Studio City je mrtev. Živel Studio City!

Vir: Nova24tv, foto: STA

Skrbi me, da Zgodovina grdega, delo Umberta Eca, po svoje ostaja nedokončano, ker vanj ni vključena estetika grdega iz slovenske sedanjosti: laganje na vsakem koraku je krepost, kraja je spoznana za iznajdljivost, vzbujanje pozornosti in izvirnosti z neurejeno zunanjostjo ljudskim tribunom, kot je voditelj oddaje Studio City, zagotavlja uspeh.

Le kdo in kaj je Marcel Štefančič, da mu je v teh dneh namenjena tolikšna pozornost? Ni kdorkoli. Vsekakor je pomemben družbenopolitični delavec, ki se mu reče tudi filmski kritik, medijski voditelj in publicist. Zaposlen je pri Mladini, sumljivo financiranem tedniku kulturnih marksistov, kaviar levičarjev in Levice. Ker se Mladina ne more pohvaliti z veliko bralstva, so si pretkano utrli pot za širjenje naprednih idej in sramotenje političnih ter neurbanih nasprotnikov kar v javni RTV. Na naši televiziji v en glas kričijo novinarji – družbenopolitičnimi delavci, ki navijaško zasledujejo cilje vseh levih strank, gibanj, nevladnih organizacij in seveda tudi stricev in tet iz rdečih logov in gajev. Štefančič ni kdorkoli, izbran je namreč za sprožilca revolucionarnih sprememb na RTV k normalnosti in neodvisnosti. Njegovi prostaški izpadi so vnaprej opravičljivi in sodijo nekako pod streho naravnega prava: najprej diskvalifikacija, nato likvidacija. Mojstri prevar so iz primitivno popadljivega človeka ustvarili žrtev.

Studio City bo!

Vsem prepričanim levičarjem in veliki množici zavedenih volivcev, ki od bele nedelje naprej slavijo zmago, je praznično razpoloženje nekoliko pokvarilo vodstvo RTV, ker honorarnemu sodelavcu ni podaljšalo pogodbe za družbenopolitično delo na javni televiziji. A zavedajmo se, premaganci, za nas tudi v letu 2022 ne bo milosti, seznami so pripravljeni! In Marcel Štefančič se bo zmagoslavno vrnil na TV Slovenija. V kratkem času, dokler na naši RTV ne bo znova vzpostavljen revolucionarni red v Programskem svetu in Nadzornem svetu, bo ubogi Marcel brezdomec. Prvo zatočišče je že našel v Slovenskem mladinskem gledališču. Oznanjeno je namreč: Studio City bo 9. maja v Mladinskem gledališču z Marcelom in gosti (po njegovem okusu).
Spoštovani medijski družbenopolitični delavci, ste že kdaj slišali za intelektualno lastnino? Prav nič vam ni nerodno, da na veliki zvon obešate krajo intelektualne lastnine. Studio City je v lasti RTV Slovenija, zato je nihče, niti Marcel Štefančič, ne sme ukrasti. Kljub novi oblasti Gibanja in miganja iz ozadja.

Novinarski sindikat

Med pomembne družbenopolitične delavce smemo uvrščati tudi vodstva slovenskih sindikatov. Koliko je sindikatov, kateri in zakaj so reprezentativni, koliko članstva imajo? Kdo preverja moralnopolitične kvalitete predsednikov, da ostajajo na položajih, dokler jih je volja? Na ta vprašanja ni odgovorov. Edina zanesljiva ugotovitev je, da so sindikati ena od neustavnih vej oblasti. V ustavi piše, da naj bi imeli le zakonodajno, izvršno in sodno vejo. Vsi, ki kolikor toliko sledimo notranji politiki, pa lahko v pravcati krošnji oblasti najdemo tudi medije, nevladne organizacije, del SAZU, (G)gibanje, sindikate in ne nazadnje globoko državo. Temu, da so bili sindikati proti zvišanju neto plač oziroma znižanju dohodnine, v normalnem svetu ne morejo verjeti. Tudi nekulturni izpadi sindikalistov na Kredarici ne morejo biti pravemu sindikalizmu v čast. Skrb zbuja to, s kakšno lahkoto SVIZ manipulira in politično zlorablja učiteljstvo.

Tudi novinarski sindikat ne zaostaja v aktivizmu, ko z mnogo hrupa ščiti pravico do honorarne zaposlitve televizijskega voditelja Štefančiča. Pogodba o honorarnem delu se mu je iztekla in vodstvo RTV mu je ni podaljšalo. Krivica, podobna tisti, ki nam je ustvarila Goloba! Štefančič naj bi imel pravico voditi Studio City do konca svojih dni in Golob ima pravico do novih mandatov na čelu državne gospodarske družbe. Novinarski sindikat je mimo sindikalnih pravil vzel v zaščito Štefančiča, sindikati energetike pa ob tem, ko že vrabci na strehi čivkajo, da je bilo v GEN-I marsikaj narobe, molčijo.

Slavni italijanski pisatelj Umberto Eco je napisal Zgodovino grdega, v kateri se je sprehodil skozi zgodovinska obdobja in nanizal grde prizore v literarni in likovni umetnosti. Skrbi me, da njegovo delo po svoje ostaja nedokončano, ker vanj ni vključena estetika grdega iz slovenske sedanjosti: laganje na vsakem koraku je krepost, kraja je spoznana za iznajdljivost, vzbujanje pozornosti in izvirnosti z neurejeno zunanjostjo ljudskim tribunom zagotavlja uspeh.