Suverene neumnosti o suverenosti

51
471
Foto: smugglinganthologies.wordpress.com.
Foto: smugglinganthologies.wordpress.com.

V petek je tednik Mladina objavil prosti spis zgodovinarja Boža Repeta. Članek je politični pamflet, ki zaničuje vse, kar ni komunistično, predvsem pa katoliški prispevek v naši zgodovini in naš vstop v Evropsko unijo. Manifest pro-komunističnega časa je tako nezgodovinski, da bi se nad takim pisanjem moral zamisliti že urednik tednika, ki dovoli tako objavo, pa tudi profesorski zbor, ki mu avtor pripada.

Očitno je, da je profesorski zbor ljubljanske univerze še vedno okužen z revolucionarnim virusom, ki je v tem, da so mesta univerzitetne katedre zasedali taki in drugačni »otroci revolucije«. Gre predvsem za ideološko preverjene kadre, ki v normalnih razmerah ne bi prišli dlje od kakega neuglednega srednješolskega profesorskega mesta. Pri nas pa so cvetober režimskih zgodovinarjev, ki z ideologijo zastrupljajo mlade generacije. In zato je tak člančič problem. Ker ima avtor neomejen dostop do mladih študentov, ki nimajo orodij (ne znajo kritično razmišljati, ker je ta umetnost pregnana iz našega gabrovskega šolskega sistema) in ne znanja, ker jim je zaprt svet pravega zgodovinopisja o naši polpreteklosti.

Pa pojdimo po vrsti, da dokažemo svoje trditve in stališča.

Članek naj bi bil nekak zgodovinski pregled naše poti k samostojnosti in mednarodnemu priznanju (suverenosti) obenem pa tudi kritični pogled v naše sedanje politične dogodivščine. Avtor bi kot zgodovinar moral znati razlikovati stvari. Že na začetku, ko omenja ruske manjšine v baltskih državah, je jasno, da mu razlikovanje ne gre najbolje. V baltskih državah so ruske manjšine posledica sistematičnega poskusa SZ, da si popolnoma podredi baltske države. Zato so rusko govoreči prebivalci vse do padca SZ bili privilegirani in so priseljevanje dejansko spodbujali na škodo tamkajšnjih malih narodov, ko pa so se Balti osamosvojili in zahtevali, npr. da se Rusi pri njih naučijo večinskega jezika in prisežejo lojalnost obujenim državnim tvorbam, zaradi tega še niso nikogar diskriminirali. Stanje se je samo normaliziralo. Jasno je, da rusko govoreči prebivalci, navajeni privilegijev in prednostne obravnave, občutijo svoj padec v normalnost kot diskriminacijo. Ampak dejstvo je, da občutek še ni argument in to bi moral Repe vedeti. Zato je že njegovo izhodišče napačno in primerjava zavajajoča.

Iz sestavka je tudi jasno razvidno, da Repe ideološko in pristransko obravnava delo predvojne SLS. Njenega dela za slovensko avtonomijo v Kraljevini Jugoslaviji noče videti, predvsem pa – pristaš revolucije – ne razume načela postopnosti, ki je lasten demokratom, posebno še, če se sklicujejo na krščanske vrednote. »Klerofašistični sistem«, ki naj bi ga po avtorjevem mnenju SLS vzpostavljala v Dravski banovini, je prav tako prevrednotenje, ki so ga komunisti delali in še delajo »post-festum«. O kakšnem »klerofašizmu« v Sloveniji ne moremo govoriti. Že ta izraz govori o ideološki obremenjenosti avtorja in priča o njegovi reinterpretaciji zgodovine s točno določenimi političnimi učinki danes. Ne gre torej za zgodovinopisje, temveč za politični manifest.

