Suša

Kdo bi si mislil, da je tisti daljni in lepi, pozabljeni, jesenski dan, bil prvi dan dolgotrajne suše, ki je pestila Slovenijo do pred kratkim? Vremenoslovci so nam razlagali, da je suša zahrbtna. Pojavi se počasi, škoda, ki jo povzroči pa je dolgotrajna. Najhitreje se pomanjkanje vode pozna na površini, na rastlinah in prav tam se škoda najprej odpravi. Hidrologi pa opozarjajo, da je podtalnica močno prizadeta, da bi moralo dolgo in vsak dan deževati, da bi se vrnila na običajne ravni. Suša je prišla v našo deželo, njene posledice pa se bodo v okolju poznale še dolgo, čeprav jih ljudje ne bomo čutili kakor mnogi nismo čutili suše, ker je nastopila v zimskem času in ker so naše pipe imele dovolj vode. Kaj briga večino, če so morali onim visoko v gorah in na samotnih krajih gasilci voziti vodo? Ne vidimo, zato mislimo, da problema ni.

Suša je dobra prispodoba za stanje duha v naši družbi.  Kakor pri suši, se tudi v družbi stvari ne dogajajo od danes do jutri, ampak nastopajo počasi, včasih zahrbtno in nevidno, spet drugič z močnim pokom ali revolucijo. Pomanjkanje budnosti in razumevanja posledic naših dejanj pa nas nedvoumno pripelje v krizo. Naša družba je trenutno v finančno-gospodarski krizi, ki smo jo zakrivili z dolgoletnim čezmernim zapravljanjem. A to ni najhujše, najhujše je, da živimo v praznini prepričanja, da delamo vse prav. Ljudje smo danes prepričani, da smo pošteni, resnicoljubni, obzirni in predvsem razgledani. Pa je res tako? Prav naša kriza dokazuje, da nismo sprejeli in ponotranjili temeljnih vrednot človeškega sobivanja: poštenosti, resnicoljubnosti, spoštovanja drugače mislečega, skromnosti, delavnosti in pridnosti. Vrednote so kot temeljni kamni vsake stavbe, nihče jih ne vidi a če jih ni, stavba hitro propade.

Razklanost med nami

Propadanje kohezivnosti naše družbe se ni začelo včeraj, temveč tisti trenutek, ko je borec z rdečo zvezdo na kapi, streljal na nedolžnega Slovenca v imenu ideologije in navidezne upornosti. Nadaljevalo se je s holokavstom nad demokratičnim taborom in ves čas titoizma z delitvijo med »naše in vaše«, ki nas je temeljito zastrupila. Slovenci smo danes do temeljev razdeljeni. Mogočen, bogat in medijsko vseobsegajoči tajkunsko kontinuitetni tabor in množičen, reven, zaničevan pomladni tabor kjer je najbolj prepoznavna skupina RKC.

Pomanjkanje resničnih vrednot je tako akutno, da o njej govorijo tako levi kot desni, cerkveni in laični, naši in vaši krogi. Če se strinjamo v tem, da v naši družbi manjkajo vrednote, pa se strinjamo tudi v tem, da so krivi »drugi«. Govorjenje o pomanjkanju vrednot je toliko bolj paradoksno, ker se nikoli ne pove, katere vrednote manjkajo in se obenem prav vrednote zasmehuje in sistematično uničuje. Dejansko živimo v družbi, ki poveličuje posameznika in njegov osebni interes brez ozira na druge. V taki družbi pa bogataši in drugi lobiji brez težav okrepijo svoje privilegije, ljudstvo, raja pa obuboža do neslutenih človeških in materialnih razsežnostih.

Težava z vrednotami je, da so »stranski produkt vzgoje«. Vrednote osvojimo počasi in z velikim naporom. Vzgoja za vrednote zahteva družino, angažirane starše, osebni pristanek in spoznanje, ter družbeno soglasje. Ko umanjka katerikoli od naštetih stebrov, si težko osvojimo kreposti, ki so osebna in trajna pripadnost vrednotam. In v Sloveniji ni družbenega soglasja o vrednotah, ki nam manjkajo. Kako lahko upamo na spoštovanje drugače mislečih, če so nekateri prepričani, da bi z ukinitvijo RKC in njenih pojavnih oblik uredili vse težave, ki nas pestijo? Še bolj pa, kako bomo lahko resnicoljubni, če je dovolj, da nekdo udari po Cerkvi s kakršnokoli floskulo, da polarizira družbo in onemogoči dialog? Iz Cerkve spet delajo prvovrstni kamen spotike za zavajanje ljudstva. Ponavlja se zgodba revolucije, osamosvojitve in vseh LDS-ovskih vlad. Ponavlja se zgodba KGB trojčka, ki je tri leta uničeval Slovenijo, pa se tega niti spomniti ne smemo. Meteorološka suša ostaja v podzemlju, v podzavesti Slovencev pa ostaja desetletja gojena in podpihovana antipatija do Cerkve. Vsak, ki ponavlja stereotipe, laži in zavajanja zoper Cerkev, namenoma in zlohotno vnaša spor med sogovornike z namenom, da skrije svoje prave namene, ki so običajno prizadevanje za ohranjanje svojega privilegija.

Slovenci smo razklani tudi po ločnici »naprednosti«, »liberalnosti«, »strpnosti«, »enakopravnosti«, »človekovih pravic«. Treznemu in resnicoljubnemu človeku je mogoče dokazati, da vse to velja. Ločnica je pripadnost Cerkvi. Katoličane se pri nas sme obrekovati, opravljati, diskvalificirati, metati iz parlamenta z zlorabo poslovnika, zaničevati, se jim posmehovati in jih razglašati za nestrpne, nesposobne, pristranske. Verjetno je več kot eden zaradi svoje vere izgubil tudi službo, pod krinko česa drugega. Nikoli, ampak nikoli varuhinja »človekovih« pravic ni dvignila svojega glasu, da bi zaščitila katoličana. Prav tako ne informacijska pooblaščenka.

