»Coprnica« Svetlana Makarovič in njen rdeči cirkus

11
7007
Foto: Jože Pečnik

Vsaka država ima kakšno »nacionalno čarovnico«: v ZDA je to Madonna, na Poljskem Doda, pri nas pa Svetlana Makarovič. Ko sem nekemu poljskemu kolegu zaupal kakšen spektakel ta slovenska kulturnica pri nas pripravlja (v mislih sem imel zloglasni koncert rdečezvezdnikov in raznih mesečnikov, ki še vedno sanjarijo o sladkostih jugosocialističnega raja), je bil ves zaprepaden. V njihovih krajih bi takšno provokacijo s silo preprečili. Še bolj verjetno pa bi dogodek izzval izredne razmere po vsej državi. Večini Poljakom komunizem smrdi. Prav tako peterokraka zvezda, saj zanje uteleša svinčena leta sovjetske okupacije, siromaštvo, zmontirane politične procese, gulage, omejevanje osebnih svoboščin in še kaj.

Zloglasni kulturni dogodek z naslovom »Nosil bom rdečo zvezdo« bi bilo vsekakor potrebno prepovedati. Ne le zaradi promocije totalitarnega simbola, kot takšnega, marveč tudi zato, ker kontroverzna estradnica zase pravi, da je mačka, cirkus z živalmi pa je v Ljubljani baje že lep čas prepovedan. Ti, ti dvolični Zoki. Mački Svetlani dovoli nastopati, raznim opicam, levom in medvedom pa ne. Menda je za to kriva okrutna dresura divjih živali, mačka pa je domača žival in jo zato lahko razni strici iz ozadja po mili volji »urijo«, ne da bi jim kdo oporekal.

Sicer pa je tudi umetničina preteklost polna živinskega trpljenja, saj je bila že kot otrok podvržena neusmiljeni »klerikalni dresuri« od koder deloma izvira njeno brezmejno sovraštvo do Cerkve. Tako je v psihološkem smislu ostala mala upornica, v stanju cepetajočega otročička. Takšna oseba pa posledično ni sposobna odraslega in razsodnega razmišljanja ter retorike, še manj pa razumnih dejanj.

»Prosim dedek mraz uzakoni evtanazijo, za vse naše pevce, ki tako zelo trpijo …« (Zmelkoow)

Te besede so še kako na mestu, četudi je praznični decembrski čas že mimo in bo Svetlana primorana potrpeti še kakšnega pol leta, da bo pod smrečico lahko pustila svojo srčno željo, če je že ni. Dedek mraz je zanjo edina nada, Božiček je tako ali tako nedobrodošel. O svoji želji po vsesplošni uzakonitvi asistiranega samomora je namreč že potarnala. Vsaj med vrsticami. Morda pa utegne dobri stari mož iz Sibirije ugoditi njenemu globokemu koprnenju.

A po drugi strani priznava, da naj bi bile prav njene življenjske muke vir ustvarjalnega navdiha. Hočeš, nočeš v resnici spominja na bisernico, ki rodi dragoceni zaklad, ko se v njej znajde tujek. Njen umetniški opus spominja na gromozanski dragulj – temu ni moč oporekati. A ker je očitno njen križ pretežak, kleca pod njim in je zato ves čas »v molu« kot sama zatrjuje. Posledično ji tudi razne durovske, »slovenceljske« harmonikaške melodije niso nikakor pogodu.

Je torej umetniška duša, ki je do glave pogreznjena v svoje morbidno vzdušje. Nič ni nenavadnega, da je tako sebi kot še nekaterim osebam zaželela, da bi bili še pred rojstvom splavljeni. In navsezadnje je tudi sama »zrežirala« dva abortusa. V prosvetnem besednjaku bi se lahko izrazili, da pripada t. i. »kulturi smrti«. Po njenem kontroverznem prepričanju naj bi tudi papež potrdil svojo moralnost tako, da bi uradno dopustil evtanazijo in umor nerojenih otrok. Zanjo namreč tistih nekaj celic še ni nebogljeno človeško bitje.

Svojih 1800 evrov pokojnine naj bratsko deli z enim migrantom

Se pa po drugi strani »nasrši«, ko je govora o pomoru zverjadi in ob dejstvu, da schengenska meja vsaj za prvo silo poskuša delovati, ampak res za prvo silo, ker svojega poslanstva v resnici tako ali tako ne opravlja.