Potem pa pridejo odstavki, ki so višek sprenevedanja in sprevračanja dejstev, ki so danes znana vsakemu povprečnemu poznavalcu naše polpretekle zgodovine, oz. so višek avtorjevega ideološkega interpretiranja zgodovinskih dogodkov »a posteriori«. V osrednjem odstavku avtor trdi, da smo imeli Slovenci največ suverenosti »v partizanih«. Ta odstavke uvaja z blatenjem slovenskih predvojnih demokratičnih voditeljev, ki naj bi se povezovali s fašizmom in z nacizmom »še preden je bila Jugoslavija sploh okupirana!«. Take laži si zgodovinar pač ne sme privoščiti, razen, če je prepričan, da ga nihče ne bo poklical na odgovor. Naj povem drugače. Komunisti so svojim političnim nasprotnikom, potem ko so jih najprej množično likvidirali in tako prisilili v ustanovitev vaških straž, kasneje pa domobrancev, ki so jih potem v objestni in strahotni orgiji maja 45 likvidirali, rekli »narodni izdajalci« a nikoli »nacisti« ali »fašisti«. Očitno si otroci laži niso upali prestopiti te meje. Zdaj, ko je problematična tudi najhujša oznaka, ki so si jo izmislili revolucionarji zoper slovenski demokratični tabor, pa kakor čarovniki iz klobuka, prinašajo nove psovke, upajoč da se bodo prijele? Noro!

Avtor »dokazuje« svojo tezo, da je partizanstvo višek naše suverenost z naštevanjem neke paralelne državne strukture, ki naj bi jo imelo partizanstvo sredi vojne in revolucionarne vihre. Pri tem pa ne ločuje med propagando in dejstvi. Dejstvo je, da so bili partizani v gozdu in tam, na »osvobojenih ozemljih« ni bilo omembe vredne vojaške, državne, kulturne in kakršnekoli infrastrukture. Marsikatera stvar, ki jo avtor omenja kot dokaz suverenosti, je živela dejansko samo na papirju, saj bi morali danes vsi vedeti, da so bili domobranci vojaško močnejši in so revolucionarje dejansko zdesetkali, Sloveniji pa prinesli več kot leto relativnega miru pred rdečim terorjem, kar posledično pomeni, da ni mogoče govoriti o kakršnikoli državniški infrastrukturi, ko so partizani bežali iz kraja v kraj pred domobranskimi udarnimi bataljoni. Šele ruski tanki in enote iz Juga so v Sloveniji prinesle preobrat v korist komunistom. Partizani ne bi nikoli zmagali s svojo lastno močjo. A so zmagali zaradi boljše vpetosti v mednarodno politiko kjer so SZ in komunistične stranke igrale svojo podlo igro in pol Evrope spremenile v »rdeči raj« ali bolje »rdečo sužnost«.

Tako tudi omenjena »partizanska lira«, ki naj bi bila »prvi slovenski denar«, ni omembe vredna valuta, ampak samo potrdilo o nasilju partizanskih enot. Nič ni znano, da bi ljudje za tiste lire kdaj dobili vsaj dinarje… Avtor se spreneveda, da je bil  Zbor kočevskih odposlancev  svoboden parlament, čeprav je v resnici bil le partijski organ in fasada kvazidemokracije, sklican po partijski liniji, da bi igral farso parlamenta. Zbor kočevskih partijcev nikakor ni bil kak spoštovanja vreden parlament in tudi ni predhodnik današnjega slovenskega parlamenta. Kaj takega lahko trdi le zadrt komunist, ki mu je malo mar dejstev. Repe tudi v tem primeru preprosto izključi partijsko logiko revolucije in se dela, kakor da je ni bilo. A revolucija je bila in ves partizanski aparat je služil le temu, da se sredi vojne in brez štetja žrtev (kajti žrtve morajo biti in  so res bile, pobili so nam najboljše) in prelite krvi, vzpostavi komunizem v Sloveniji. Zgodovinar, ki hladno in zavestno spregleda to partijsko zločinskost in njene metode, ter se dela, da je bilo v partizanih »vse lepo in prav«, ni zgodovinar, ampak politični agitator.

Iz slavljenja partizanstva preide avtor v slavospev komunistični Jugoslaviji. Brez težav in razlikovanja meša sindikalni boj za mezde (štrajk rudarjev leta 1958) s političnim bojem, ki nas je pripeljal v samostojno državo Sloveniji. Politični boj, ki je bil dvojen. Boj za svobodo in demokracijo in boj za našo državo, ki bo mednarodno priznana. Oboje je potekalo proti silam komunistične partije in njenih satelitov in oboje smo dosegli kljub njihovemu nasprotovanju. Žal smo že v začetku naredili napako, da smo na čelo države postavili zadnjega partijskega sekretarja, ki je potem v tipično komunistični maniri, s svojim partijskim načinom uzurpiral državo in temu stanju danes pravimo »strici iz ozadja«, prej pa smo rekli »udbomafija«.

