Kristjani smo skozi stoletja soočeni z izzivi časa. Danes se soočamo predvsem s sekularizacijo, kulturnim bojem, pedofilijo v njenih vrstah, pa tudi, kakor smo bili priče nedavno, z zgrešenimi finančnimi naložbami in posledično slabim gospodarjenjem s premoženjem, zaradi česar mnogi čutijo hude posledice. Nekateri zaradi tega celo zapuščajo občestvo. Na to se Cerkev kot skupnost, pa tudi posamezniki odzivajo različno. Poglejmo, kako se je na izzive časa odzval sv. Ciprijan v spisu o padlih kristjanih.
Preganjanje kristjanov
Rimski cesar Decij je v sredini tretjega stoletja izdal odlok, da morajo vsi prebivalci Rima darovati malikom. Mnogi kristjani so podlegli in se udeleževali darovanj. Tisti, ki se niso udeleževali, so bili deležni hudega preganjanja.
Ciprijan v spisu najprej slavi tiste, ki so ob težki preizkušnji mučenja, ker niso hoteli izdati Jezusa Kristusa, umrli, pa tudi tiste, ki so mučenja prestali in so v občestvu kot živi pričevalci vere. O njih pravi, da so bili zvesti obljubi, ki so jo ob krstu dali Kristusu, zato jih mati Cerkev radostno sprejema v svoje naročje, ko se vračajo kot heroji z boja. Za preganjanje pravi, da je bila to Božja preizkušnja, da bi zbudila vero, ki je zaspala. Posvetno mišljenje in življenje kristjanov pa tudi mnogih škofov bi si zaslužilo še hujšo kazen. Spomni nas, da je Sveto pismo že zdavnaj napovedovalo, kaj pride nad tiste, ki se izneverijo Božjim zapovedim.
Dalje piše, da so že ob prvih sovražnikovih grožnjah nekateri sami hiteli darovati malikom. S tem so hiteli v duhovno smrt, izdali pa so tudi svojo vero. Ciprijan se sprašuje, s kakšnim izgovorom se bo lahko tak človek opravičil za svoj zločin. Zanj je nepojmljivo, da je kristjan, ki je pri svojem krstu Kristusu obljubil zvestobo, tako Kristusa zavrgel. Opisuje, da so mnogi tudi druge brate in sestre nagovarjali, naj storijo enako in so mnogi starši k brezbožnemu malikovanju prinašali celo svoje otroke.
Vrnitev padlih v občestvo
Ko je šlo za vprašanje o vrnitvi padlih v občestvo Cerkve, je bila sinoda škofov s Ciprijanom na čelu, prepričana, da morajo, če želijo zopet preiti v občestvo s Cerkvijo, opraviti dolgo pokoro. Polno sprejeti nazaj pa naj bodo šele na smrtni postelji. Taka praksa se je mnogim zdela prestroga. Nekaj duhovnikov, ki so temu nasprotovali, so padle sprejemali v občestvo brez pokore. Iz njih je nastala tudi ločina. Ciprijan jim je takole napisal: Slab je tisti zdravnik, ki gnojno rano prizanesljivo otipava, skriti strup v njej pa pusti. Rano je treba odpreti, prerezati in očistiti gnoj, nato jo ozdraviti s krepkim zdravilom. Naj nepotrpežljiv bolnik še tako javka in kriči, da ga boli; hvaležen bo potem, ko bo čutil, da je ozdravel. Menil je, da bi napačna popustljivost njihov greh še povečala in bi bila prav tako pogubna kakor preganjanje. Ko je grozilo novo preganjanje, so škofje spokorno prakso omilili. Padlim so podelili spravo in jih sprejeli v občestvo Cerkve. To so storili zato, da bi jih pred sovražnikom zavarovali in jih oborožili s Kristusovim telesom in krvjo kakor s ščitom. Ciprijan takole pravi: Če bi odrekli spravo nam izročenim ovcam in se s človeško trdosrčnostjo uprli Božji očetovski ljubezni, bi jih Gospod terjal iz naših rok.
Ciprijan danes
Ni težko uvideti Ciprijanovega sporočila za današnji čas, ko nismo podvrženi tako resnim preganjanjem, hkrati pa je toliko bratov in sester, duhovnikov in škofov, ki so preko dejanj, bodisi pedofilije, negospodarnega ravnanja, drugih pohujšanj, padli in izdali Kristusa ter ga zavrgli. Po besedah Cerkvenega očeta sv. Justina, naj se taki sploh ne imenujejo kristjani. Kristjani so namreč dobri ljudje. Tisti, ki ne izpolnjujejo Božjih zapovedi, delajo zlo, zato niso dobri in se ne morejo imenovati kristjani.
Foto: Wikipedia
