Študij prava (pa tudi drugega družboslovja) je treba posodobiti

Razlog za študij prava, da pač tam ni matematike, je potrebno odpraviti. Študij prava je treba spremeniti in mu dodati malce predmetov za napredek logičnega razmišljanja, predavanja pa narediti aplikativna, da bodo zanimiva in bo sledenje predavanjem s fizično prisotnostjo študentov na predavanjih samoumevno.

Predavatelji, ki izhajajo iz socializma (ta je prevzel grško pravo) in iz njega niso sposobni izstopiti, tem pogojem zelo težko zadostijo. To pa ne velja samo za študij prava, temveč verjetno tudi za vse drugo družboslovje …

Pogled na pravo od zunaj ni nujno nekaj slabega

Michaela M. Hammerja (1948–2008) (več) so vprašali, kako to, da se je on kot inženir (profesor računalniških znanosti na MIT) lotil proučevanja menedžmenta in pisanja o njem, ko vendarle ni študiral menedžmenta. Odgovoril je, da je imel pač srečo, da ni bil obremenjen s predhodnim znanjem o menedžmentu in mu je to omogočilo, da je od zunaj opazoval stroko.[1] Jaz se še zdaleč nimam za tako pomembnega in pametnega. Ukvarjam se sicer s področjem, na katerega je Hammer močno vplival. To je organizacija, vodenje in menedžment, še posebej pa me zanima organizacijska kultura.

Ko se začneš malce bolj resno ukvarjati s proučevanjem omenjenega področja, zelo hitro prideš do stika z več drugimi strokami, kot so ekonomija, pravo, sociologija, psihologija, ergonomija, fiziologija ipd. Ko vse to poskušaš razumeti, prideš do organizacijske kulture oz. tega, kako se povprečen posameznik obnaša v svojem delovnem in osebnem okolju. Če nisi površen in pri tem ne ostaneš pri citatih Milčinskega, se začenjaš lotevati tudi razumevanja zgodovine, in to ne samo v vertikalni smeri (časovni), temveč tudi v horizontalni (kakšno je bilo v določenem trenutku drugje v naši bližnji in daljni okolici).

Nenavaden pristop k študiju prava

O svojem razumevanje ekonomije sem nekaj povedal v enem od prejšnjih člankov (TUKAJ), v katerem sem skušal pokazati, da sta socializem in (umna) ekonomija pojma, ki se medsebojno izključujeta. Danes bom prikazal svoj pogled na pravo, s kakršnim se srečujemo v vsakodnevni slovenski praksi. Na začetku moram priznati, da sem imel do prava in pravnikov strahospoštljiv odnos. Prepričan sem bil, da morajo biti ljudje, ki naštudirajo te silne zakone, izjemno pametni. Edino, kar se mi je zdelo malce čudno, je bilo to, da jih je kar nekaj priznalo, da so šli študirat pravo, ker tam ni matematike.

Pa še nekaj se mi je zdelo nenavadno. Mnogi so malo ali celo nič hodili na predavanja, pa so vendarle v rokih zaključili študij. So se pač vsega naučili iz dobrih učbenikov in niso potrebovali dodatne razlage snovi, sem si mislil. Ker sem sam bolj težko samo iz knjig študiral in sem potreboval dodatno razlago s primeri iz prakse oz. aplikativno razlago teorije, sem imel samo še večji rešpekt. Potem pa sem se neposredno srečal s pravniki tako v zasebnem življenju kot na delovnem mestu. Prvotno strahospoštovanje je vedno bolj prehajalo v začudenje.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.

Zame malce nenavadno ravnaje pravnikov v neposredni praksi

Na tem mestu se ne bom ukvarjal s pravniki, ki delujejo v pravosodju, čeprav zanje verjetno veljajo podobne ugotovitve. Pogosto pozabljamo, da so pravniki pomembni tudi na mnogih drugih področjih. Od priprave zakonodaje do njenega tolmačenja, na kadrovskem področju (razpisi, sistematizacije), v gospodarskem, upravnem pravu vseh možnih oblik ipd. so pravniki najpomembnejši člani vseh timov. Skozi čas sem izluščil nekaj paradoksov, ki se po mojem mnenju posledično kažejo v dolgotrajnosti mnogih postopkov, ki sicer v drugih državah po navadi stečejo zelo hitro.