V kritiki sedanje politične garniture se bralcu zdi, da so Sloveniji od osamosvojitve vladali samo pomladniki. Bežen zgodovinski spomin pa pravi, da pomladniki nikoli niso vladali sami. Vedno so bili v koaliciji s takimi ali drugačnimi kontinuitetniki, ki so s pomočjo svoje pol stoletne prednosti, dejansko obvladovali Slovenijo, našo javnost, našo miselnost, naše gospodarstvo, našo javno moralo, civilno družbo, banke in pravosodje. Zato je avtorjeva kritika našega političnega trenutka pravzaprav brezpredmetna, ker se bralcu zdi, da kritizira slovensko pomlad, ko bi moral v resnici slovensko zimo, pa tega nikjer ne pove. Tega pa avtor ne more narediti, ker je od nje odvisen, ker ji pripada z dušo in telesom in ker na tisti strani ni v navadi iskrena, odprta in poštena kritika. V partiji, pa čeprav samo virtualni, namreč ni svobode govora in mišljenja.

Višek sprenevedanja in fatamorganskih trditev pa je trditev, da imamo v Sloveniji »frak in talar«, ki mu gre samo za oblast. Prof. Repe v članku nikjer ne omeni niti enega duhovnika, ki bi bil v zadnjih 25 letih politično aktiven in bi imel dejansko politično moč. Slutiti pa je predvojni refleks »antiklerikalizma«, ki vidi strahove tam, kjer že dolgo ni strašila, ki bi se ga moral bati. Katoličani v slovenski politiki pa se na volitvah borijo za glasove svojih sodržavljanov, prihajajo in odhajajo iz javnega političnega odra kakor vsi drugi, a med njimi ni duhovnika. Prav tako bi moral Repe vedeti, da Ljubljanska nadškofija, stotnije župnij in redovnih skupnostih, ki jim je Slovenija vrnila po krivici odvzeto premoženje v komunizmu, niso »Vatikan«, ampak so domače pravne osebe, ki v Sloveniji plačujejo davke na svoje gospodarsko premoženje in tako prispevajo v državno blagajno več kakor katerikoli od 100 najbogatejših Slovencev, ki svoje premoženje skrivajo v Linchensteinu ali Cipru ali kje drugje in so bolj bogati kakor Cerkev. Zato je trditev o »gozdovih vrnjenih Vatikanu« le poceni floskula, ki lahko zadovolji kakšnega bralca Mladine, ne pa resnega intelektualca, ki ne goji predsodkov in antipatije do Katoliške Cerkve. Katolikofobija avtorja ob denacionalizaciji postane tako očitna, da je ne more odpraviti nobena pametna razlaga. Ne cerkvena. Ne državna. Gozdovi so namreč še vedno v Sloveniji in v njih delajo Slovenci v slovenskih podjetjih. A kaj to zgodovinarja briga, da se le blati Katoliško Cerkev.

Žalostno je jamranje avtorja o drugorazrednosti slovenskega jezika v znanstveni sferi. Slovenska znanstvena sfera je proizvod komunističnega časa, ki ga avtor občuduje. Internacionalizem, ki izhaja iz komunizma in so ga naši domači krvniki vzeli tako resno, je strup za zdrav narodni ponos in ljubezen do lastne identitete, ki ne zaničuje drugih. Kdor se je udinjal komunizmu, se je udinjal Titu, se je udinjal Stalinu … takemu danes slovenstvo nič ne pomeni in ga zlahka zavrže, zamenja za angleščino in sebično delo za lastni, osebni blagor. Zato tudi pri nas levica skrbi le za osebno bogatenje na škodo države in ljudi. Drža, ki avtor jo kritizira, je tako posledica vpliva otrok rdeče zvezde, zato bi se moral avtor zamisliti, ko hvali in časti take, ki se še danes zbirajo pod tem simbolom zatiranja.

