Subverzivni spomin na žrtev

6
Foto: B. Cestnik.
Foto: B. Cestnik.

Pred približno dvema desetletjema je svet obšla novica, da so v Nigeriji lastniki neke mreže hotelov in restavracij obglavljali ljudi, odrezane glave pa pokopavali pod temelje svojih hotelov. To so počeli na podlagi verovanja, da lobanja pod hišo prinaša srečo in blagostanje. Z (obrednim) žrtvovanjem človeka pač pomiriš demone; dobiš jih na svojo stran. Tvojemu podjetju je zagotovljen uspeh. Podobne novice so prihajale in še prihajajo iz Mehike, kjer se nekatere kriminalne tihotapske združbe prav tako zatekajo k žrtvovanju ljudi, da bi sam Satan ščitil njihovo drogo na poti na sever. Obredno žrtvovanje nedolžnih na čast bogov in za blagor skupnosti poznamo tudi iz zgodovine religij. V predkolumbovem času so se k tej praksi zatekali tako Azteki kot Maji in Inki (prim. Gibsonov film Apocalypto).

Hiša na lobanji

Faza, ki sledi tovrstnemu žrtvovanju nedolžnega človeka, je faza pozabe žrtve. Predstavljajmo si nigerijski primer. Ko posel v hotelu zacveti, ko lastniki začnejo uživati blagostanje in družbeni ugled, ko postanejo celo dobrotniki in prispevajo kak ček za izgradnjo sirotišnice, takrat se ne sme zgoditi, da bi se spominjali lobanj pod hišo. Njihov spomin se temu primerno „sfrizira“. Specializira se za selektivne priklice preteklosti, preraste v interpretativni vzorec, kjer ne sme biti senc – postane spomin pozabe žrtve.

Lobanje pod temelji zgradb in njih „obvezna“ pozaba se ne pojavljajo le v črnih kronikah daljnih dežel. Paradigmatično so eno izmed mračnih pravil naših družb, naših mitskih verovanj v napredek, našega egocentričnega hlastanja za blagostanjem.

„Obvezna“ pozaba žrtev

Najbolj očitno je upoštevanje tega „pravila“ pri revolucionarnih doktrinah. Te učijo, da so žrtve „nujne“, da lahko družba naredi korak naprej. Že francoska revolucija je ovekovečila svojo giljotino in ni skrivala faze terorja. Bolj je skrivala sadistične pokole katolištvu in kralju predanih vendejskih kmetov, ki so jih natrpali v trupe ladij, slednje pa potopili (da bi šlo hitreje); ter poboje lyonskih upornikov, ki jih je zvezane v gruče po sto pobijala kar s topovi (da bi šlo hitreje). O tem se ne govori veliko, kajti tudi francoska revolucija ima svoje „ministrstvo za pozabo“.

O dvojčku nacizem/komunizem veliko vemo in še več bomo zvedeli. Demonski vzorec žrtvovanja ljudi za „veliko svetlo prihodnost“ nemške nacije oz. delavskega razreda je prignan do nepredstavljivega; do milijonov in milijonov lobanj pod temelji utopične stavbe. Nemški nacist, komandant uničevalnega taborišča, in komunistični politkomisar, na robu katinske ali kočevske jame, sta kot poganska svečenika, ki iz žrtvinega prsnega koša izrujeta živa srca in jih ponudita „v prijetno daritev“ idiotskemu soncu svoje zle utopije. A le nekaj kilometrov vstran od prizorišča „daritve“, se prične dežela blažene pozabe za množice, ki so na „pravi“ strani, ter dežela ustrahovanega spomina za one, ki trpijo izgubo.

Žrtev ni nujno fizično likvidirana, obvezna pozaba žrtve pa ni le v domeni hudobnih totalitarnih režimov. Na žrtev pozablja tudi naše uživaško potrošništvo. Ti, ki se nažiraš s poceni tunino, ali veš, da v Afriki večja obalna področja pesti revščina, ker zaradi japonskih in evropskih ropanj morja ni dovolj rib za preživetje? Ti, ki buljiš v internetne pornografske strani, ali veš, koliko mladih deklet je ustrahovanih in prodanih zaradi potreb pornografske industrije? Ti, ki v koš odvržeš skoraj nove športne copate, saj so vendar takoooo poceni, ali veš, da ponekod v Aziji tekstilne delavke držijo v tovarnah kot v zaporniškem režimu?

Ali veš, koliko lobanj je pokopanih pod v flourescentno fasado odeto čedno hišico tvoje porabniške sreče, cepec zaležani?!

Subverzivni spomin

Na tej točki prikličimo na pomoč t.i. politično teologijo velikega nemškega teologa Johanna Baptista Metza.* Kdo bolje kot Metz, ko gre za umevanje temnih podtalnih dinamik naše civilizacije? Tudi tisti, ki ga ne marajo, mu priznajo, da je eden najboljših diagnostikov našega časa.

Osrednji pojem Metzove politične teologije je „subverzivni spomin“. Spomin na koga ali kaj? Spomin na trpljenje malih in nedolžnih; spomin na žrtve velikih pohotnih političnih in gospodarskih sistemov. Tak spomin je subverziven, ker prevrača od močnih zapovedano hierarhijo resnic. Ko jo prevrača, osvobaja človeka in moralno-politično spreminja družbo na bolje. Subverzivni spomin je na primer bil na delu, ko smo Vzhodnoevropejci samoniklo in od znotraj zavrnili vsiljeno nam komunistično sanjo in dozoreli za demokratično spremembo.