Tovarišica Svetlana sicer zatrjuje, da sovraži kapitalizem, in da je denar nevaren, pa tudi to da finančno rada pomaga živalim in ljudem v potrebi. Svojo karitativnost bi na praktičen način lahko potrdila tudi tako, da bi enega prebežnika sprejela pod streho in z njim bratsko delila svojo enormno, privilegirano pokojnino. Od besed k dejanjem torej.

Kontroverznost na kontroverznost  

In prav zaradi njenega odklonilnega odnosa do kapitala je malce težko razumeti, da je nedavno tako odkrito izkazovala naklonjenost stranki Levica, ki sicer zagovarja vrednote, ki so tej kulturnici blizu. Vendar pa obenem ne gre spregledati dejstva, da omenjena politična opcija smrdi že od samega začetka, saj je nastala pod pokroviteljstvom t. i. Mirovnega inštituta, torej inštitucije, ki je bila ustanovljena z (finančnim) blagoslovom zloglasnega »humanitarca« in velekapitalista Georgea Sorosa. Ironija pa taka.

Še ena kontroverznost pa je to, da sicer piše pravljice, ki jih otroci z veseljem poslušajo in prebirajo. A po drugi strani je do večine otrok, še zlasti »slovenceljskih« (čeprav ni povsem jasno kaj naj bi to pomenilo, a po domoljubju ravno ne diši) prav nestrpna in prezirljiva.

Tudi do slovenščine ima zelo zanimiv odnos. Če »Slovenceljne« in »govejo glasbo« zaničuje, pa je presenetljivo alergična do malomarne rabe slovenščine. Na ulici jo namreč zmoti že to, da nekdo napačno sklanja kakšno kletvico. Njeni svetovnonazorski javni podobi bi morebiti bolj pristajala kakšna »jugoslovenščina« v slogu Gorana Vojnovića. Zanimivo je tudi, da naravnost patriotsko spoštuje slovenske ljudske pesmi, kar bi marsikateremu fanatičnemu levičarju njenega kova zaudarjalo po fašizmu.

Rdeča zvezda ni totalitarni simbol?

Na njeni letošnji rdečezvezdniški sceni je bilo zares pisano. Vsepovsod so vihrale jugoslovanske zastave, pa peterokrake zvezde na raznih »gusarskih« praporih, pa titovke so se ponosno bahale na ideološko obremenjenih »bučah«. Nekateri udeleženci dogodka so celo nosili majice z napisom »Rdeči fašist«, ali pa »Nosil bom rdečo zvezdo«, ali pa kar preprosto in z zanosom »Vem kdo je zmagal«. Prava rdeča luknja, nekakšen muzej na prostem, časovni stroj, ki se je zavrtel za nekaj desetletij nazaj v preteklost, v sive čase Titovine.

Človeka na tovrstnem dogodku obide bojazen, da se bo od nekod pojavil udbovski špicelj in ga ovadil pri partijskih oblasteh, ki v mutirani obliki še vedno kraljujejo v Murglah in drugod po Sloveniji ter soorganizirajo tovrstne »romarske« shode, pa ne le v samem središču prestolnice, ampak tudi na »borčevskih Brezjih«, kot so Dražgoše.

Predstav, kot je bila ta 25. maja, res ni mogoče vsakodnevno doživeti. Ljudje, ki tam tulijo v isti rog, se zdijo nekako posuroveli, še zlasti predstavnice nežnejšega spola. Tiste stare in pravoverne »vešče« so včasih kričeče odete v črno, rdeče in belo ter našminkane kot kakšne papige, da jih je pri njihovih častitljivih letih kar težko gledati, medtem ko mlajše »strupenjače« ne dajejo vtisa nič manj zagonetnih in divjaških. Ženska, ki z mikrofonom v rokah poskakuje po odru in rohni, bi bila morda še videti privlačna, pa vse skupaj pokvari tisti njen rdeči vrag, ki skače iz nje na vsakem koraku, da se zdi prav možata, nenaravna in grobjanska. Manjka ji samo še mačeta za pasom.

Tudi Svetlana ne daje vtisa kaj bistveno drugačne. Obenem je zanimivo, da rdeče zvezde ne pojmuje kot  totalitarnega simbola, marveč kot »simbol združevanja, svobode in upora«. Goli otok in celo napad JLA na Slovenijo leta 1991, pa sta zanjo zgolj zlorabi tega simbola. Hm, morda bi ji še šlo verjeti, saj »punca« nikdar ni vstopila v partijo, če v prvih vrstah, med častnimi gosti ne bi bilo opaziti raznih Kučanov in ostale »žlahte«.