Ko pa avtor spregovori o »izgubi zgodovinskega spomina«, takrat doseže spis žalostno dno. Zgodovinar, ki ima moč in priložnost, da bi zgodovinski spomin budil, ker poučuje mlade zgodovinarje, ima dolžnost, da budi v njih zgodovinski spomin, ki lahko sloni le na resnici, na pravilni interpretaciji dejstev, vzrokov in posledic. A ko sledi naštevanje česa bi se morali spominjati, človek spozna, da avtor kar sproti ustvarja zgodovinopisje za trenutne potrebe. Ko zapiše: »danes v Evropi … nihče ne ve za slovenski (jugoslovanski) samoupravni socializem, odprte meje, neuvrščeni položaj med blokoma« – človeka kar prevzame sočutje zaradi zaslepljenosti in zaljubljenosti v propadli sistem, ki nas je moril toliko desetletji in v katerem so očitno premnogi živeli od dela in žuljev drugih, da se jim še danes kolca po njem.
Žalostno, a tipično slovensko.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


51 KOMENTARJI

  1. Očitno Repe zagovarja ruski imperializem in zanika suverenost baltiških držav.

    Sprevrženo je tudi primerjanje partijskega totalitarnega partizanstva z državno suverenostjo razen , če ima v mislih njihove voditelje.

    Ta razlaga suverenosti namiguje, da bi se morala Slovenija tako osamiti pred Evropo kot se je Jugoslavija in streljati na tiste, ki so skušali pobegniti v evropski raj.

  2. Ob Repetovih modrovanjih je potrebno vedeti, da je bil omenjeni zadnji predsednik ideološke komisije pri SZDL – in njegova »vera« je pač brezmadežna revolucija, ko se je slovenski človek prvič v zgodovini otresel okov sužnosti in svobodno zaživel in tako bi srečno in dolgo živel … Duhovna preproščina in ideološki jezik v katerem so vse stvari jasne oz. črno bele – dobri in zli … Repe je tudi velik ljubljenec in dvorni biograf strica Milana, in naredi vse, da mu to veselje ne pokvari
    Z avtorjem kolumne se je treba strinjati, da je res žalostno, da tak profil profesorjev posreduje svoje ideološke travme naslednji generaciji. Opozorilo o zbliževanju predvojne SLS z ideologijo naci-fašizma tik pred vojno pa ne gre odpraviti z levo roko – to je bila težava vrha takratne politike SLS, ki jo sicer lahko razumemo vpričo silovitega vzpona Nemčije in Italije in strahu pred njima, a vseeno se je potrebno soočiti tudi s to nič kaj »svetlo« etapo SLS.

  3. Repe. Na njemu se prav vidi odtis kladiva v čelu in srp v očesu. Lahko pa tudi vidimo s kakšno silovitostjo je komunizem uničeval intelektualno sfero. Danes na Univerzi ni nikogar, ki bi se mu zoperstavil. To je še huje od teh njegovih besed v Mladini.

  4. Spoštovani gospod Poznič,

    odlična analiza političnega pamfleta gospoda Repeta. Srh me spreleteva, ko pomislim, kakšno mitologijo poslušajo študenti zgodovine.

  5. Tak človek kot je Repe, je v bistvu duševni revček, ki živi v svojem namišljenem in popačenem krvavo rdečem svetu. Žal mi je študentov, ki morajo poslušati njegove blodnje,upam, da je večina pametnejših od njega in znajo ločiti plevel od semena.

  6. Odličen tekst. Repe ni nikoli bil in nikoli ne bo intelektualec. Še predavat ne zna, brez da bi se zmotil vsaj 10x v eni uri. Je pa res, da se zna prilagajat kot kameleon, tako kot Pirjevec. Če bi slednjega kdaj poslušali v Italiji si ne bi mislili, da gre za isto osebo.

  7. Oh,deja vu,deja connu. Kdo pa danes še bere Mladino, razen enoumnih istomislečih. Gre za simptom pobesnele retrotranzicije in komunistične rekonkviste, ki pa je žal silno uspešna ta zadnja leta in ima spet žal neko skrivnostno mednarodno podporo. Vse ostale siptome že poznamo in je ta zadnji še najmanj pomemben. Bolj usoden zna biti predzadnji – novonastalo enoumje v državnem zboru v stilu SZDL s tričetrtinsko večino, ki nakazuje žalostni konec slovenske pomladi. V naslednjih letih je pričakovati izstopanje iz NATA in EU, pospešeno zadolževanje in bankrot, kar bo pa dosti bolj usodno od Repetove lajne.

  8. Ne samo Ljubljanska tudi Mariborska univerza je od glave do pet prežeta s “profesorji” tipa Repe. Sprašujem se, ali se udobje levice sploh lahko še premaga z resnico desnice.

