Svetlana Makarovič in dolina šentflorjanska

18

Svetlana_MakarovicNimam namena delati reklame Svetlani Makarovič. Gospa mi ni preveč simpatična. Ne morem sicer tako vehementno kot ona reči, da jo sovražim. Gospa vedno znova poudarja, da kristjane sovraži, ker ne moreš ljubiti, če ne sovražiš. No, o tej njeni teoriji kdaj drugič, s tem sem želela samo povedati, da gospe res ne ljubim, a je tudi sovražim ne.

Nam pa lahko da misliti njena pojava, njen način govorjenja in razkrivanja notranjih vzgibov. Ne le zaradi nenadnega vprašanja, ali naj v novi luči merimo njen odnos do kulture in ali naj sedaj njena dela ponovno premerimo skozi njen odnos do vrednot. Gospa pošteno prizna: “Ne zanima me, kje je dobil denar, da je Ljubljano naredil lepo, mi je prav žal. In jaz v tej lepi Ljubljani uživam,” (NeDelo, 15. decembra 2013).

Gospa nam je namreč nastavila ogledalo. Iz tega ogledala seva podoba današnje »doline šentflorjanske«, pa ne v ozkem smislu odnosa družbe do umetnosti in svobodnega izražanja, ampak v odnosu družbe do družbenih pojavov.

V naši dolini je pomemben samo zunanji blišč, čeprav se pod vso to kramo skrivajo gniloba, spletke, zavist in nepoštenost. Od kod denar za lažnivi blišč, nam ni mar. V tem smislu si verjetno zaslužimo Svetlano Makarovič, da s tem razgalja slovensko brezbrižnost in pokvarjenost.

Gospa lepo prizna, da ji ni mar. Ni mar njej, ni mar še marsikomu med nami. Ni jim mar, ali je premoženje pridobljeno pošteno ali nepošteno. Gospa in drugi njej podobni s tem zanikajo vrednote demokratične družbe. S krvavimi srebrniki postavljene novoletne lučke bodo pregorele, palače in stadioni bodo propadli, sesedli se bodo sami vase in pod sabo pokopali njene prebivalce, ki so za nepoštenost vedeli, a so jo dopustili. Slovenci se nočemo soočiti ne s svojim izvorom, ne z naravnim pravom, ne s posledicami, ki bodo neizbežno sledile.

Še nekaj gospa sporoča tistim, ki jo pozorno poslušajo – živi sedaj, ne včeraj in ne jutri. Danes je Ljubljana lepa. Kaj se je v preteklosti zgodilo, da je taka postala, ji ni mar. Izvor denarja, s katerim si kupujemo lažno svetlobo, ji ni mar. Kako bomo jutri plačali račun za elektriko, ji ni mar. Kako prizadeti bodo ljudje, ki bodo slišali njene besede, ji ni mar. Gospa sporoča: »Pomembna sem jaz, samo jaz.« In s tem lepo pooseblja temeljno zlo današnje družbe, utilitarizem, ki računa s količino užitka in količino bolečine, končni agregat pa je hedonistični užitek.

V adventu, ki bi moral biti čas priprave, prečiščenja in pričakovanja, smo nestrpno in nespametno prižgali že vse lučke. Z bliščem smo zakrili svojo licemernost. In Svetlana Makarovič nam kaže – taki smo.

Foto: Wikipedia




 

18 KOMENTARJI

  1. Še bolj kot umazan denar, so problematični umazani ljudje, ki omogočajo ta navidezen in poguben blišč.

  2. Tudi jaz gospe Makarovič ne sovražim, smili se mi v njeni mačji osamljenosti.
    Vprašujem se pa kako je mogla taka , lahko bi rekla, čudstveno omejena oseba ustvariti tako dobre stvari na področju kulture.

  3. Da ne pozabimo. Tovarišica Makarovič ne sovraži svoje državne pokojnine, ki ji jo tudi danes plačujejo tako neljubi “slovenceljni”.
    Dobre stvari v kulturi? Vsebina njenih del, ne glede na literarne kritike, v srčiki skriva njeno ranjenost in sovraštvo, ki iz te izvira.
    Postavlja ogledalo današnji družbi? Da, ob tem pa pozablja, da jo je s svojim kulturnim delovanjem vneto gradila, prav takšno kot je: nedialoško,ideološko sprevrženo, crkvenofobno, neustvarjalno…..Ob pogledu na to ogledalo bo lahko v prvih vrstah zazrla svojo popačeno podobo.

  4. Menim, da ni tako enostavno. Ne, ne želim komentirati Svetlane Makarovič. Le sklep, da je narobe, če nas kaj ne zanima. Meni je ta sklep zelo simpatičen. Menim, da bi se še veliko ljudi pogosto moralo vzdržati komentarjev o rečeh, na katere se spoznajo prepovršno.

    Tako sam razumem “ne zanima me”. Upam, da ni mišljeno “vseeno mi je, ali je denar umazan”. Ker meni osebno se tudi zdi, da bi Maribor od nekod moral dobiti več svežega kapitala in se res ne nameravam poglabljati od kod. So ljudje, ki so za to plačani. Seveda pa se mi ni bi zdelo prav, če bi denar bil umazan. Potem bolje biti revež.

  5. Ljudje, za izjave Svetlane Makarovič se ne smete preveč vznemirjati. Ženska je pač – tumpasta! Tega sem se začel zavedati po tistem, ko se je začel izvajati protikadilski zakon. Takrat je začela gobcati, kako je to v nasprotju s človekovimi pravicami (da ne sme prižgati cigarete v gostilni) pa bla bla. In ja, vsi vemo, da je takih bedastih izjav, kjer kaže svojo neinteligenco (tukaj beseda neinteligenca nikakor ni mišljena kot žaljivka, ampak dobeseden opis stanja) z njene strani kar precej. Je pa res, da za tako tumpasto žensko dobi precej medijskega prostora.

  6. Razumem gospo Ireno Vadnjal, je pa škoda, da se je na “klobasanje” nikoli ljubljene Makarovičeve sploh oglasila.
    O njej zgovorno pripoveduje škandal, ki si ga je privoščila ob podelitvi Prešernove nagrade patru Marku Rupnika. Zavrnila je “okvir” Prešernove nagrade, finančnim učinkom nagrade pa ne.
    Če jo ne bi hvalospevno vlačili po režimskih trobilih, bi že zdavnaj končala prav tam kamor sodi, v rubriko, ME NE ZANIMA.

  7. Krščansko je, da imamo usmiljenje do vsakega človeka, saj je vsak narejen po božji podobi. Makarovičeva gospa hudo trpi. Sovraštvo je lahko samo posledica ljubezni. Sovražimo nekoga, ki nam je ponujeno ljubezen zavrnil, nas prevaral ali pa nam kvari ali preprečuje na karšenkoli način pot do naše željene ljubezni.
    Očitno smo k njenemu sovraštvu do nas tudi kristjani kaj prispevali. Raje zanjo molimo, kakor da obsojamo njene provokacije, ki so pogostokrat res krik izgubljenega v puščavi življenja.

    • Za svoje sovraštvo do drugih je vsak posameznik osebno odgovoren,tudi_Svetlana za svojega.Lahko se namreč zavežem tudi k temu,da nočem,izrecno:nočem sovražiti,četudi to zame pomeni trpljenje.Najbrž pa tudi odločitev za sovraštvo človeku trpljenja ne odvzame.

  8. Še nekaj gospa sporoča tistim, ki jo pozorno poslušajo – živi sedaj, ne včeraj in ne jutri. Danes je Ljubljana lepa. Kaj se je v preteklosti zgodilo, da je taka postala, ji ni mar. Izvor denarja, s katerim si kupujemo lažno svetlobo, ji ni mar. Kako bomo jutri plačali račun za elektriko, ji ni mar. Kako prizadeti bodo ljudje, ki bodo slišali njene besede, ji ni mar. Gospa sporoča: »Pomembna sem jaz, samo jaz.« In s tem lepo pooseblja temeljno zlo današnje družbe, utilitarizem, ki računa s količino užitka in količino bolečine, končni agregat pa je hedonistični užitek.

  9. “Gospa lepo prizna, da ji ni mar. Ni mar njej, ni mar še marsikomu med nami. Ni jim mar, ali je premoženje pridobljeno pošteno ali nepošteno. Gospa in drugi njej podobni s tem zanikajo vrednote demokratične družbe. S krvavimi srebrniki postavljene novoletne lučke bodo pregorele, palače in stadioni bodo propadli, sesedli se bodo sami vase in pod sabo pokopali njene prebivalce, ki so za nepoštenost vedeli, a so jo dopustili”.(zgonji clanek)

    Kdor tako divje sovrazi in to brez razloga kot ta zenscina, (ta beseda pase k ruskem imenu Svetlana), je lahko samo obseden. Kaj si ga ve, koliko hudicev se je vgnezdilo v babi. Spominja me na tisto priliko o obsedencu, iz katerega je Jezus izgnal tisoc (legijo) hudicev v svinje. Svinje pa so ponorele, in zdrvele v jezero Genezaret in se utopile. Potem pa so prisli lastniki pokoncanih svinj in Jezusa lepo prosili, naj odide od njih.
    Jaz mislim, da ima vsaka stvar, tudi ta njena obsedenost, nek pomen za Slovenijo.
    Coprnica se je odlocila, da bo hudiceva nevesta. Samo Fausta ji se manjka. Enkrat bo prisel njen ljubi Mefisto ponjo kot povodni moz k Urski in jo potegnil v svoje globocine.
    In za vsemi tistimi otroskimi pesmimi, katere je zagresila, ko je bila se normalna in lepa zenska, pa bo ostal samo slab spomin.

  10. Tale je aktualna:

    BABE NA VLADI
    (poje Brdavsov konj)

    Kjer imajo babe na vladi,
    ohoho, ihoho,
    tam si bodo še pulili lase,
    kjer imajo babe na vladi,
    ohoho, ihoho,
    tam so se pobabili tudi možje!

    Kjer babe so na vrhu,
    tam so možje na dnu,
    kjer babe so na konju,
    tam so možje na psu.

    Kjer baba gospoduje,
    je trnje sredi rož,
    z jezikom ga strahuje,
    predpasnik nosi mož.

    Kjer baba nosi hlače,
    naj deco mož rodi,
    posrane ritke briše,
    previja in doji.

    Kar babja goflja reče,
    ponavlja on zvesto,
    in koder baba hodi,
    on cepeta za njo.

    Tako pač mora biti,
    in babnice vedo:
    možje so plahe riti,
    ki vse prenesejo.

    Ko pa se babi sfiži,
    kar vzela je v roke,
    ko štrene vse zameša,
    ko vse narobe gre –

    takrat se milo zjoče,
    vzdihuje prebridko:
    – Ničesar nisem kriva,
    saj ž e n s k a sem samo!

    (Svetlana Makarovič, 1984 v pesniški zbirki Pesmi o Sloveniji)

    • – Ničesar nisem kriva,
      saj Bratuškova sem samo!

      ali

      – Ničesar nisem kriva,
      saj Janez Janša je za to!

  11. Prav ima Maja Sunčič v Reporterju: Makarovičeva javno vzpodbuja h kriminalu. Zagotovo je mislila na to njeno izjavo: “Ne zanima me, kje je dobil denar, da je Ljubljano naredil lepo, mi je prav žal. In jaz v tej lepi Ljubljani uživam,” (NeDelo, 15. decembra 2013).

  12. Joj, saj človek pravzaprav ne ve ” kam bi jo del ” …….Vse te njene izjave so – po moje – namerno zlonamerne ! Samo , da se piše o njej Mislim , da so to ene čudne ” travme ” !! Kar naj uživa v lepi Ljubljani ?? Res ne vem , kaj je tako lepega .Sami lokali in tuje trgovine .Naša podjetja pa nimajo denarja , da bi Jankoviću plačevala najemnine . Sramota !!

  13. veteranka: ” Vprašujem se pa kako je mogla taka , lahko bi rekla, čudstveno omejena oseba ustvariti tako dobre stvari na področju kulture.”
    ===

    Jan: “In za vsemi tistimi otroskimi pesmimi, katere je zagresila, ko je bila se normalna in lepa zenska, pa bo ostal samo slab spomin.”
    ==============

    Tale stereotip se v zvezi z njo kar naprej ponavlja kadar naletim na pogovore o njej. Kot papige veliko ljudi ponavlja, češ, le kako lahko tako bitje piše tako lepe pesmi.

    A ste/so se kdaj vprašali če je vse te pesmi res napisala ona sama!!!

    Bom prvokativen tako kot je ona sama:

    Dvomim, da gre za njene pesmi:

    Pred leti je “s čistim rezom presekala” pisanje poezije in svoj pesniški opus razglasila za zaključen.

    Zakaj?

    Gregor Strniša rojen 1930, umrl 1987. Njegovi žanri ustvarjanja: poezija, pripovedna proza, dramatika, radijska igra, literatura za otroke. Svetlano spozna 1963.

    Svetlana Makarovič: prva objava na Cobissu 1964 (Somrak). “Njene” najbolj odmevne pravljice so izhajale od leta 1973 (Zajček gre na luno), 1974 (Pekarna Mišmaš; Kosovirja na leteči žlici), 1976 (Sapramiška; Sovica Oka), 1981 (Gal v Galeriji), 1987 (Črni muc, kaj delaš; Vila Malina; Kuharica Uharica; Mali Kakadu) – to je bilo leto, ko je umrl Gregor Strniša. (Vir: Vikipedija)
    Leta 1989 sta izšli še Korenčkov palček in Coprnica Zofka.

    Potem pa je teh pravljic kar konec.

    Nova Balada o Sneguročki pa je itak ruska srhljiva pravljica (v bistvi gre za plagijat).

    Glede kraje tujih pesmi:

    Ženska,ki nima rada (pravzaprav jih sovraži) otrok, verjetno ne more pisati vrhunskih del za otroke.

    V Vikipediji piše o njej, da se pri njej vidi velik vpliv Gregorja Strniše.

    Gregor Strniša je pisal pravljice, tako kot “ona”.

    Kdaj so te njene pravljice nastale oziroma kdaj jih je prvič predstavila javnosti?

    Kje na svetu je kak vrhunski pesnik, ki bi, še takorekoč v mladosti, nehal pisati. Večina jih piše še takorekoč na smrtni postelji.

    Ona je nehala, verjetno, ker je usahnila njena muza, beri umrl Gregor Strniša.

    Glede njene morale pri kraji tuje intelektualne lastnine, pa je povedala tudi s tem, da ji ni mar kako je Janković prišel do denarja.

    Analogno, tudi njej ni mar kako se je dokopala do “svojih” pesmi. Njena morala je na nivoju, da teatralno otročje zavrne Prešernovo nagrado, denarja pa ne, …

  14. Jaz tudi, ko sem prebral tole pesem zgoraj, ne morem verjeti da bi bila njena… Ne bi je obtoževal kraje, ampak nekdo ki take strelja, ne more napisati take hudomušne pesmi…

Comments are closed.