Bom zelo poenostavil. V resnici je to običajno daljši proces, ampak na koncu pripelje do sledečega:

  • ko smo pri reševanjih problemov prišli do logičnih nesmislov, sem dobil pojasnilo, da pravo pač ni logično. Treba je brati predpise, poiskati pravi predpis in na osnovi tega sprejeti odločitev, ki bo podprla predhodno sprejeto odločitev;
  • preden začneš reševati problem, najprej poiščeš vse možne podlage, ki govorijo v prid tezi, da to ni naše delo, ampak delo nekoga drugega, zato se mi s tem ne bomo ukvarjali;
  • če je nekje točno določen princip, to ne velja za podoben primer (ali celo enak) na drugem področju ipd.;
  • namesto iskanja optimalne rešitve (te ni v točki, temveč pogosto nekje znotraj večdimenzionalnega prostora – to pa je zahteven proces) maksimiranje zahtev vsakega na svojem področju (npr. pridobitev gradbenih dovoljenj) ipd. Verjetno vsakdo lahko še sam kaj najde.

Da ne bom po nepotrebnem dolgovezil. Po dolgotrajnem študiju na svojem področju sem prišel na področju razumevanja našega prava do nekaterih vsaj zame zanimivih ugotovitev. Če želiš delovati v svojem okolju, moraš pač nekako razumeti najpomembnejšo stroko, ki bistveno vpliva na izvajanje aktivnost v vsakodnevni praksi, tj. pravo.

»Pravo ni eno, pravi sta dve«

Kot bi rekel Ježek (Frane Milčinski): pravo ni eno, pravi sta dve. Pri študiju organizacijske kulture skozi čas (to je pomemben del zgodovine) sem spoznal, da je vzhodni del Rimskega imperija (Bizanc) precej drugačen od zahodnega dela. Ključ je v tem, da je vzhodni del temeljil na grški kulturi, ki temelji na upravljanju (malega) polisa. Polisi so bili v stalnih medsebojnih sporih in v posameznem polisu je veljalo, da je najslabši naš še zmeraj boljši kot najboljši njihov. To z drugimi besedami pomeni, da ne obstaja enoten pravni red, temveč je pravo veliko bolj kreativno. Odvisno pač od situacije. Ne smemo pozabiti, da je meja med vzhodom in zahodom potekala po Drini in je Srbija del vzhoda. Mi smo pač po naključju pristali na vzhodu. Tako pravo, ki ga je – vsaj zame – poosebljal znameniti rek iz JLA: po pravilih službe, če se drugače ne odredi, jaz imenujem grško pravo.

Na drugi strani imamo Rimski imperij, ki je bil velika država in je v njem veljalo, da pravila igre veljajo enako za vse, ne glede na lokacijo, raso ali veroizpoved. Pomembno je le, da se spoštujejo enotno zapovedana pravila. Kristjani so zato imeli precej težav, ker (nekateri) niso (oportuno) častili zapovedane rimske religije poleg svojega boga, kar so večinoma počeli pripadniki drugih veroizpovedi. Razvoj prava je povezan z razvojem družbe skozi čas. V zahodnem delu Evrope je pripeljal do sodobnega prava, v katerem vse izhaja iz človekovih pravic in je vse drugo logično prilagojeno temu temeljnemu načelu.

Organizacijska kultura ni kaotična, temveč kompleksna (celovita) in za njeno razumevanje je potreben tudi kompleksen (celovit) pogled.

Tudi pravo, ki opisuje in razlaga kompleksne odnose v organizacijski kulturi, mora temu slediti in je zato logično strukturirano. Poleg razumevanja prava in namena posameznega sklopa zakonodaje je potreben tudi logičen razmislek pri odločitvah, ki ni usmerjen samo v iskanje členov. To pa ni možno brez razumevanja matematike (in drugih naravoslovnih ved), ki s svojimi zakonitostmi opisuje znani kozmos. Kozmos pa je logično strukturiran. Tudi tisto, kar se nam zdi nelogično, sčasoma postane logično oz. znanosti uspe pojasniti, pri čemer krščanski pogled na presežno temu v resnici nikoli ne nasprotuje. Za boljše razumevanje odnosa med krščanstvom in znanostjo predlagam v branje Ali bi krstili nezemljana.[2]

Organizacijska kultura v EU še zdaleč ni enaka kot na Balkanu

Smo del Evropske zveze, ne več Balkana (grško pravo), zato za nas veljajo pravila, oblikovana v organizacijski kulturi Zahoda, ki jo zaznamuje protestantizem in razsvetljeni katolicizem,[3] temelječ na rimskem pravu. Mi smo vanjo vkorakali sicer na papirju odlično, v resnici pa precej slabo pripravljeni. Še posebej slabo razumemo, kako so vzpostavljeni odnosi znotraj take organizacijske kulture in posledično (obče) pravo, ki to popisuje. Bolj je družba kompleksna, bolj je kompleksno tudi pravo. Ampak to ne pomeni, da je posledično nelogično strukturirano. To logiko pa je treba obseči. Z našim načinom mišljenja (navadami) in načinom izobraževanja ter usposabljanja se to, kot vidimo v praksi, ne sklada najbolje.

Študij prava (pa tudi drugega družboslovja) bo verjetno treba posodobiti

Nimam recepta, kako to stanje dvigniti na višji nivo. Velja pa, da ko spoznaš, da nečesa ne znaš, je že velika možnost za to, da se to naučiš. Če pa se vrnem na začetek, bo verjetno treba razlog za študij prava, da pač tam ni matematike, odpraviti. Včasih je bil selekcijski predmet Obramba in zaščita (doseganje pravovernosti). Nič bi ne bilo narobe, če bi pri študiju dodali malce predmetov za napredek logičnega razmišljanja. Predavanja je seveda treba narediti aplikativna (teorijo podkrepiti s praktičnimi primeri), da bodo zanimiva in bo sledenje predavanjem s fizično prisotnostjo študentov na predavanjih samoumevno.

To pa lahko izvajajo samo visoko usposobljeni predavatelji tako na teoretičnem kot praktičnem in pedagoškem področju, ki vsi dobro razumejo organizacijsko kulturo in posledično pravo zahodnoevropskih držav. Pa tudi širina ne sme manjkati. Predavatelji, ki izhajajo iz socializma (ta je prevzel grško pravo) in iz njega niso sposobni izstopiti, tem pogojem zelo težko zadostijo. To pa ne velja samo za študij prava, temveč verjetno tudi za vse drugo družboslovje …

Opombe:

[1] Skupaj z Jamesom A. Champyjem sta napisala knjigo Reengineering the Corporation: A manifesto for Business Revolution (1993), ki je bila eno leta na vrhu prodaje in prodana v skupno 2,5 milijona izvodih. TIME ga je po prvi izdaji imenoval za enega izmed 25 najbolj vplivnih posameznikov, omenjena knjiga pa za eno izmed treh najvplivnejših knjig na svojem področju v zadnjih dvajsetih letih.

[2] Consolmagno G, Mueller P. (2020) Ali bi krstili nezemljana, Družina, Ljubljana – org. Would you baptize an extraterrestrial? (prvič tiskano okt. 2014)

[3] To so dežele, kjer se je protestantsko gibanje močno razširilo, vendar se je s protireformacijo vrnil reformirani katolicizem (organizacijska kultura je bližja protestantski, kot klasični katoliški). Npr.: Bavarska in ostale katoliške nemške dežele, Avstrija, Francija, Češka (pred zasedbe s strani SZ), severna Italija, Slovenija (pred vstopom v Jugoslavijo), Belgija, delno Nizozemska.