    • Ja, “obup” je kar na mestu…Pivovarniški list naredi anketo in surov in divji slovenski folk sprašuje ali je prav da je Janši vrnjen mandat …Sprašuje nekaj o čemer se ne sprašuje ! Us je odločilo in folk nima kaj pametovat. Odločilo pa je tako, ker je bil odvzem nezakonit in neustaven. In folk v ne vem koliko % zagovarja neustavnost in nezakonitost…Na nivoju večine Repetovih študentov. Za slo folk je važno kaj se njim zdi, zgled jim je pa arogantni brglez z naravnim pravom,…no, saj sem že 100 krat zapisal v zadnjih 5 letih, da gre za najbolj zabit folk v EU. Ki ga en repe in eno delo total zmanipulirata, na hitro, 5 minut ne rabita…
      Ja, gre za popolne butce, večina SLO folka je total nora, pokvarjena in zabita. Zame ni nobene dileme o tem, že kar dolgo !
      Zelo izbiram, s kom se sploh splača govoriti…priznam, težko je živeti med takimi divjaki in osli.

  9. A ste vsi pozabili prof. Simonitija? Pa tudi Ferenc, ki skoraj vsako predavanje začne z srhljivimi zgodbami iz odkrtija barbara rova, deluje kot dobra kontra Repetu.
    Drugače pa tudi sam Repe deluje na predavanjih in izpitih popolnoma drugače kot v javnosti in intervjuvih.

    • Saj ravno to je groteskno pri Repetu (partizanščina=malo slabo+večinoma ok) Ravno ta perfidna manipulacija ogromno pripomore k ohranjanju nedemokratične družbe (totalitarizma) pri nas. Ves trud se usmerja v cilj, kako sproducirati čimveč izobražene mladine, ki bo sicer zmožna zaznati totalitarizme okrog Slovenije, domačega pa ne. Nedemokratična država pred 1990 namreč “matematično” ne prenese ničesar avtonomnega s področja demokracije, zato bi moral vsak študent to vedeti, ne pa da še kar naprej računa kvadraturo demokracije iz socialističnega kroga s pomočjo takšnih predavateljev.

  10. Odličen članek.

    Totalitarno poškodovano zgodovinotvorje doživlja svoj labodji spev. S poslednjimi vzdihljaji občudovanja vztraja z opisi brezmadežno bele maršalske uniforme diktature, za katero že otroci vedo, da je popolnoma prežeta s krvjo nedolžnih žrtev.

  11. Hvala gospodu Pozniču za izčrpno zavrnitev zgodovinarjevih zmot. Dodajam še svojo trditev: revolucija je bila zločin nad slovenskim narodom!

  12. Repe je le eden od mnogih obrazov povratka totalitarnega.

    Oni dan mi je po dolgem času v roke prišla revija Bukla, ki sem jo včasih cenil kot odličen in ideološko večinoma nepristranski razgled po sodobnih knjižnih izdajah. Zdaj je videti kot da je Bukla iz mainstreama zatavala skrajno na levo. Revija dobesedno kipi od recenzij manj ali bolj obskurnih del, ki so zadnji branik pred hudobnim neoliberalizmom in kapitalisti, pred EU imperilaisti, Američani, Izraelci, Bilderbergi. Ne manjka marksizmov v tem ali onem kontekstu, češnja na vrh torte pa je zagotovo celostransko bajanje nekega osebka po imenu Anej Sam, katerega vrhunec je menda poziv k nasilnemu posegu družbe v družine, ki imajo “preveč” otrok.

    Urednika Bukle Sama Rugelja sem nekoč občudoval kot borca za preživetje kvalitetnega založništva. Danes se sprašujem, če ni v nekaterih pogledih postal preveč podoben Janezu Ruglju. Slovenija pa je vse bolj enklava levičatrskih fundamentalistov in z Buklo je padel še en od temeljev zdrave pameti v tem podalpskem zakotju.

  13. Vrednost članka leži v primerjavi zadrte topoumnosti komunističnega zgodovinarja z dejansko resničnostjo.
    Občudovanja vredna je tudi avtorjeva potrpežljivost, saj branje takih SZDL-jevskih vsebin sili normalne ljudi že dolgo na bruhanje.

    Hvala Vam g. Poznič.

    • Spoštovani g. Alojz, meni se pa zdi, da v tem trenutku ta rehabilitacija vrednot starega revolucionarno socialističnega, zame nesprejemljivega reda, že kulminira. In ta, po Đilasu imenovan novi razred, glede na trajanje in uspešnost samoohranitve tudi že postaja “stari razred”.

