Na zadnji Veri vase sem uporabilo metaforo suverene države, da bi prikazala pojem osebne suverenosti in veličine. Ker je bila prispodoba vsem všeč in se jim je zdela zelo koristna, jo posredujem tudi vam.
Za naše življenje bi bila pravila državne suverenosti kar dobrodošla … Vsi vemo, da so pravična, zato nam ta prispodoba pomaga opaziti in presegati neutemeljene občutke krivde. Poglejmo jih in premislimo, kako bi lahko delovalo zares.
Kako se obnaša suverena država? Kako deluje njena vlada, če je predana obstoju in razvoju svoje domovine?
V osnovnih točkah povzemam vsebino, spodaj je razširjena.
- Ceni svojo preteklost in se iz nje uči.
- Spoštuje suverenost drugih, obenem pogumno in nepopusljivo brani svoje meje.
- Ne pusti si določati notranje ureditve, zakone, identitete in svojega lastnega jezika in ciljev.
- Ne rešuje drugih dežel in od nobene ne pričakuje, da jo rešuje in si nalaga njeno usodo. Deluje samo po načelu pravične izmenjave.
- Pred večjimi od sebe se ne počuti manjvredna, pred manjšimi ni objestna in oblastna. V zboru enakovrednih ima vsak po 1 glas.
- Odlično pozna svoje ozemlje, vire svojega bogastva, lepote in obilja, in se temu predano posveča, da bi živelo in raslo. To je vedno prva vrednota na lestvici zadolžitev.
- Zelo je pozorna na dogajanje okrog sebe, da se lahko odziva na spremembe. Preverja, kaj je stvarno in možno, ne izgublja se v iluzijah in prepričanju, kako bi moralo biti.
- Ne pusti se okrasti, ne razprodaja se , gostom postavlja meje in pravila, če jih je sprejela, varuje lastna bogastva pred plenilci. Ve, da je njeno preživetje v svetu odvisno tudi od tega.
- Njeno ozemlje je prostor obilja in miru in to varuje z vsemi svojimi silami. Ne pusti se vplesti v vojne in notranje boje svojih sosedov, svoj cilj ohranjanja samostojnosti in miru dosega z visoko razvitimi sposobnostmi diplomacije. Ve, da se lahko razvija samo v miru, in da isto velja za ostale,
- Po katastrofah se vedno spet dvigne, začne na novo, bolj izkušena in kot prej. Z vitalnostjo, ki je dana vsakemu prostoru na zemlji, obnovi svojo deželo.
Podrobnosti o delovanju suverene države
Ne domišlja si, da ima za sosede nedolžne ovčke, obenem pa tudi ne, da je obkoljena s plenilci. Vzdržuje dobre odnose, pozna možne stične točke in zato zmore odlično diplomacijo. Ne domišlja si, da bi jo kdo MORAL spoštovati, ampak pozna realnost in ve, da si je spoštovanje potrebno prislužiti z dokazovanjem, da zna braniti svoje meje.
Svojo preteklost ceni, saj priča o njeni moči preživetja. Kar je v tej preteklosti težkega – tudi obdobja suženjstva ali sramotnega sodelovanja – obravnava kot del sebe in se tega ne sramuje in tega ne zanikuje. Občuduje, da so predniki zmogli ponesti naprej življenje skupnosti, pa naj je bilo napak, grehov ali krivičnosti veliko, resnico lastne zgodovine raziskuje brez strahu in iz tega črpa moč in jasnost za naprej. Osebno to pomeni, da svoje zgodbe ne obravnavamo z obsojanjem in obžalovanjem, da je potekala, kot je potekala, ampak da jo ovrednotimo v vsem zaslužnem, še in še, vedno na novo.
Dobro pozna svoje ozemlje, vse vire in dobrine, bogastva in še neizkoriščeno, kar lahko uporabi. Čeprav je v primerjavi z velikani majhna, tega ne doživlja kot manjvrednost, ampak kot edinstvenost s posebnimi možnostmi, ki jih je še in še. Zato zavzeto odkriva svoje ozemlje z vedno novimi orodji in načrti.
Zelo jo zanima aktualno dogajanje okrog sebe. Občutljivo in nenehno zaznava spremembe v okolju in dogajanje med sosedi, da se utegne prilagoditi. Budnost ji omogoča, da lahko pripravi svoje lastne poteze in da je pripravljena na presenečenja in obrate v odnosih in spremenjenih razmerah. Drugi jo zato dojemajo kot spoštovanja vredno sosedo, ki je budna, opremljena in je ni mogoče izkoriščati v svoje namene.
Modro presoja ponudbe in predloge za sodelovanje in preverja dobronamernost drugih. Ne pusti se prevarati ali povleči v služenje, zadolževanje in iztrošenost s partnerji, ki zahtevajo velika vlaganja, sami pa ne prispevajo za skupne načrte in si celo lastijo vse zasluge.
Obvlada diplomatske odnose, zna popustiti v nebistvenem, če je to koristno za njen razvoj. Obenem se zna v bistvenih zadevah pogajati trdo in dolgo, dokler ni dosežen vsaj minimalen premik ali ni dosežena vsaj delna sanacija doživetih krivic. Obenem pazi, da ji ta dejavnost ne vzame preveč časa in sredstev, ker ima prvo mesto vedno razvoj, pozornost do vsega dragocenega in vrednega nege v deželi.
Zelo je ustvarjalna v svojih predlogih, vedno najde nove možnosti sodelovanja in navezave stikov. Njena dežela je polna obiskov, ki jo bogatijo, plodnih izmenjav. V teh stikih je država vedno pozorna na svojo identiteto, posluša sebe in zaupa v svojo lastno modrost in vrednost. Drugi so gostje, nikoli gospodarji ali sodniki njene vrednosti.
Redno obiskuje svoje sosede, predvsem tiste, s katerimi si je mogoče izmenjati podobno vizijo razvoja in se povezati v skupnih načrtih. Vrača se obogatena in še trdnejša v poznavanju svoje vrednosti.
Zelo skrbi, da ne razdaja svojih bogastev brez premisleka. Zna varčevati s svojimi silami in dobrinami in je odgovorna za blagor svojega ozemlja in vsega, kar tam živi. Drugim ne nalaga skrbi za svoj prostor in sebi ne nalaga skrbi za prostore drugih. Pristaja samo na pravično sodelovanje, v katerem je priznana kot enakopraven člen.
Med večjimi od sebe, ko sedi v zboru predstavnikov ostalih dežel, ima vedno svoj glas ne glede na to, da je stokrat manjša od največje velesile, ki ima tudi 1 glas. Med manjšimi, ki se razglašajo za nemočne in zahtevajo sredstva zase, se počuti odgovorna predvsem za svojo deželo in zadolženim in revnim sporoča, naj odkrijejo in negujejo svoja bogastva, ker jih ima prav vsaka dežela.
V notranje boje drugih držav ne posega in ne vpleta svojih ljudi v krvave spopade. Ve, da mora vsaka dežela opraviti sama s svojo zgodovino in da je pot v suverenost dolga in zahtevna. Sprejema k sebi pribežnike, ki si želijo živeti drugače, a pod pogojem, da njen mir spoštujejo in skupaj z njo gradijo prostor miru in zatočišče pred nasiljem sveta. Drugim deželam ne pomaga zastonj in v prazno, ampak le izmenjuje dobrine. Ve, da je vedno možno, da drugi nekaj da, kar odtehta pomoč, za katero prosi.
Ceni svojo preteklost ne glede na to, koliko je v njej slavnega, velikega in častnega, zato so njeni razstavni prostori o lastni zgodovini odprti za svet. Želi biti prepoznana v svoji resnici, ne le v svoji najlepši podobi. Kočljive resnice, za katere še ni pogojev, da bi bile sprejete s spoštovanjem, zadržuje na varnem, a so ji znane in jih sebi ne prikriva in v skladu s tem tudi ravna.
Svojega položaja ne zapušča, če je napadena, brani svojo zemljo in išče zaveznike, ne odpoveduje se svojemu prostoru pod soncem. Njeni umiki so začasni in usmerjeni v krepitev obrambne sposobnosti.
Če doživi rušili napad ali katastrofo, pa se na to ni pripravila in temu ni kos, ostane na svojih ruševinah in začne znova. Sanira, popravlja, gradi na novo in po novih pravilih. Razišče, kateri načrt in napor ni obrodil, postopoma obnovi življenje in uveljavi svojo suverenost kljub hudim udarcem in delno izgubljenim ozemljem ali dobrinam. Zaveda se, da je obnova vedno možna, da se lahko poveže s svetom še drugače in da se njeno ozemlje obnavlja, ker je živo in sposobno prerojenja.
