Suvereni državljani zborovali Celju v spomin na plebisicit za Slovenijo

11
432

V Celju na železniški postaji imajo edinstveno obeležje narodnemu prizadevanju za Slovenijo že od leta 1848 dalje. Obeležje je leta 2001 postavila Mestna občina Celje, pobudo za obeležje pa so dali Zgodovinsko društvo Celje, Slovenski katoliški izobraženci in Svetovni slovenski kongres.

Državljansko srečanje, ki so ga organizirali suvereni državljani, je potekalo v soboto, 23. decembra 2017, ob 10. uri na železniški postaji v Celju. Srečanje so obogatili pevci pod Gradom, priložnostni govorci, po zaključku pa so se udeleženci zbrali v restavraciji Hochkraut na postaji, kjer so jih pogostili s Plečnikovim čajem.

Praznik samostojnosti in enotnosti praznujemo 26. decembra, saj so bili na ta dan uradno razglašeni rezultati referenduma – plebiscita, ki je potekal 23. decembra, na njem pa se je odločalo o slovenski samostojnosti.

Na podlagi raziskav, ki jih je opravil dr. Granda, je bila pot do plebiscitnega dne dolga, en kamenček v mozaiku prizadevanj so prispevali tudi slovenski izobraženci z Dunaja, ki so 10. maja 1848 prišli v Celje z namenom, da zberejo podpise za združeno Slovenijo. Dr. Granda je bil tudi med pobudniki za postavitev tega obeležja in je bil tudi njegov soavtor tega obeležja. Spominsko obeležje, ki je vgrajeno v pročelje železniške postaje, je edinstveno, saj nas spodbuja k pozitivnemu odnosu do države, ne pa k jamranju, ki bilo značilno za bivšo totalitarno in avtokratsko državo, kar nadaljujejo tudi naši novodobni vodilni politiki.

Sedaj gre za našo demokratično državo kot je govoril dr. Jože Pučnik na plebiscitni dan takoj za tem, ko so bili znani rezultati referenduma. Vsi državljani smo poklicani k izgrajevanju naše države in odpravljanju slabosti, ko se te pokažejo. Biti moramo ponosni na doseženo in vztrajni, da so nam dosegljive zakonite pravice, ki nam pripadajo po Ustavi.

Udeleženci državljanskega srečanja so se spomnili tudi žrtev revolucije iz teharskega taborišča, ki so se tudi zavzemali za svobodno domovino in so kot taki morali umreti, danes pa so kot mučenci postali naši priprošnjiki.

Po končnem srečanju v Celju se je delegacija zborovalcev zbrala na Teharjah, kje so položili spominski venec in prižgali svečo. S tem dejanjem so se spomnili vseh teharskih žrtev revolucije, hkrati pa so opozorili na potrebo, da se spominski park Teharje pospešeno zaključiti spominski park Teharje, ki je sicer razglašen za državni spomenik kulturne dediščine.

11 KOMENTARJI

  1. da so nam dosegljive zakonite pravice…
    ===============
    In vendar, v sicer lepem članku, tak spodrsljaj.
    Že učimo se odnekdaj, da so pravice pri Bogu in ne v postavi. Če že kdo tega še vedno ne razume, naj vsaj sledi učenju.

    • Spoštovani Zdravko ! Izpostavili ste dosegljivost zakonitih pravic kot problem v stvarnosti. Toda učenje pravi, da smo po Božji podobi in postavo je treba dopolnjevati. Zato je potrebno vse kar pripada človekovim pravicam dati v Ustavo in to potem tudi zahtevati na dostojanstven in miroljuben način.

      Ob tej priliki pa moram dopolniti v članku zapisano nenamerno dejstvo kaj in kdaj praznujemo. Zborovalci so poudarili, da je nemogoče praznovati iskreno nekaj tedaj ko se to ni dogajalo. Gre za demokratični lapsus, kajti plebiscit je treba praznovati ko se je dogajal, ne pa ko so ga sicer izvoljeni poslanci avtokratsko potrdili, kar je bila njihova dolžnost.
      To bo potrebno popraviti in vrniti praznik ljudem za takrat ko so dejansko odločili in bodo tako z veseljem in srčnostjo praznovali.
      K temu spodbuja to edinstveno obeležje, da Slovenijo negujemo državljani in suvereni ljudje.

      • “Zato je potrebno vse kar pripada človekovim pravicam dati v Ustavo in to potem tudi zahtevati na dostojanstven in miroljuben način.”

        Pravzaprav je že v Ustavi. Sprejeli smo namreč sodni red EU, ki temelji na človekovih pravicah in najvišji sodni organ je sodišče za človekove pravice v Strasbourgu. Če kaj v ustavi ne ustreza tistim pravicam iz Strasbourga, ne velja.

        Je pa res, da je bil ta sodni sistem “vsiljen” naši družbi. Sodniki ga večinoma ignorirajo, navadni ljudje pa sploh ne vedo zanj. Zato je Slovenija na vrhu pritožb in številu izgubljenih sodb na Evropskem sodišču za človekove pravice (ESČP) v Strasbourgu.

  2. Tudi ne vem, zakaj se morate ločiti kot neki “suvereni” državljani?! Jaz sem 100% za neodvisno Slovenijo, ampak k nekim “suverenim državljanom” se ne bom pridružil.

      • Pa UDBA točno ve, kdo smo, kajne? 😉

        Sicer pa samo en komentator omalovažuje sogovornika. Tukaj, na teh spletnih straneh. Drugje imajo uredniki druge namene.

      • “pod komentarje niti ne podpišemo”

        Menim, da naša (anonimiziranost) sploh ni problem. Na koncu smo vsi smo enaki ljudje v tem pisanju. In se imamo možnost poboljševati.

    • Zdravko: “…, ampak k nekim “suverenim državljanom” se ne bom pridružil.”
      ==========================

      Termin je uporabil pisec članka, dvomim, da so tisti ki so se udeležili imeli kakšno idejo o tem kakšni so? Lahko se torej reče, da imajo članki v medijih velik vpliv na tebe. In zanimivo, edini med komentatorji, v tem primeru, svoje opredeljevanje, izpostavljaš kot stvar svoje osebne odločitve.

  3. V postavo lahko napišete samo temeljne državljanske pravice. Če niti teh v deželi ni, potem je dežela adijo.
    Postavo lahko dopolnjujete v nedogled, pravice tam ne boste našli. Nasprotno, samo množile se bodo kršitve. Pritožbe se bodo vrstile v nedogled. Prepiri se bodo vrstili kar naprej. Miru ne bo, dežela bo končala v ognju in pepelu.

  4. Pravkar sem si ogledal Možinov dokument o plebiscitu. Prevzelo me je navdušenje, ki je bilo na plebiscitu in bi ga morali kot takega razvijati kot praznik.
    V avtoriziranem prispevku sem zapisal:
    “Torej gre za praznik, ki se ga mora spoštovati tako kot se je dogodil
    in kot je princip demokratičnosti, brez primesi avtokratičnosti.
    Obeležje, ki je edinstveno in spodbuja naša ravnanja za prispevek k
    državi, ki je naša in ne jemanje, ki je bilo značilno za bivšo
    totalitarno in avtokratsko državo.”

    Upam, da bo Možinov dokument pripomogel, da bomo za 30. letnico zmogli uvid, da demokratični princip zahteva vrniti praznik na dan plebiscita, 23.dec., da bi ga z navdušenjem praznovali vsi suvereni državljani, kot so to izražali 23.dec. 1990. Na to smo lahko ponosni !!!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite