Zaznavam spremembe v naših pogovorih. Čedalje več kritiziramo in se zgražamo. Razglabljamo o stvareh, o katerih nimamo izkušenj niti kvalitetnih informacij in na katere realno nimamo nobenega vpliva. Taki pogovori so zanimivi in ob njih neverjetno hitro mine čas. Podobno kot ob računalniških igricah. Ampak ko po celem popoldnevu ali večeru takih debat potegneš skupaj rezultat, vidiš, da je učinek precej boren. Porabili smo veliko časa, a rešili nobenega državnega, občinskega ali družinskega problema. Ko bi vsaj zaključili v optimističnem vzdušju! Ob tem nas od sedenja boli rit, če je bil pogovor telefonski, nas bolijo še ušesa. Če smo se dobili v živo, je tu še kakšen dodaten promil alkohola in dodatna telesna teža. Tudi to mora biti. Ko pa se to ponavlja, se veča nezadovoljstvo in krepi občutek, da se ne da nič narediti.
Verjetno je v danšnjem gospodarskem, političem in socialnem položaju to precej naraven psihološki tok, ki nas potegne sam od sebe. Podobno kot je strah naravna reakcija, ko smo ogroženi. Življenje pa nas uči, da naravne reakcije dostikrat niso najboljša pot do cilja. Mislim, da je tako tudi z našimi »trendovskimi« pogovori.
Nikomur nočem soliti pameti, vendar mislim, da bi bilo dobro, če bi si za naše pogovore načrtno postavili nekaj vodil, npr.:
- Izmenjujmo si pozitivne izkušnje in koristne informacije.
- Lotimo se čimbolj praktičnih tem, kjer imamo realno možnost nekaj narediti, načrtno se izogibajmo tem, kjer ne moremo ničesar narediti.
- Če se le da, se pogovarjajmo, kako bomo skupaj v bližnji prihodnosti kaj konkretnega naredili.
- Pohvalimo se in se spodbujajmo.
- Izogibajmo se kritiziranja.
- Če se že lotevamo tem, ki so zunaj našega vpliva, naj bodo to prijetne teme, ki bodo v nas prebujale čim prijetnejša občutja.
- Predvsem pa: bolj se posvečajmo svojim najbližjim – otrokom, življenskim sopotnicam/kom, bratom, sestram ter še posebej ostarelim staršem, ki so ob »velikih« temah vseprevečkrat največje kolateralne žrtve današnjega časa.
Kaj nas bo popeljalo iz krize? Predvsem ustvarjalni medčloveški odnosi, delo in uresničevanje dobrih idej. Začnimo danes.
P.S. Nadškofoma dr. Stresu in dr. Turnšku se zahvaljujem za vse, kar sta dobrega naredila v času svoje pastirske službe. Predvsem za njune molitve, zgled iskrene pobožnosti in pogum. Verjamem, da bo čas pokazal resnične krivce bede gospodarskih družb v nekdanji lasti mariborske nadškofije. Upam, da bo takrat teža javnega sramotenja z njunih ramen padla. Nisem pa prepričan, saj škofje tudi po smrti nimajo miru. Tak je npr. skromni in pronicljivi Krašovec Anton Mahnič, žrtev italijanskega fašizma, ki tudi skoraj 100 let po smrti nima miru. Pretekli teden je bil na siol.net spet po krivem obdolžen kot takorekoč utemeljitelj t.i. »močne in bogate Cerkve«. Te obtožbe so skregane z dejstvi. Kdor bo letoval na Krku, naj obišče njegov grob v tamkajšnji stolnici in o njem spregovori kakšno besedo z domačini. Še danes ga zelo spoštujejo in imajo za svetnika, uveden je tudi uradni postopek… Žal, je dr. Mahnič le eden v dolgi vrsti Slovencev, ki so bolj cenjeni in spoštovani na tujem kot doma.
Ampak, svet je lep. Skupaj delajmo, da bo še lepši.
