P
ISMO BRALKE. Olajšanje po drugem krogu predsedniških volitev. Novi predsednik ni stari, ni človek, ki se je opredelil za preteklost in nam pet let prinašal sporočila, ki niso bodrila. Opredelil se je za nekatere ljudi, ki niso ravnali v prid človeškega dostojanstva in ponos slovenstva, jim delil odlikovanja, hotel zamolčati nepojasnjene poboje in kristjane označil za drugorazredne. V zadnjem času se je spravljal na vlado, ki skuša urediti pogoje življenja v deželi. V nagajanju njihovim prizadevanjem so največji nasprotniki njemu naklonjeni ljudje, ki iz nereda želijo iztisniti koristi zase. Še naprej, do onemoglosti pometati pod preprogo in se okoristiti na račun drugih. Kako naj nekdo v nekaj letih tolikokrat preseže zaslužek kot na račun drugih? Ker so si pač pripravili pogoje že preden je razpadla prejšnja skupna država. Ker so se povezovali med seboj, se ščitili in kopičili.
Navadni ljudje smo tudi dobili kakšno drobtinico, si zgradili vikende, takšne ali drugačne, se opremili z avtomobili, mobilniki, vse skupaj je preraslo v pravo razsipništvo in nespoštovanje sveta, dežele, tradicij in sebe. Že pred desetletjem je bilo na dlani, da ne potrebujemo toliko stanovanj in hiš, da narava ječi pod betonom, da so gozdovi prerešetani s potmi, ki jih traktorji neusmiljeno mendrajo, da so njive zasejane z nepravimi kulturami, posute z umetnim gnojem, pozabljene veščine kmetovanja, ko je človek imel rad zemljo in pridelke in načrtoval v naprej. Na dvoriščih starih hiš so zrasle nove, stare se sesedajo vase. Uradniki so dovoljevali, saj je med njimi vladal zakon »da se ne zamerim«. In sam bog ve, kaj še. Staro je težje popraviti kot postaviti novo, je vsakomur jasno.
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja nas je kar nekaj »naplavilo«v mesto, v bloke. Kakšni ljudje živimo v njih? Po štiridesetih letih si voščimo na hodniku dober dan, kaj več ne. Komajda se kaj zmenimo za popravila, saj »Kdo bo plačal?« Stanovanja so bila povečini dodeljena, nato kupljena po Jazbinškovem zakonu. Jemanje, jemanje! Zdaj pa jamranje. Plačilo je na dlani. Ne moremo v nedogled samo dobivati. Kako smo vzgojili otroke? Nobenega časa zanje, delali smo vse dni. Danes delajo še dlje. Kdor ima stare starše, je na dobrem. Če jih upoštevajo, saj starejše bolj ko ne zametujejo. Morda imajo v marsičem prav, saj je staranje s starostjo umetnost. Kje je moč najti nauke o staranju? O tem se bolj malo piše, ne rado govori, je kot nekaj strašljivega. Neumnost!
Poleg osebnostnih vprašanj, ki se dotikajo življenja, smrti, vzgoje vnukov, socialnih vezi, družbenih problemov se je predme postavila izbira med predsedniškima kandidatoma v 2. krogu. Sem kristjan? Sem Slovenka? Naj skozi prste pogledam osebi, katerega poteze so mi bile vprašljive. Vendar ravna drugače kot človek, ki je bil svoje zmage gotov, ki se je vedel vzvišeno in nepriljudno.
Vpisala sem se na Socialno Akademijo, nekako z upanjem, da v sebi razrešim kakšno nedoumljenost. Kaj sem spoznala?
Družbeni nauk cerkve pojasnuje; bistvo je krst. Temu sledi: 1. duhovno služenje, 2. preroško služenje, 3. kraljevsko služenje. Duhovno služenje človeka plemeniti v služenju drugim, preroško je zmaga dobrega nad zlim in kraljevsko zmaga življenja nad smrtjo. Ekzelogija je oznanjevanje Božje besede, obhajanje zakramentov in služenje ljubezni. DNC ni tretja pot, ni ideologija, ni alternativa kateremukoli družbenemu sistemu, ni poskus prevzema oblasti ali vsiliti svoje družbene koncepte drugače mislečim. Je racionalna refleksija družbene situacije v luči vere in cerkvenega izročila, ki naj motivira kristjane na polju pravičnosti in miru. Z vzgojo in izobraževanjem oblikuje vest in kulturo posameznika, naj si po lastni presoji prizadeva za vrednote in večjo družbeno pravičnost. (predavanje g. Štuheca)
Kaj vse DNC še obsega in uči se lahko učimo iz Učbenika Vera in kultura za 4. r. gimnazije. Kot osnova razmišljajočega človeka, mladega ali starega. Saj se v mladih letih o tem nismo mogli poučiti.
Kako je bil krst zanemarljiv je bilo odvisno od posameznika, družine, družbena klima prav gotovo ni bila naklonjena izobraževanju o tem.