Morda pa je vse skupaj res samo en cirkus

Ob tem pa ostaja tolažilno dejstvo, da so se dogodka na Kongresnem trgu večinoma udeležili predstavniki starejše generacije. Prišli so torej predvsem tisti, ki se jim kolca po starem enopartijskem sistemu in cedijo sline po mrhovini Jugoslaviji. No, so tudi takšni, ki gojijo utopične pravičniške ideale delavskega razreda.

Dve ulici proč od Kongresnega trga sem se med pitjem Corone zapletel v pogovor z mlado simpatično natakarico, na kar me ona nenadoma vpraša: »A danes je pa nekaj na Kongresnem trgu, nekaj se dogaja?« »Ja, danes je 25. maj in nekateri praznujejo spomin na Titov rojstni dan, praznujejo Dan mladosti. Ob tej priložnosti je Svetlana Makarovič pripravila koncert z naslovom »Nosil bom rdečo zvezdo.« Ona pa je na to odvrnila samo: »Aja …« in se sramežljivo nasmehnila. Očitno so mediji odmevnost dogodka res precenili.

Kdaj bo rdeča zvezda ovenela?

Zdi se, da razen Kučanov, ostalih mutiranih partijskih funkcionarjev, izumirajočih borcev, pa raznih samooklicanih prvoborcev (gverilcev le po srcu) ter peščice zagrizenih levih navijačev »posodobljenega« modela (LGBT, feministke itd.), Slovencev ta burka pravzaprav niti ne briga.

Nič ni več tako kot je bilo, kot je bilo v »dobrih starih časih«, ko razkritja povojnih grozodejstev v partijski zmagoslavni zanos še niso zasejala kali sramu. Ko je javna podoba komunizma ostajala še neokrnjena, veličastna, zmagovita in pravičniška. Morda pa bi imel ves ta rdeči živ-žav precej večji odmev tako doma kot v tujini, če bi na Kongresnem trgu priredili kar koncert vseh totalitarnih simbolov, torej tudi svastike. Pa saj ima slednja v poganstvu vendar pozitiven pomen, a se krivično enači z neko krvavo ideologijo 20. stoletja.

Neposredna konfrontacija z rdečo zvezdo in njenimi zaščitniki ni najbolj smiselna, saj je prav v njihovi naravi želja po spopadu. Sovražnik je za obstoj krvavo potreben. Prav zato lahko raznovrstni ekscesi to ognjevito vnemo le še podžgejo, okrepijo. Rešitev se kaže v posrednem ravnanju, predvsem v medijskem razgaljanju bede totalitarnega jarma, v odkrivanju medvojnih in povojnih množičnih morišč, v raziskovanju zločinov komunističnih zaporov in delovnih taborišč. In ko bo pojenjal strasten ideološki zanos, bo skupaj z njim venela tudi »smrdeča« zvezda.

11 KOMENTARJI

  1. Režimi, ki se ponašajo s simbolom rdeče zvezde, so v glavnem propadli. Tisti, ki še niso, pa gredo po tej poti vse do bridkega konca. Kot kaže, se je še Severna Koreja spametovala in se pripravlja na postopne spremembe. Zato je čaščenje nečesa, kar v resnici simbolizira propad, množične poboje, množično kršitev človekovih pravic, sovraštvo, revščino, vsesplošno zaostajanje in propadanje, stvar, ki jo je težko razumeti.

    Verjetno gre za nezmožnost, da bi preteklost pustili za seboj. Zato ti ljudje ne zmorejo narediti kaj novega in boljšega od tega, kar je bilo. Taki ljudje ne bi smeli odločati o javnih zadevah, saj bi sicer še druge ovirali pri njihovem zdravem razvoju.

  2. Gre za zgodovinski simbil zmagovalne koalicije. In koalicija ki enači nacistične simbole z rdečo zvezdo, dela veliko napako. V bistvu sami sebe enačijo z nacizmom in fašizmom. Trenutna Polska, Madžarska, Hrvaška pa naj vam bo kar za vzgled in nevem, če ti vaši vzorniki lahko preprečijo katero koli proslavo zmagovite koalicije v Evropi in na teh proslavah je vedno prisotna rdeča zvezda. Seveda za vas ne bi bilo problematično, če bi bilo na Kongresnem trgu samo nekaj sto udeležencev. Rdeča zvezda ni symbol komunizma ampak je simbil proletariata, ki ima za himno internacionalo,…….

  3. Je pač ženska, ki spoštuje totalitarizem. Tudi Nemcem je šlo dobro v času nacizma. Celo bolje kot Jugoslovanom v titoizmu.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite