašna prošnja na praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi: »… v čudovitem zakramentu svete evharistije si nam zapustil spomin svojega trpljenja in vstajenja …«

Jezus nam je torej zapustil spomin svojega trpljenja. A ne zato, da bi se pri vsaki sv. maši spominjali, kako je trpel on sam. To niti ne bi imelo pravega smisla. Kajti bistvo evharistije, temeljni smisel prejemanja sv. obhajila, uživanje njegovega telesa in krvi je, da se zedinjamo z njim, trpečim, in da se on zedinja z nami, in to prav takrat, ko trpimo. Kajti prav takrat, ko se opotekamo, lahko nanj po evharistiji preložimo svoj križ; lahko, ker je navzoč; ker je zato tu, da bi se zgodila prestavitev bremena z naših ramen na njegova ramena. On, Božji Sin, edini lahko odjemlje, odvzema naš križ, ki bi nas sicer zlomil. Ko zaužijemo sv. evharistijo, prav takrat on z naših hrbtov in iz naših duš odvzema, kar nas tlači. Po odložitvi naj se mu zahvaljujemo, da je ob nas in v nas. To je razlog, da se sv. daritev imenuje evharistija, kar pomeni zahvala. Zahvaljujemo se mu, nikakor pa naj še naprej ne premlevamo svojih težav. Odpovejmo se vsem praznim komentarjem o tem, kar se nam težkega dogaja. Naš križ po evharistiji postane njegov, ne več naš; naprej ga nosi on in ne več mi. Nam ne ostaja več križ, ampak veselje in zahvaljevanje, da se je razbremenitev zgodila.

Ko sestopamo proti točki nič, eni kot kralji, drugi kot delavci, in se približujemo koncu, smo, če uživamo kruh življenja, zedinjeni z Jezusom. Ne trpimo več uničujoče samote, kajti  Božji Sin nas napolnjuje s svojo močjo in ljubeznijo. Okolica nas pomiluje, ker ne vidi tega skrivnostnega dogajanja, sami pa vemo, da ni razloga za pomilovanje. Telo je sicer omrtvelo in drugim vzbuja sočutje, naša duša pa je že z Gospodom. Stisnjenosti ni več, ampak se duši odpirajo brezdanja prostranstva svobode novega Jeruzalema.

Kristus napolnjuje dušo in jo razširja, da se od strahu ne sesede vase. Že dva tisoč let se ta izkušnja izroča naprej. Moči evharistije, živega Boga v hostiji, ne prenašamo drug na drugega z mislijo, z razlago, s pojmi, ampak z živim izkustvom, z mističnim dotikom Božje ljubezni.

Prej smo rekli, da nam je Jezus v sv. evharistiji zapustil spomin svojega trpljenja. A trpljenje ni samo na koncu, ni samo v sestopanju s prestola, ali samo v prepuščanju delovnega mesta mlajšim, pač pa je s trpljenjem zaznamovan vsak dan našega življenja. Zato ne prejemamo Svetega Rešnjega Telesa samo kot sv. popotnico, za prehod prek črte onstran katere ne vemo, kaj nas čaka, če seveda sploh kaj, pač pa sproti, pri vsaki nedeljski maši, kajti vsak dan je večkrat na preizkušnji naša zvestoba, poštenost, pa tudi naše borno telo, ki rado oboleva, ali se ujame v zanko vsaktere slabosti.

Kdor veliko let pobožno in z vero pristopa k sv. evharistiji, vse bolj doživlja, kar je rekel Jezus: »Če ne jeste mesa Sina človekovega, nimate življenja v sebi.« Kako se Jezus v evharistiji zedinja z nami, kako on postaja eno z nami v naših težavah, tega ni mogoče opisati, to je skrivnost, ki nas neskončno presega. Toda opis tega, kar se dogaja med nami in Jezusom, ko ga uživamo pod podoba kruha in vina, sploh ni pomemben, saj se ne hranimo z razumevanjem te skrivnosti, ampak naše bitje hrani skrivnostni evharistični kruh.

Podobno je tudi v naši vsakdanji prehrani. Ljudje sicer mislimo, da poznamo vse skrivnosti svojega prehranjevanja, da vemo, kaj se zgodi s kosom kruha in sira, ki ga zaužijemo. Res je, da veliko vemo, kako se v našem telesu odvija sprejemanje hrane, ki ji sledi presnova, toda vseh procesov v naših celicah še zdaleč ne poznamo. Vemo, kaj se s hrano zgodi v želodcu, kaj v dvanajsterniku, kako se hrana pretaka po ožilju, toda očem in mikroskopom skritih procesov v celicah ne poznamo v celoti, marsikaj sicer vidimo, a še ne vemo, kaj pomenijo. Torej, tudi če ne poznamo vseh posameznosti delovanja naših celic, se vseeno znamo prehranjevati. Prehranjevanje deluje, tudi če ga ne znamo opisati.

Podobno je v evharistiji. Mi verujemo, da se s prejemanjem Božjega Kruha zedinjamo s Kristusom, in da se to zedinjenje s tem, ko prejmemo obhajilo z vero, tudi uresničuje, ne da bi to skrivnost lahko z besedami razložili. Razumljivo: Bog je  Stvarnik, ki skrbi, da obstane naše telo, ki ga hranimo z navadnim kruhom, in da obstane naše notranje življenje, ki ga hranimo s Svetim Rešnjim Telesom. Bog sam je garant življenja, telesnega in duhovnega, pa naj o tem, kaj vemo ali ne, znamo kaj povedati ali ne. Saj življenje – ne telesno ne duhovno – ni iz nas.

Jezus nam je v sv. evharistiji zapustil tudi spomin svojega vstajenja. Tu spet ni toliko pomemben spomin na tisti dan, ko je Jezus vstal iz groba, pač pa je pomembno, da se mi v sv. evharistiji zedinjamo z Vstalim Jezusom; da moč, ki je njega obudila v življenje, deluje tudi v nas. Jezus je hotel biti zelo jasen: »Kdor je ta kruh, bo živel vekomaj.«

Praznik SRT nam želi približati veličino in pomen našega zedinjenja z trpečim in vstalim Jezusom, zato v resnici ne sestopamo k točki nič, tako vidijo naše oči, pač pa po uživanju sv. evharistije prehajamo v življenje, ki je v Bogu.

 

In kar težko povemo s svojimi okorelimi besedami, naj nam še enkrat približajo verzi Pesmi slednice:

 

Ti, pastir, nas s kruhom hrani,

ti nam, Jezus, stoj on strani,

ti nas pasi, ti nas brani,

ti nam daj med nebeščani

mesto v večnih radostih.

 

Ti, zaklad moči, modrosti,

tu že vir nam vse sladkosti,

sprejmi nas med svoje gosti

tudi v rajski tam blagosti

v družbi svojih blaženih.