Koliko ljudi na Slovenskem je bilo krščenih in ostajamo pri tem? Morda bi bilo zanimivo raziskati, kaj in zakaj prepad med možnostjo in udejanjenjem. Ko človek dozori, so ta sporočila odločilna, zave se svoje pripadnosti, svoje pomanjkljivosti in cilja. Pripeljati svojo nalogo do dobrega konca, do uresničenja duhovniške, preroške in kraljevske naloge v vsakdanjem življenju je osmisliti življenje. In se soočiti s staranjem in smrtjo. Ki je neizogibna. Potem smo ponosni, da smo kristjani, ne kratimo pravic drugim, jih spoštujemo. Saj spoštujemo življenje in smrt, ki sta v nas. In mi v njiju. Vesela sem, da sem imela priložnost videti te ključne besede napisane na tabli. Oživele so me. Upam, da še koga.
Hamurabijev zakonik je bil najstarejša določba civilne in kazenske veje, katere vsebina je s pravom omejeno nasilje/spoštovanje človekovih pravic in svoboščin.
Danes je kazensko pravo posebna pravna veja, ki zajema kazniva dejanja:1. sredstvo za varovanje obstoja družbene ureditve in 2. poleg osebnih varuje obče človeške vrednote; življenje, nedotakljivost. 3. varuje državljane pred posegi državnega aparata.
Od l. 2004 imamo kot izraz samostojnosti v Sloveniji Ustavo. Doslej je bila spremenjena petkrat. Državno pravo ureja zakonodajno, izvršilno in sodno oblast. Nič novega, boste rekli. Vendar so predavatelji ta znanja znali predstaviti zanimivo, spodbudno in primerno vsakomur. (dr. Vid Jakulin, dr. Albin Igličar, dr. Matej Acceto)
Politično filozofijo je podal dr. Edvard Kovač. Srečali smo se s 1. temeljno in 2. aplikativno etiko, ki so jo osnovali Sokrat, Platon in Biblična etika. Državo naj vodijo filozofi, je govoril Platon.
Ne morem zajeti vse veličine sporočil, ki nam ji podal g. Kovač. In nas poučil z razvojem te vede, pojmom demokracije, ki jo je uvedel Kratil, se kalila prek Toequevilla, nato Hobbsa, J. Rousseauja in prišla do personalizma, po katerem je oseba psihofizično relacijsko bitje (družinsko, skupnostno, državno). Rešitev je v dialogu, ko civilna družba daje pobude.
Hvaležna sem gospodu Kovaču, saj sem izvedela, da sem po naravi filozof, saj moja radovednost, ki me je vzpodbudila, da sem prišla na predavanje pomeni rad-o-vednost, kar je isto kot ljubezen do modrosti, kar je filozofija. Kako skrivljena predstava besede šari med ljudmi, saj povečini zamahnejo z roko, če pride do besede filozofija.
Predme se je postavila rešitev uganke o volitvah. Seveda, če se oklepam svojega prepričanja in pričakovanja o nekom, sem fundamentalist. Samo aplikativna etika pa vodi v relativizem ali dogovorno etiko. Ta je pri nas dokaj v modi. Torej, kako najti sredino, temeljno pravičnost? Obstaja tretja pot (Hennan Arent), ne herojstvo, ne privolitev v vse.
Dr. Granda nam je predal nekaj, o čemer se najbrž večini še sanjalo ni. Slovenski problem. Dokument, ki je v ARS III, Furlan (a.e. 6640-6642), ki ga je napisal dr. Lambert Erlich. To je dokument zasnove slovenske države. V njegovih zasnovah so izhodišča. Slovencem je hotel dati dušo samozavesti. Predlagal je Zvezo držav, ki bi segala od severnega in vzhodnega morja, do Jadranskega in Egejskega, ki bo družila Poljake, Čehe, Ukrajince, Slovake, Madžare, Slovence, Hrvate, Srbe, morda še Romune, Bolgare in Grke v Veliko Unijo kulturno samostojnih narodov in držav. Slava mu, dr. Ehrlich! Prezgodaj umrl, skrivno zakopan.
Človekovo dostojanstvo je v središču ustavnega reda Republike Slovenije. Je temeljna vrednota, ki prežema ves pravni red in ima zato objektivni pomen pri delovanju oblasti tako v konkretnih postopkih kot pri sprejemanju predpisov. (U-I-109/10) Odlok o določitvi in spremembi imen in potekov cest na območju Mestne občine Ljubljana (Uradni list RS, št. 44/09)
Spoštovanje človekovega dostojanstva temelji na konceptu ustavne demokracije! Sodniki Ustavnega sodišča po zapisali svoje utemeljitve na način, kjer vsaka beseda pomeni prav, dobro in resnico in kaže znanje in pogum ljudi, ki so odločili o imenu ceste, ga zavrnili, saj ime v največji meri simbolizira nekdanji totalitarni režim. G. Jan Zobec poudarja odgovornost posameznika, o »pravnem interesu« o aktivnem državljanstvu, posamezniku, ki kot pravi Stephane Hessel, svoboden in dejaven udeleženec kompleksnega sistema socialnih razmerij v družbi, vseobčega strinjanja, sprejemanja in spoštovanja človekovega dostojanstva.
Vladavine človeškega dostojanstva bo toliko, kolikor se te najvišje ustavne in civilizacijske vrednote zavedajo in kolikor so za njeno afirmacijo pripravljeni storiti.
Ko smo brali to besedilo od stavka do stavka, se je odvijalo nekaj, kar je dajalo besedam moč. Niso bile le mrtve črke na papirju. Hvala g. Granda za to priložnost.
Zdaj pa naprej. S spoštovanjem. Dostojno. To nam je omogočil tudi pouk na Socialni Akademiji.
Maria Guzelj
