Marsikje po Sloveniji gledališke skupine v poletnem času uprizarjajo predstave na prostem. Tudi v Dražgošah. Letos so po dvanajstih letih spet uprizorili Sveto Lucijo, igro v treh dejanjih, ki jo je leta 1913 napisal Janez Evangelist Krek. Krek je imel v tistem času v Dražgošah dobrega prijatelja, takratnega župnika Antona Pfajfarja, s pomočjo katerega je dobro spoznal razdeljenost vaščanov. S spominjanjem na čudežna ozdravljenja, ki so se dogajala pred stoletji in so pomagala vaščanom do sprave, jih je hotel opozoriti na to, da bodo kot prebivalci majhne vasi nekaj lahko dosegli le skupaj, kot je v gledališkem listu napisal režiser Rok Pintar:
»Igra je značilen odraz Krekovega delovanja z neizmerno željo pokazati narodu pot k izboljšavam. Majhna vas ali majhen narod lahko nekaj doseže le, če združi svoje moči in sledi istemu cilju, a najprej mora videti tudi svoje napake in odpustiti napake drugim. Brezčasna sporočila za Dražgoše in ves slovenski prostor.«
Janez E. Krek je v tistem obdobju tudi za dražgoške razmere priredil besedilo znamenite italijanske pesmi Santa Lucia (Sveta Lucija), ki jo Dražgošani še vedno pojejo – pravzaprav je to njihova himna.
Gledališče Za plotom
Igro Sveta Lucija so Dražgošani prvič uprizorili leta 2007, in sicer v zahvalo vsem, ki so po drugi svetovni vojni na novo zgradili vas. Režiser Rok Pintar je v nagovoru pred predstavo povedal tudi: »Igra, ki je pred nami, je bila v Dražgošah zadnjič odigrana pred sedemdesetimi leti (torej leta 1940, op. a.), govori pa o čudežih.
In majhen čudež je tudi to, da to igro v Dražgošah sploh še igramo. Kajti v teh sedemdesetih letih so bile Dražgoše v nekem trenutku povsem na tleh. Dražgoš sploh ni bilo. In v zahvalo tistim, ki so te Dražgoše postavili pokonci, igramo to igro. In v spodbudo mladim, da bi vztrajali v teh ‘skalah’.« Uprizorili so jo na prostem, na istem prizorišču kot letos, ki mu rečejo gledališče Za plotom, kot je ledinsko ime zemljišča. Najprej so hoteli urediti prizorišče na drugi strani ruševin stare cerkve v smeri proti Jelovici, vendar tam ne bi imeli dovolj prostora za parkiranje. Letos so jo uprizorili drugič.
Sodelujoči v predstavi so razen enega vsi Dražgošani, podpornike (sponzorje) pa so dobili tudi v drugih krajih. Prizorišče je tudi tehnično opremljeno, igralci so ozvočeni.
Zgodba iz 17. stoletja ima še vedno sporočilo
Dogajanje je postavljeno v leto 1655. Začne se s skupino deklet iz obeh delov vasi, ki se pogovarjajo o milostih, ki jih je posameznikom izprosila sveta Lucija, katere cerkev obiskuje vse več romarjev, dogajajo pa se čudeži. Pride še nekoč slepa Lenka in pričuje o tem, kako je spregledala tako telesno kot duhovno. Kot antipod pride gosposko oblečen Urh s puško in psom, ki se norčuje iz vere, pravi pa tudi, da je slikar. V prvem dejanju spoznamo še godca, ki tudi spodbuja vsakogar k dobremu in veri, in Kroparja, ki Dražgošane spodbuja, naj poskrbijo, da se bo glas o čudežih razširil po svetu, in se zavzamejo za lastno faro.
V drugem dejanju spoznamo dva sprta vaška gospodarja, njune zamere in trpljenje njunih družin zaradi tega. Hčeri obeh sta članici skupine deklet, ki moli. Prav v ta dekleta, torej posredno v mlade, je Krek položil največ upanja na boljše življenje, ko bodo vaščani dosegli spravo.
Izprosili so čudež
Tretje dejanje pa predstavlja vrhunec. V Dražgoše namreč pride bosonoga slepa romarica Elizabeta z Dolenjske, ki s svojo zgodbo in čudežem – ona je spregledala telesno, njen mož Urh, ki smo ga spoznali v prvem dejanju in se je norčeval iz vere, po čudežu pa se je spreobrnil – pomaga tudi sprtim vaščanom do sprave.
Po kratkem premoru sledi zaključni prizor, nekakšen epilog: proti cerkvi gre procesija vernikov, na čelu katere gredo dekleta s sliko sv. Lucije, ki jo je naslikal Urh z Dolenjske, čigar žena je čudežno spregledala.
Igra je obakrat doživela topel sprejem pri gledalcih – letošnje predstave si je ogledalo več kot tisoč ljudi. Za izvedbo so gledališčniki pritegnili k sodelovanju tudi druge vaščane. Potrebovali so tako usmerjevalce in redarje. In tudi gospodinje sp priskočile na pomoč in napekle pecivo, da so ga dekleta ponujala obiskovalcem.
Burka ob stoti obletnici Krekove smrti
Ob stoti obletnici smrti J. E. Kreka leta 2017 so se mu hoteli posebej pokloniti s tem, da so uprizorili njegovo burko Cigan čarovnik. Burka prikazuje, kako so vaščani – tako starejši kot mlajši – na primeren način in s Ciganovo pomočjo – spametovali dva mlada fanta, ki jima niti delo niti poštenje nista dišali. V burki nastopajo samo moške osebe.
Dražgošani, ki jim Krekovo delo veliko pomeni, zlasti Sveta Lucija, ki je bila napisana prav zanje, so želeli burko zaigrati tudi v drugih krajih, kjer je Krek pustil pomembnejši pečat. Poleg v Dražgošah so tako zaigrali še v Stari Loki, Železnikih, Davči in Ribnici na prostem, na Jezerskem, v Utiku, Selcih, Podbrdu in Šentjanžu pa v dvorani. Skupno si je predstavo ogledalo skoraj dva tisoč gledalcev.
»Ponosni smo, da smo kot eden redkih krajev v Sloveniji dostojno in složno počastili dr. Janeza Evangelista Kreka ob 100. obletnici njegove smrti,« je pripoved o predstavi končal režiser Rok Pintar.
Fotografije so iz arhiva KTD Dražgoše.