Svoboda za

Osebnih stališč ne moremo zapovedati, saj so  so po naravi stvar osebne svobode. Lahko jih vzgajamo, tudi pohvalimo, a prisiliti nekoga, da bi jih sprejel za svoje, ne moremo. Poštenosti ne more zapovedati niti Bog. In je tudi ne. Njegova zapoved se glasi: »ne kradi« ali pa »ne laži« oz. »ne ubijaj«. Ko zapovedi prehajajo v pozitivno obliko, torej »ljubi« ali »naredi bližnjemu, kar hočeš, da bližnji naredi tebi«, se Bog postavi za vzor in merilo, ko pravi, »ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil«. To je edina prava krščanska zapoved. Ostale si delimo z drugimi verami in ljudmi.

Resnica je v stalnem kulturno-vojnem stanju, v katerem živimo v Sloveniji, prva žrtev. Resnicoljubnost je osebna privrženost resnici, ki pa je težka krepost. A vsaka krepost je dragocena, veliko stane in jo je potrebno plačati. Ne z denarjem in premoženjem, temveč z osebno držo, s pokončnostjo, ki je sila nepriljubljena stvar v svetu kjer ima vse in vsak svojo ceno. Za resnico je vredno tudi umreti.

Temeljne vrednote, ki omogočajo mirno in lepo sožitje so med nami na slabem glasu. Iz Gabrove šole prihajajo rodovi, ki jim niti pridnost in delo nič ne pomenita . Ni čudno, če danes celo levičarji, ki so podpirali tako šolstvo, stokajo in jadikujejo nad »pomanjkanjem vrednot« za katere sicer ne povedo, katere manjkajo.

Suša nihilizma

Stanje duha v naši družbi je torej podobno deželi kjer že dolgo, zelo dolgo ni deževalo. Dolgi dve desetletji smo izbirali individualistični nihilizem oz. parolo, »vsak ima svojo resnico« in smo na ta način uničili vsako resnico. V naravi se zelenje posuši in počasi izgine, med ljudmi pa se »posušijo« srca, izgine srčna kultura in narodi izginejo. Kakor pri sušah, se tudi v družbi posledice naših dejanj ne pokažejo takoj, ampak je ciklus generacijski. Zdaj žanjemo, kar so sejali na začetku časa »po svobodi«. Tedanji otroci so sedaj stari nekaj čez 50 let. Sejali smo sovraštvo do vere, žanjemo ateizem. Sejali smo beograjsko “nadmudrivanje”, žanjemo finančni kaos, sejali smo laž, žanjemo sprenevedanje in nesposobnost razumevanja, sejali smo pohlep, žanjemo krizo, sejali smo vero v prihodnost, žanjemo uživanje danes in za vsako ceno, sejali smo privilegije, žanjemo razvajenost velikih razrednih skupin.

Predvsem pa smo dolga desetletja gojili mit o socializmu, enakopravnosti in slavni preteklosti na kateri bi lahko zgradili boljšo prihodnost. Mit, ki mu nihče več ne verjame, saj ni nikogar, ki bi prisegal na omenjene pravljice in bi bil pripravljen v imenu  prihodnosti še kaj potrpeti . Vprašajte Štruklja, Semoliča, Jankoviča, Kučana, Stanovnika ali Hribarjevo, če so se pripravljeni odpovedati kakšnemu privilegiju ali evru v imenu boljše prihodnosti? Niso.

Ateist je človek, ki je primoran živeti za danes, tukaj in zdaj. Zanj nobena žrtev in odpoved nima pravega smisla. Tudi zaradi tega smo danes v takšnem finančno-gospodarskem stanju. Vernikov je preprosto premalo, kajti pravi vernik ve, da tostranstvo ni vse,da si mora pridobiti pravico za večno srečo. Večnost se pa začne po smrti. Lahko je bilo revolucionarjem zahtevati od Slovencev žrtve, ki jih sami niso nosili, ko so bili Slovenci še verni. Katoličane so ne le pobijali, preganjali in zatirali, temveč so ljudem tudi sistematično kradli vero. Zdaj žanjemo prav to. Ljudstvo, ki nima vere in je postalo brezoblična masa s katero je mogoče brez težav manipulirati. Vendar se to ljudstvo hitro lahko spremeni v drhal, ki bo hotela, kakor rimska nekoč, kruha in iger zdaj in takoj. Za izhod iz krize potrebujemo najprej resnicoljubnih novinarjev, ki nas bodo obveščali uravnoteženo in ne navijaško kakor delajo sedaj. Potrebujemo treznih voditeljev, ki bodo skupaj naredili, česar v 20 letih niso. Potrebujemo potrpežljivost in vztrajnost, pa tudi spremembe tam kjer se je kriza pravzaprav začela. V izobraževanje moramo vrniti vzgojo za poštenost, pridnost, delavnost, spoštovanje in resnicoljubnost. Gabrovo šolo moramo poslati na smetišče zgodovine in se vrniti k svojim krščanskim koreninam.

Zaradi ideološke zaplankanosti kaj takega seveda (še) ni mogoče. Zato nas bo kriza še dolgo tepla. Upam pa, da nas bo tudi kaj naučila. Tepla bo predvsem tiste, ki nimamo stricev na Barju in  nismo nikoli pristajali na udobno, z državnim denarjem plačano levičarstvo, »naprednost« in ateizem.