Vendar subverzivni spomin ne črpa svoje moči iz politične spretnosti karizmatičnih likov, kot so bili poljski Wałęsa, južnoafriški Mandela in naš Pučnik. Črpa jo iz žrtve, uči Metz. Ravno tista lobanja pod temeljem zgradbe, ki naj bi po pogansko-demonični logiki zločincu in lažnivcu zagotavljala srečo, zdaj po logiki subverzivnega spomina, ki stre pregrade pozabe, zločinca in lažnivca pahne v brezno.

Najresničnejše jedro subverzivnega spomina je kristološko. Spomin na nedolžno žrtev, tudi ko je ta fizično živa, je spomin na Kristusa. Skozi spomin na žrtev se Kristus vrača med nas in vzame, kar je njegovega. Zato kristjanom ni dovoljeno subverzivnega spomina manipulirati in banalizirati, ampak ga moramo obravnavati kot molitev, svetinjo, dotik Neba. Zato, ker Kristus prihaja k svojim, se nam v teh dneh, v kolikor imamo zgolj, če imamo ploski politični račun v srcu, ni dovoljeno približevati teharskim in roškim žrtvam.

* Vem, kakšni naši izvedenci bodo hudo pogledali ob naslombi na Metza. Češ, ta teološki „levičar“, od katerega so se učili južnoameriški teologi osvoboditve! Ta vztrajni demistifikator lagodnega katoliškega konservativizma!

Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.

6 KOMENTARJI

  1. O knjigi teologa Johanna Baptista Metza: MEMORIA PASSIONIS – SPOMIN TRPLJENJA

    Avtor piše o rešilnosti spomina in njegovega nosilca, ki je anamnetični um, pomneči um, spominjajoči se um. Ne univerzalni, splošni, diskurzivni um, ampak um, ki deluje spominjajoč se.

    Anamnetični ali spominjajoči se um je potrebno posebej poudariti danes, ko se je pojavila in utrdila kultura amnezije ali kultura pozabljanja in ko ima razumsko-teoretska pozicija um, ki deluje v nomosu spomina, za neprosvetljenega in z moderno nezdružljivega.

    Moderna Evropa še vedno zavrača anamnetično racionalnost. Toda avtonomija uma se uveljavi šele v zagledanju in priznavanju avtoritete trpečih, po nedolžnem in krivično trpečih. In samo ta avtoriteta obvaruje um pred instrumentaliziranjem in njegovim funkcionaliziranjem, pred hoteno ali nehoteno zlorabo.

    Pravičnost se lahko naseli samo v umu, ki je bil izostren ob trpljenju. Šele s priznavanjem avtoritete trpljenja lahko uveljavimo človeško dostojanstvo, digniteto. Še več. Z rešpektom pred zgodovinsko akumuliranim trpljenjem postaja tudi um bolj dojemljiv in občutljiv.
    Nujnost, da se tudi trpljenju da beseda, je pogoj vse resnice.

    Kaj pa bi bilo, če bi se ljudje nekega dne mogli proti nesreči v svetu boriti samo še s pozabljenjem? Če bi svojo srečo lahko gradili samo na pozabljivosti svojih žrtev? Če bi se lahko zanašali samo še na kulturo amnezije, pozabljanja? Kje bi potem ljudje lahko še našli navdih, da bi bili pozorni na tuje trpljenje in da bi se pred njimi odpirala vizija večje pravičnosti? In kaj bi postalo, če bi se kultura amnezije ali pozabljenja razrasla in postala splošna? Če javna uporaba uma ne bi več klicala k prelomu z našo, na pozabljenju temelječo normalnostjo?

    prepis odlomka iz: Justin Stanovnik, Odrešilnost slovenskega trpljenja, TF, 22. 3. 2012 http://www.youtube.com/watch?v=LDz03bwRy-c

  2. Zahodna civilizacija enako uspešno v svoje temelje skriva tudi lobanje živali – daleč tam v množičnih klavnicah. In zarodke, ki jih v visoki brejosti splavijo kravam, da bi dajale več mleka. O tem se ne sme govoriti. Razen nekih agresivnih veganov…

  3. Pomenljiva je slika na vrhu članka. Močno spominja na zaključno sceno iz slavnega filma Odrešitev (Deliverance) Johna Boormana: pod površjem mrtvega akumulacijskega jezera, ki je poplavilo prej žive kraje, se skrivajo mračne skrivnosti, ki za zmeraj ostajajo naša nočna mora. Sorodnosti teme članka in omenjenega filma gredo precej globoko. Film kot prikaz zla, ki se skriva pod tankim plaščem civiliziranosti je skoraj alegorija Slovenije, ki jo pater Cestnik tako dobro opisuje.

  4. Mislim, da sem spadajo razmišljanja o strukturnem grehu. Kako naj kristjan živi v družbi, ko mora za preživetje sodelovati v grehu? V družbi, kjer običajno življenje zahteva greh?

    Pa vendar preživi. Pa vendar živi običajno življenje. Ampak o tem grehu ne premišljuje, trdim, da se ga sploh ne zaveda. Imamo pač “sfirziran” spomin.

    • Nihče ni smel ne kupovati ne prodajati, samo tisti, ki je imel žig, se pravi ime zveri ali število njenega imena.
      (Raz 13, 17)

Comments are closed.