      Sicer pa, spet Pozničev zadetek v polno.

  14. Bravo, dr. Poznič! Nenazadnje tudi za trpežen želodec, da ste v to kanalizacijo sploh stopili!

  15. Dobro napisano; “Iz slavljenja partizanstva preide avtor v slavospev komunistični Jugoslaviji.”
    »Komunizem je bil odklon od idealov francoske revolucije, ki jo je Marx izredno cenil. Marksistična ideologija je bila že od začetka polna nasprotij, saj je po eni strani težila k enakosti in pravičnosti, celo k demokraciji, po drugi strani pa je od vsega začetka vključevala tudi očitno nedemokratične, celo genocidne elemente (članki Marxa in Engelsa iz leta 1848/1849 in nato iz leta 1863 ter njuna korespondenca govorijo o iztrebljanju Čehov, Slovencev in drugih tako imenovanih nezgodovinskih ljudstev). Demokratični trend se je vzpostavil z razvojem marksističnih socialdemokratskih strank v srednji in zahodni Evropi, medtem ko so protidemokratični in diktatorski elementi začeli tvoriti ideologijo skupin, iz katerih se je nato razvil komunizem.
    Sovjetska zveza je tovrstna nasprotja v svoji osnovni ideologiji ohranila celo pod Stalinom. Njen ideal je bila še vedno uresničitev libertarnih načel ter odprava države, kot je pisal Lenin; to je, denimo, jasno razvidno iz Stalinove ustave iz leta 1936, prvovrstnega primera demokratičnega programa v najčistejši obliki. Dejansko stanje pa je bilo diametralno nasprotno: zatiranje, ustrahovanje, korupcija, umori, mučenje. Kljub temu je velika večina sovjetskih državljanov resnično verjela kvaziliberalni propagandi in po mojem mnenju so na koncu ravno ta notranja nasprotja najbolj prispevala k padcu režima. V končni analizi so bili ekonomska neučinkovitost, korupcija in teror rezultat odsotnosti dosledne podlage za ureditev komunističnega režima.«
    Jehuda Bauer je mednarodno priznani strokovnjak za proučevanje rasizma, antisemitizma in holokavsta.
    DELO, Sobotna priloga, 16.08.2014

    Enako velja za SFRJ!
    Kaj je reševalo socializem SFRJ vse do l. 1988? Prodaja orožja nerazvitim v Afriki in še kje, tudi Kambodži oz. Pol potu. To je tistim državam, kjer so bili na oblasti rdeči tovariši, ki so potrebovali orožje za izvajanje revolucije, pobijanje drugače mislečih, a jim je bilo čisto nič mar za umirajoče stradajoče lastno ljudstvo! Članek »Admiral sredi lakote« pokojnega Delovega afriškega dopisnika Avgusta Pudgarja – umrl je januarja 2009 – sodi med najbolje varovane skrivnosti zgodovine slovenskega tiska. Na svetovnem spletu je omenjen bežno, v redkih zbornikih zgodovine tiska se ne pojavlja, v kolektivnem spominu nima posebnega statusa.
    Ali Žerdin
    Vir ponovne objave: DELO, sobota, 7. junija 2014
    http://www.delo.si/55let/jubilejni-fokus-porocila-o-svobodi-in-prispevki-k-napadom-na-soldatesko.html

  16. Suverene podlosti!
    Kriminal na državni ravni in hipokrizija belih ovratnikov.
    Vsaka vlada, konservativna in zlasti socialdemokratska, kakor vsaka vladajoča koalicija, in posredno njihovi volivci, so neposredno (kazensko) odgovorni, tudi gospodarski minister, ko podjetja, celo v državni lasti, ne plačajo zaposlenim plače in prispevke za opravljeno delo kar so ustavne temeljne človekove lastninske pravice in jih trajno oškodujejo, vse drugo je kriminal na državni ravni in hipokrizija belih ovratnikov. Sedanji partijski proporcionalni volilni sistem, pa to neodgovornost politikov. SD ga pa najbolj brani, pa še kdo!

    • Kriminal na državni ravni in hipokrizija belih ovratnikov.
      Vsaka vlada, konservativna in zlasti socialdemokratska, kakor vsaka vladajoča koalicija, in posredno njihovi volivci, so neposredno (kazensko) odgovorni, tudi gospodarski minister, ko podjetja, celo v državni lasti, ne plačajo zaposlenim plače in prispevke za opravljeno delo kar so ustavne temeljne človekove lastninske pravice in jih trajno oškodujejo, vse je kriminal na državni ravni in hipokrizija belih ovratnikov. Sedanji partijski proporcionalni volilni sistem, pa to neodgovornost politikov. SD ga pa najbolj brani!

      • Sedanji partijski proporcionalni volilni sistem, pa neodgovornost politikov podpira, SD ga pa najbolj brani!

  17. Uredniška politika Dela je vsakemu demokratično razmišljujočemu človeku očitna ne glede na nekatere na videz dobre članke v njem.
    Drugič, SFRJ je bila totalitarna država, zato nenehna dokazovanja, kaj da je bilo v njej narobe, implicirajo (in to je želja), da je vendarle bila nekako normalna.

    Po enakem kopitu (ergo) delujejo Mihičeva lepljenja dolgoveznih Delovih člankov v komentatorski prostor. Te stvari dajejo le videz nekega argumentiranja, bistvena pa je čisto druga stvar: izvor te argumentacije.

    To samo za intermezzo.

  18. Odkar spremljam publicistične zapise, medijske nastope in tudi politične govore ( Dražgoše) Boža Repeta, ga težko vrednotim drugače kot za živ obup.

    Ja, v prejšnjem režimu je delal direktno za CK, ampak vseeno. Tako zagamano stati za nekimi tako očitno blago rečeno pristranskimi pozicijami, za to je pa treba biti poseben kaliber.

    Jože Pirjevec je recimo zame pravi biser v primeri z njim. A je bil profesor v Trstu in Padovi, ne v Ljubljani kot Repe. Kakšno leto nazaj sta na radiju nastopala v oddaji o Stalinovi politiki in je Pirjevec zatrjeval, kako je bil Stalin bolj monstruozna osebnost od Hitlerja, da je bil življenjsko nevaren, za razliko od Hitlerja celo za najbližjo okolico, za tesne prijatelje ipd. Kako je vzkipel Repe in začel naštevati “dobre strani” Stalinove vladavine. 🙂

    V tem smislu se mi zdi škoda konflikta B.M.Turka s Pirjevcem. Dosti bolj sporni kalibri so še med našimi zgodovinarji. Repe in Luthar na prvem mestu.

  19. Boža Repeta si bom zapomnil po skrajno barbarskem nastopu v Dražgošah kjer je bil t.i. slavnostni govornik in je kar z odra obračunaval s prisotnim predsednikom Pahorjem. Takrat je pri meni Repe izgubil še zadnjo trohico spoštovanja. Gre za nevarnega skrajno levičarskega aktivista.

    http://www.youtube.com/watch?v=Ls7fDzVUvSs

    Zgornji članek, odgovor na Repetov zapis v Mladini pa je odličen!

    • Tega s Pahorjem se ne spomnim, kaj naj bi obračunaval z njim. Se pa spomnim njegovega barbarskega govora. In še profesor je! Taki ne bi smeli študentom pristopit. Kot pedofila ga je treba obravnavat.

  20. Sam ne vem več, komu naj zaupam v Sloveniji. Spoštoval sem Jožeta Dežmana, pa se je izkazalo, da je sodeloval pri pripravi nove “črne” arhivske zakonodaje. Spoštoval sem g. Pozniča, pa je zadnjič povedal, da je izrecni volivec NSi (ter sovražnik Janše), ki je na referendumu podprla “črno” arhivsko zakonodajo.
    Poznič v članku dobro piše, ampak preprosto mu ne zaupam več.
    Kdo bo “slovensko pomlad” izdal jutri?

  21. Ne vidim, da bi se Dežman ali Poznič ali recimo Hojs in Dolinarjeva ( če smo že pri N.Si, ki jo omenjate) tako hudo pregreševali proti nekim res pomembnim načelom, da bi jim veljalo zabrusiti: “izgubili ste vse moje zaupanje”.

    To je preveč depresivna pozicija, če ne nanašalna in preganjavična. Obratno: v vsakega človeka velja projecirati vsaj kanček upanja in zaupanja, saj je vsak človek del Stvarnikovega načrta in so v vsakem vsaj genski nastavki za to, da počne dobro in bolje in da se spreobrača v pozitivno. Niti čez zločinca ni krščansko napravit dokončen križ.

    • Dobra intervencija.

