Svet je lep

5

komunikacijaZaznavam spremembe v naših pogovorih. Čedalje več kritiziramo in se zgražamo. Razglabljamo o stvareh, o katerih nimamo izkušenj niti kvalitetnih informacij in na katere realno nimamo nobenega vpliva. Taki pogovori so zanimivi in ob njih neverjetno hitro mine čas. Podobno kot ob računalniških igricah. Ampak ko po celem popoldnevu ali večeru takih debat potegneš skupaj rezultat, vidiš, da je učinek precej boren. Porabili smo veliko časa, a rešili nobenega državnega, občinskega ali družinskega problema. Ko bi vsaj zaključili v optimističnem vzdušju! Ob tem nas od sedenja boli rit, če je bil pogovor telefonski, nas bolijo še ušesa. Če smo se dobili v živo, je tu še kakšen dodaten promil alkohola in dodatna telesna teža. Tudi to mora biti. Ko pa se to ponavlja, se veča nezadovoljstvo  in krepi občutek, da se ne da nič narediti.

Verjetno je v danšnjem gospodarskem, političem in socialnem položaju to precej naraven psihološki tok, ki nas potegne sam od sebe. Podobno kot je strah naravna reakcija, ko smo ogroženi. Življenje pa nas uči, da naravne reakcije dostikrat niso najboljša pot do cilja. Mislim, da je tako tudi z našimi »trendovskimi« pogovori.

Nikomur nočem soliti pameti, vendar mislim, da bi bilo dobro, če bi si za naše pogovore načrtno postavili nekaj vodil, npr.:

 

  • Izmenjujmo si pozitivne izkušnje in koristne informacije.
  • Lotimo se čimbolj praktičnih tem, kjer imamo realno možnost nekaj narediti, načrtno se izogibajmo tem, kjer ne moremo ničesar narediti.
  • Če se le da, se pogovarjajmo, kako bomo skupaj v bližnji prihodnosti kaj konkretnega naredili.
  • Pohvalimo se in se spodbujajmo.
  • Izogibajmo se kritiziranja.
  • Če se že lotevamo tem, ki so zunaj našega vpliva, naj bodo to prijetne teme, ki bodo v nas prebujale čim prijetnejša občutja.
  • Predvsem pa: bolj se posvečajmo svojim najbližjim – otrokom, življenskim sopotnicam/kom, bratom, sestram ter še posebej ostarelim staršem, ki so ob »velikih« temah vseprevečkrat največje kolateralne žrtve današnjega časa.

Kaj nas bo popeljalo iz krize? Predvsem ustvarjalni medčloveški odnosi, delo in uresničevanje dobrih idej. Začnimo danes.

P.S. Nadškofoma dr. Stresu in dr. Turnšku se zahvaljujem za vse, kar sta dobrega naredila v času svoje pastirske službe. Predvsem za njune molitve, zgled iskrene pobožnosti in pogum. Verjamem, da bo čas pokazal resnične krivce bede gospodarskih družb v nekdanji lasti mariborske nadškofije. Upam, da bo takrat teža javnega sramotenja  z njunih ramen padla. Nisem pa prepričan, saj škofje tudi po smrti nimajo miru. Tak je npr. skromni in pronicljivi Krašovec Anton Mahnič, žrtev italijanskega fašizma, ki tudi skoraj 100 let po smrti nima miru. Pretekli teden je bil na siol.net spet po krivem obdolžen kot takorekoč utemeljitelj t.i. »močne in bogate Cerkve«. Te obtožbe so skregane z dejstvi. Kdor bo letoval na Krku, naj obišče njegov grob v tamkajšnji stolnici in o njem spregovori kakšno besedo z domačini. Še danes ga zelo spoštujejo in imajo za svetnika, uveden je tudi uradni postopek… Žal, je dr. Mahnič le eden v dolgi vrsti Slovencev, ki so bolj cenjeni in spoštovani na tujem kot doma.

Ampak, svet je lep. Skupaj delajmo, da bo še lepši.

 


5 KOMENTARJI

  1. Zelo se strinjam. 🙂

    Tu ne mislim na škofa, saj o njiju (tako kot vi omenjate, velja zame podobno kot za večino komentatorjev) nič kaj dosti ne.

    Strinjam se zlasti s sedmimi alinejami (vodili). Morda ne ravno v tem vrstnem redu.

    In rezultat razmisleka. Manj biti na spletu. 🙂

    A na spletu lahko kaj koristnega naredim in ne le zapravljam čas. Seveda. Lahko zmanjšam nasilnost v komuniciranju in lahko zmanjšam vpliv komentatorjev, ki ne uporabljajo argumentov za svoja stališča.

  2. Točno tako kot je napisano zgoraj v članku, misliti in govoriti je treba pozitivno. Zato ne rečti nič ne morem narediti v teh časih krize. Veliko lahko naredimo s tem, ko smo vsak pri sebi pošteni, iskreni, pozitivni in optimistični. Konec koncev je to drža kristjana, kakor jo je pred kratkim predstavil tudi papež Frančišek.

  3. Če ne bi bil članek napisal Primc, bi o članku dvomil.

    Z avtorjem se strinjam zato, ker tudi sam dobim alergijsko reakcijo, ko mi slikajo le negativen svet. Kaj pa lahko jaz naredim? Tudi kaplja v morje naredi razliko! Včasih so rekli: “Kamen na kamen…”

    In zakaj bi o članku dvomil? Bolniku sicer močno pomaga pozitiven pogled na svet. Po drugi strani pa mora biti njegov pogled na bolezen presneto realen, če jo želi premagati. Preveč olepševanja je le bližnjica do groba. Ali morda Slovenija trenutno poka od zdravja?

    Glede na Primčevo delo sem prepričan, da on zna biti realen.

Comments are closed.