Sveti dvor

Foto: Wikipedija
Foto: Wikipedija

Pozornost javnosti je zadnje čase precej usmerjena proti dvorcu Goričane in domnevnim nepravilnostim pri njegovi obnovi ter baje astronomskim vsotam, ki so bile vložene v objekt. Mnogi protestirajo, da je Ljubljanska nadškofija dar “ubogih vdov” vložila v nezaslišan luksus. Pa je res v tem problem?

Treba je pač priznati, da imamo Slovenci dodobra oprane možgane od socialistične dogme, da morajo biti vsi enako butasti in revni. To se lepo cepi tudi na našo razvpito fovšijo. Kakorkoli se uspe nekomu povzpeti iz povprečja, bodisi glasbeno, športno, poslovno ali znanstveno, že se bo našlo vsaj par oseb, ki bodo skeptične, in par medijev, ki bodo skušali sladkost zmage ali uspeha podminirati. Preveč dobro se poznamo med seboj, da bi mirno gledali, kako “sosedov Franci” vozi mercedes, mi pa se še naprej cijazimo v fordu ali renoju. Zato je toliko težje gledati nekega duhovnika ali cerkveno ustanovo, ki razpolaga z bleščečim premoženjem – in vanj vlaga.

Verjetno bi imela večina Slovencev (in celo vernikov) raje, da dvorec Goričane od starosti razpade ali da ga kupijo Rusi in v njem uredijo nočni klub, kot pa da je v njem grofovska rezidenca očeta Franca. Ne moremo in ne znamo biti ponosni na uspeh enega od naših rojakov, ki se na stara leta odloči razkošno živeti v Sloveniji in uživati luksuz “princev Cerkve”. Veseli, da se je nekdo odločil vlagati v dvorec in mu dati nekaj stare slave, ki nam je vsem Slovencem v čast. Ne, kdor izstopa iz povprečja običajnega premoženja, znanja in slave, ga je treba brezkompromisno kompromitirati, razvrednotiti in obsoditi. Gotovo je nekaj narobe, da je on (ali ona) ušel krempljem povprečnosti in vsakdanje zdolgočasenosti, ki smo je mi deležni v obilju. To je goljufija, prevara ali vsaj neke vrste pohujšanje. Se kar pozna, da Slovenci takorekoč nismo imeli svojega plemstva, kjer bi se naučili, da je blagor (in zadovoljstvo) oblastnika tudi blagor njegovih podložnikov – in ne le (po revolucionarni dogmatiki) obratno.

Še sploh gre v nos, če se morda do kakšnega koščka premoženja dokoplje Cerkev – in iz njega kaj naredi. Ali kateri od predstavnikov Cerkve. Pri tem se pač prevečkrat pozablja, da je premoženje Cerkve premoženje (in ponos) nas vseh. Da nam je vsem na razpolago, da nas vse bogati in plemeniti. Mnogi se zgražajo nad vso pozlato v Cerkvi, mar bi sredstva raje dali za uboge – a to se pritožujejo v večini primerov ne ravno med tekanjem od ene človekoljubne dejavnosti do druge. Lepo in udobno se je pohujševati nad novim imenitnim avtomobilom, ki si ga je kupil lokalni župnik, pri tem pa pozabljati na svoj imenitni avto, na svojo zbirko kristalnih kozarcev in svoj idilični vikend. Pa naj bo realen ali pa vsaj sanjski. Ob tem naj razčistimo, da denar od župnije ni denar od župnika (škofa itd.) in obratno: pogosto je avto eno tistih redkih razkošij, ki si jih povprečen slovenski duhovnik privošči (in jih tudi kar krvavo potrebuje).

Ampak, slovenska srenja pa v zrak! Saj mu mi dajemo, saj si mi pritrgavamo zanj. Takoj, ko si eden od “pastirjev” omisli kaj nad nivojem povprečnega farana, je to že mala afera. No, je res, par mojih kolegov je v pogrešanju česa pametnega za investiranje (kot je recimo družina) prišlo do cele zbirke takih ali drugačnih paradoksnih zadev; poznam recimo nekoga, ki res nima nobenega smisla za estetiko in vizualno, razpolaga pa s polnim fotografskim arzenalom full frame. Kakorkoli, je žalostno, pa čeprav mu pač zavidam, do denarja je prišel na pošten način – in ga je pošteno porabil. Ni si kupil droge, ni si najel kakšnih “zabavljačic”, ne preprodaja orožja; samo eno drobno materialno radost ima v vsem svojem “metanju po zobeh” za svoje ovčice – ampak ljudstvo hajdi po njem. Res je, lahko bi ta denar namenil za uboge in potrebne, k temu tudi sam spodbuja v svojem oznanjevanju: a tako kot se tega ne držijo njegovi kritiki, se tega ne drži čisto tudi on. Prav pa bi bilo, da bi se tega držali vsi: da bi vsi živeli v solidarnosti in medsebojni širokosrčnosti. Dokler se ideala ne držimo sami, nimamo tega pravice zahtevati od drugih.

Ampak dvorec Goričane seveda ni zasebna lastnina g. Rodeta, je problematičen projekt nadškofije. Kar pa optiko precej obrne: župnije naše nadškofije dajemo eno petino svoje (pogosto nizke) nabirke za take “preserancije”? Goričane verjetno niso največji problem.