Sv. Frančišek Asiški 800 let čakal na papeža Frančiška

Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Pred kratkim mi je prišel v roke življenjepis svetega Frančiška Asiškega (iz Assisija), Večni zaljubljenec, Yvesa Ivonidesa, hrvaškega minorita. Prevod v slovenščino je izšel pred skoraj 10 leti. Avtor v njem vsestransko predstavi ne samo glavnega junaka, ampak tudi nemirni čas predvsem v času njegovi h mladostnih let.

Sveti Frančišek

Da je bil sin bogatega trgovca je splošno znano, da pa se je v najstniških letih od svojih dokaj razpuščenih kolegov razlikoval v glavnem le po organizacijskih sposobnostih in globljim doživljanjem pa malo vemo. Še manj je znano, da je sanjal o viteški časti in se je, tudi zaradi pričakovane slave, med uporom proti odsotnemu asiškemu graščaku udeležil rušenja njegovega gradu in nato sodeloval pri gradnji mestnega obrambnega zidu z grajskim kamenjem. Pri tem je pridobil nekaj zidarske spretnosti, ki mu je prišla prav pri poznejših obnavljanjih cerkva.

Frančišek se je kot konjenik udeležil tudi napada na sosednje mesto Perugia, ki je tekmovalo z Assisijem. Pri tem je bil ujet in ostal v ujetništvu do sklenitve premirja po letu dni. Pozneje se je kot prostovoljec pridružil skupini, ki se je z blagoslovom papeža Inocenca III. borila proti oblasti nemškega cesarja v italijanskih mestih. Vendar mu je mrzlica načrt preprečila.

Že pred temi dogodki je Božji klic k širjenju evangelija v Frančišku postajal vse močnejši. Po večletnem obotavljanju in iskanju je nekega dne slišal pri maši evangeljski odlomek: “Pojdite k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Grede pa oznanjajte: ‘Približalo se je nebeško kraljestvo… Ne jemljite si ne zlata, ne srebra, ne bakra v svoje pasove, ne torbe, ne dveh sukenj, ne obuval, ne palice …. Zastonj ste prejeli zastonj dajajte.” Besede so Frančiška zadele kot plaz. Z dobesednim pomenom so segle v globino njegove duše: »Niti palice, samo ena suknja!«, je odmevalo z vseh strani. Vse besede v njihovem popolnoma polnem pomenu.

Frančišek se je podal na mestni trg ter začel razglašati evangeljsko naročilo v novem spoznanju, da je bogastvo v revščini, da je sreča v miru, in da je mir sad ljubezni. Vendar so ga ljudje poslušali z nezaupanjem. Tudi zato, ker njegovo obnašanje v zadnjem času zanje ni bilo ‘normalno’. Saj se je štiriindvajsetleten sredi mesta, pred očetom, ki mu je namenil poklic trgovca, slekel do nagega in mu vrnil obleko. Vendar so se mu nepričakovano začeli pridruževati somišljeniki, čeprav je Frančišek evangeljsko zapoved razumel celo tako strogo, da ne smejo imeti niti stalnega prebivališča, niti prenočišča. Živijo naj samo od miloščine. Njihovo edino razkošje so bile kolibe iz protja, včasih ometane z ilovico. Čeprav so imeli dobroto za edino bogastvo, ljubezen pa za edino moč, ki more prevzeti človekovo dušo, so jih v začetku ljudje doživljali kot razcapano tolpo in jim niso bili naklonjeni. Kljub vsemu so se jim pridružile tudi tri hčere graščaka, katerega grad je Frančišek pred leti pomagal razrušiti. Prva med njimi je bila lepotica, od Frančiška dvanajst let mlajša grajska hči Klara, poznejša sveta Klara. Frančišek je zanje začasno našel prostor pri sestrah dominikankah, pozneje pa so z njegovo pomočjo ustanovile red Klaris.

Njegovi »bratje«, ki jim je Frančišek sam dal ime »Red manjših bratov«, se kot ena od vej Frančiškovih redov tako imenujejo še danes. Njihova redovna pravila je leta 1223 potrdil papež Honorij III., vendar na Frančiškovo žalost, ne s tako radikalnimi določili, kot jih je predlagal sam. Red manjših bratov je v taki, omiljeni obliki hkrati še z drugimi vejami frančiškanov preživel v današnji čas. Vsi skupaj podrejeni papežu, so ogromno prispevali k prenovi Cerkve.

Frančišek se je kot misijonar leta 1219 pridružil križarski vojski in bil priča njenemu hudemu porazu, v katerem je našlo smrt 6.000 križarjev. Voditeljem je svetoval pogajanja z zmagovalci. Zaupali so jih njemu. S svojo prepričljivostjo je prišel celo do sultana in z oznanjevanjem drugačnega krščanstva, kot so ga prinašali križarji, dosegel celo prosto gibanje za svoje brate po vsem muslimanskem svetu. To dovoljenje velja še danes.

Papež Frančišek

Papež Frančišek ni frančiškan, ampak je prvi papež iz jezuitskega reda. Je tudi prvi papež iz Latinske Amerike in s tem prvi neevropski papež v novem veku. Kako je novi papež prišel do imena Frančišek je sam povedal takole:  »Med volitvami papeža je sedel poleg mene zaslužni nadškof Sao Paola in tudi zaslužni prefekt kongregacije za duhovnike, kardinal Cláudio Hummes, moj veliki prijatelj. Ko je zadeva postajala nekoliko bolj vroča, me je on opogumljal. Ko pa so glasovi presegli dve tretjini, in je bil novi papež izvoljen, je sledilo ploskanje, on me je objel, poljubil in mi dejal:»Ne pozabi na reveže!« In ta beseda se mi je vtisnila v srce: reveži, reveži. Takoj nato sem v zvezi z reveži pomislil na Frančiška Asiškega… Frančišek je človek miru. In tako je prišlo ime v moje srce: Frančišek Asiški. Zame človek uboštva, človek miru, človek, ki ljubi in varuje stvarstvo. Saj tudi mi danes nimamo zadosti dobrega odnosa do stvarstva. Mar ne? Je človek, ki nam bo navdihnil tega duha miru, človek ubožec … Ah, kako bi želel Cerkev ubogo in za reveže!»

Papež Frančišek je bil že kot škof znan po človekoljubnem delovanju in pomoči revnim. Ko je leta 2001 postal kardinal, je vernike pozval, naj ne zapravljajo denarja za drago letalsko vozovnico za romanje do Rima (na njegovo posvetitev), ampak naj denar raje namenijo dobrodelnim ustanovam in pomoči potrebnim revežem. Kljub uglednim cerkvenim službam v preteklosti je znan po tem, da je živel zelo skromno in to skromnost je, ob presenečenju vsega sveta prenesel tudi v Rim. Prav te dni pa se je kot mirovnik srečal z  voditelji na Bližnjem vzhodu, česar bi si v Frančiškovih časih nihče ne mogel predstavljati. Da pa je dosegel, da sta k njemu v Rim prišla na skupno molitev predstavnika judovstva in muslimanstva, pa je pravi čudež.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.