Nimam namena delati reklame Svetlani Makarovič. Gospa mi ni preveč simpatična. Ne morem sicer tako vehementno kot ona reči, da jo sovražim. Gospa vedno znova poudarja, da kristjane sovraži, ker ne moreš ljubiti, če ne sovražiš. No, o tej njeni teoriji kdaj drugič, s tem sem želela samo povedati, da gospe res ne ljubim, a je tudi sovražim ne.
Nam pa lahko da misliti njena pojava, njen način govorjenja in razkrivanja notranjih vzgibov. Ne le zaradi nenadnega vprašanja, ali naj v novi luči merimo njen odnos do kulture in ali naj sedaj njena dela ponovno premerimo skozi njen odnos do vrednot. Gospa pošteno prizna: “Ne zanima me, kje je dobil denar, da je Ljubljano naredil lepo, mi je prav žal. In jaz v tej lepi Ljubljani uživam,” (NeDelo, 15. decembra 2013).
Gospa nam je namreč nastavila ogledalo. Iz tega ogledala seva podoba današnje »doline šentflorjanske«, pa ne v ozkem smislu odnosa družbe do umetnosti in svobodnega izražanja, ampak v odnosu družbe do družbenih pojavov.
V naši dolini je pomemben samo zunanji blišč, čeprav se pod vso to kramo skrivajo gniloba, spletke, zavist in nepoštenost. Od kod denar za lažnivi blišč, nam ni mar. V tem smislu si verjetno zaslužimo Svetlano Makarovič, da s tem razgalja slovensko brezbrižnost in pokvarjenost.
Gospa lepo prizna, da ji ni mar. Ni mar njej, ni mar še marsikomu med nami. Ni jim mar, ali je premoženje pridobljeno pošteno ali nepošteno. Gospa in drugi njej podobni s tem zanikajo vrednote demokratične družbe. S krvavimi srebrniki postavljene novoletne lučke bodo pregorele, palače in stadioni bodo propadli, sesedli se bodo sami vase in pod sabo pokopali njene prebivalce, ki so za nepoštenost vedeli, a so jo dopustili. Slovenci se nočemo soočiti ne s svojim izvorom, ne z naravnim pravom, ne s posledicami, ki bodo neizbežno sledile.
Še nekaj gospa sporoča tistim, ki jo pozorno poslušajo – živi sedaj, ne včeraj in ne jutri. Danes je Ljubljana lepa. Kaj se je v preteklosti zgodilo, da je taka postala, ji ni mar. Izvor denarja, s katerim si kupujemo lažno svetlobo, ji ni mar. Kako bomo jutri plačali račun za elektriko, ji ni mar. Kako prizadeti bodo ljudje, ki bodo slišali njene besede, ji ni mar. Gospa sporoča: »Pomembna sem jaz, samo jaz.« In s tem lepo pooseblja temeljno zlo današnje družbe, utilitarizem, ki računa s količino užitka in količino bolečine, končni agregat pa je hedonistični užitek.
V adventu, ki bi moral biti čas priprave, prečiščenja in pričakovanja, smo nestrpno in nespametno prižgali že vse lučke. Z bliščem smo zakrili svojo licemernost. In Svetlana Makarovič nam kaže – taki smo.
Foto: Wikipedia