      Pri Lucijanu cenim, da ima postavljene vrednote. Toda takoj, ko mu nekdo v trenutku pade iz sheme ( njemu ali njegovim pristašem), da ODPIŠE, POKOPLJE; SOVRAŽI.

      Ta dvom je začetek dela na sebi. Le tako naprej, da ti ne bo treba biti strankarski kanon futr. To ni za intelektualce tvojega kova.

      • Pavel, ne opletaj prveč s to “dobro intervencijo”. Kdo je pravzaprav padel iz sheme? Če vidva z IF-om podpirata “črni” arhivski zakon, sta iz sheme padla vidva. Še dve leti nazaj sem podpiral tako SDS kot NSi, saj mi niti na konec pameti ni padlo, da je NSi še vedno prežeta z “igralci”, ki izhajajo in podpirajo kontinuiteto. Ven je “udarilo” s Toninom, pozneje se je izkazalo, da za njim stoji dve tretjini stranke (gl. nedavno glasovanje za predsednika stranke). To pomeni, da večji del stranke že dolgo ni bil v “shemi”, samo tega na zunaj ni bilo videti. Če sta demokrata, kako lahko prenašata tako očitno posiljevanje resnice? Očitno demokrata nista, saj sovraštvo do Janše buta iz vaju iz vseh lukenj in por. O čem se pravzaprav pogovarjamo, o resnici ali o naših občutkih in paranojah?

  22. V teh primerih nikakor ne gre za malenkosti in pikolovstvo. Gre za pomembna akterja javnega življenja, ki naj bi bila “trdno jedro” demokratičnega bloka, tak vtis vsaj dajeta. Arhivski referendum je politični poraz demokratične strani, vendar je izgubljen zaradi serije prevar nasprotnikov, začenši z neustreznim datumom referenduma, nadalje, medijske brezbarvnosti, in tudi negativnega odnosa NSi in SLS, ki sta se postavili na stran kontinuitete. Če je to preganjavica, zakaj se sploh gremo politike? Ali je politika to, da nasprotujemo in godrnjamo ob vseh stvareh, ki jih predlaga oblast, pri pomembnih stvareh, kjer se razčiščuje resnice, pa popustimo zaradi ljubega miru in zato, da ne bi imeli volivci vtisa, da smo revanšisti. Tak odnos je (zelo) problematičen in nikakor ne paranoičen.

  23. Poznič je dobro popisal Repeta.

    V teh razmerah najbolj uspevajo skrajni socialisti. Že socialisti so skrajni in svetlobna leta in obrat od socialdemokracije.
    Zato so notranji boji na desnici res voda na mlin “levici” in skrajnežem.

    “Zmerni Miro Cerar” izgublja glasove, ker “mora od Evrope izpolnjevati ukaze”, pri katerih zavlačuje 100 na uro, tako kot nemarnica Bratušek.

    Normalni desno sredinski volivci ostajajo doma, velika večina ljudi pa je naredila zid okrog sebe in niti ne ve kaj se dogaja, ko prihajajo Kidriči in Kardelji iz lukenj.
    Nekdo je ves čas vpil ljudem volk, za vsako malenkost. Zaradi svoje egocentrične narcisoidnosti.Sedaj krvoločni volkovi zapuščajo divjino in se bližajo ranjeni Sloveniji. Nihče več ne verjame tej “žrtvi”, ki stalno vpije “volk” in je okrog sebe zbrala same paranoike, ki imajo v osnovi veliko prav, samo obnašajo se tako, da vsak normalen začuti intuitivno, da niso normalni. Slovenija nikoli ni bila normalna, danes je še manj normalna.

  24. Slovenijo obvladuje teorija zarote in paranoja, na desni in na levi, samo dejstva ne! Zato ni več normalna in je v krču?
    Sposobnim je še vedno prelepo?

  25. Obup ni na mestu,ljudje Skrajni čas pa je,da ustanovimo Pravo Univerzo in seveda tudi druge nove izobraževalne institucije po svoji meri,ne pa v komunistični maniri in poneverbi.Pa ne mi razlagat,da ni možnosti:kjer je volja,je moč.

  26. Odlični komentar.
    Na žalost, po mnenju je pravi reprezentant ki pripada v okvir oskomiseljnosti ki se še opleta v Sloveniji, tlači in ne dopusti mladega rodu do zdravega in svobodnega življenja. Žalostno!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite