Bilo je lansko leto novembra, ko sem v Ljubljani na javni tribuni v avli Filozofske fakultete poslušal ljubljanskega rektorja dr. Pejovnika, ko je zatrjeval, da se bo rektorat zavzemal za brezplačno drugo stopnjo. In kje smo danes?
Bolonjc- odstrani se
Koncept bolonjske reforme je bil dober, saj je bil njegov cilj, da bi vsi v Evropi imeli enake sisteme študija, ki bi bili podobno akreditirani (točkovani), laže bi bilo hoditi v tujino na izmenjave itd. A bistveno je bilo, da smo skrajšali čas študija. Pa smo ga res? Seveda ne. Res je, da po treh letih lahko diplomiraš, ampak mladi diplomant s takšno diplomo je navadna ničla. Zato so si znotraj bolonjske reforme izmislili drugo stopnjo, po kateri bi po dveh letih postal magister stroke. Stopnja izobrazbe, ki jo pridobiš po petih letih študija (3+2) je za malenkost višja od tiste diplomanta, ki je diplomiral po starem sistemu (4 leta), kar seveda pomeni, da smo čas študija podaljšali za eno leto. Danes potrebuješ 5 let, da postaneš profesor, prej pa si 4. Da bi bila mera polna, je bolonjski sistem uničil študijske programe. Število spredavanih ur se je v primerjavi s starim programom zmanjšalo za tretjino, profesorji pa bi morali vseeno spredavati v bistvu isto količino snovi, kar je nemogoče. Tako prihaja do tega, da mora študent sam predelati določeno količino snovi za izpit, ker izpit pač obsega tisto, kar je v programu zapisano. Poleg učenja in študiranja snovi moraš torej sam predelati določeno snov, za povrh pa skoraj pri vsakem predmetu narediti seminarsko nalogo, katere težavnost določi profesor in bi naj bila del tvoje ocene, a je pri večini profesorjev zgolj pogoj za pristop k izpitu.
Debele krave
Ekonomisti pravijo, da so leta »debelih krav« za nami, s čimer se sicer strinjam, a za nekatere to ne velja, saj se njihove krave še vedno redijo. Problem študentskega dela je v tem, da ima država od njega silno malo. Lastniki študentskih servisov imajo pa svoje krave lepo rejene. Tako so sedaj študentski servisi lastniki študentskih domov, vil na Dravi in na morju, ostalih nepremičnin itd., in to vse iz študentskega dela. Ko je lani padla reforma malega dela, ki je hotela zajeziti študentsko delo, so bili glavni nasprotniki kdo drug kot servisi in študentske organizacije. Prejšnja vlada je naredila veliko napako, ko je v malo delo vključila brezposelne in upokojence, kar je dvignilo še sindikate, in izid je bil že vnaprej znan. Dandanes vlada ne predlaga kaj bistveno drugačnega koncepta ukrepov kot Pahorjeva, kar se tiče financiranja študentskih organizacij in študentskega dela, vendar se nobena študentska organizacija še ni oglasila.
Predlagam vladi RS, da uredi zakonodajo o študentskem delu na takšen način, da se vsi študentski servisi ukinejo in njihovo vlogo prevzamejo zavodi za zaposlovanje ali pa se ustanovijo novi študentski servisi, ki bodo v lasti države. Govorimo o večmilijonskih zneskih, za katere bi bilo prav, da se končno pričnejo stekati v državni proračun in ne v bogataševe žepe, prav tako pa je potrebno študentsko delo omejiti, da čim več brezposelnih dobi zaposlitev. Konec koncev si po končanem študiju vsak želi čim prej najti prvo zaposlitev, ki pa je seveda ni, ali trenutno zaradi krize ali pa pač zaradi dejstva, da so študentje poceni delovna sila. Dolgoročno torej študentje sami sebi kopljemo brezposelno jamo.
Plačljiv študij in tiranija na fakultetah
Že kar nekaj časa se govori o morebitni uvedbi plačljive druge stopnje, kar je isto (če se navežem na zgoraj napisano), kot če bi si po starem sistemu moral plačati 4. letnik študija. Ker nas bolonjski sistem sili iti še naprej na drugo stopnjo, le-ta mora ostati brezplačna. Problem fakultet je seveda v tem, da pridobivajo denar skoraj izključno iz državnega proračuna; sploh to velja za družboslovne fakultete. Kakršni koli rezi v proračun na tem področju pomenijo plačljivo drugo stopnjo, saj denarja fakulteta drugod ne more dobiti. Če bo prišlo do tega, se sprašujem, kaj sploh drži študenta nazaj, da ne gre študirat v tujino oz. tja, kjer študij ni plačljiv, ampak plačajo npr. malo višje vpisnine? V bistvu nič, kvečjemu je mnogo prednosti: mednarodno priznane fakultete in z njimi vrhunski strokovnjaki, večja možnost pridobitve štipendije, večja možnost zaposlitve itd. No, ko smo že pri denarju, se tudi na fakultetah deli kar tako naokoli. Vzemimo za primer dva različna oddelka na isti fakulteti, ki imata skoraj enako število študentov oz. ima en oddelek približno 30 študentov več. Ker dekan pripada oddelku, ki ima teh 30 študentov več, se steka tja v primerjavi z drugim oddelku približno še enkrat več denarja, če ne še več, zaposlenih pa je približno dvakrat več profesorjev kot na drugem oddelku. Dekani so postali mali bogovi in diktatura lahko traja v nedogled. Tako imamo kar nekaj primerov, ko se menjavajo predstojniki/predstojnice oddelkov, ki so izvrstni strokovnjaki na svojem področju, a žal niso redni profesorji in seveda niso na isti valovni dolžini z dekanom, kar je razlog za njihovo slovo. Po mojih zadnjih podatkih je očitno vse že tako daleč, da že tudi rektorji menjavajo dekane in nastavljajo sebi ljube, poleg tega pa še kršijo statute fakultet, kjer se to dogaja. Nadzora očitno ni nad nikomer in vsak se lahko igra v svojem peskovniku po mili volji. Študentje v senatih in svetih in ne vem kje še pa so tako ali tako po večini flegmatiki, ki sodeč po zapisnikih sej in pričevanjih prisotnih le dvigujejo roke (upam, da jih ne boli preveč) brez ugovarjanj, brez kritičnega razmišljanja, brez borbe za študentske pravice. V zadnjih dveh letih se je zmanjšalo število izpitnih rokov, poostril se je nadzor nad prijavami na izpit, želijo uvajati nove, absurdno neumne študijske programe, ki seveda stanejo, s čimer pa se študentski predstavniki brez problema strinjajo, čeprav bi morali na nekaterih fakultetah denar nameniti npr. za sanitarije, ki so na ravni prve polovice 20. stoletja, ali pa za nova okna, ki so za 15 ali 20 let starejša od večine študentov. No, za sanitarije bi veljajo razmisliti, mogoče bi jih lahko kar tako pustili še naprej, predvsem na oddelkih za zgodovino, če bi dodali k študiji izbirni predmet: Razvoj higiene od prazgodovine pa do danes. Zagotovo bi se našel kakšen artefakt.
Vprašanja, ki si jih moramo zastaviti
Zakaj se dopušča, da poleg nekoga, ki ima s.p., ne dela nihče, ki bi bil redno zaposlen, ampak imajo namesto redno zaposlenih ljudi samo študente? Kako je možno in po kakšni logiki lahko ima študentski funkcionar višjo plačo kot redni profesor na fakulteti? Zakaj imamo študente prodekane, stare nad 25, ki še niso diplomirali, ko bi morali že pisati doktorate ali vsaj magisterije? Zakaj nekateri bogatijo na plečih študentov in zakaj se tega ne zaustavi?
Bojim se, da bo sčasoma prišlo do spontanega upora študentov, ki bo prinesel za sabo veliko gorja. Ne potreujemo novodobnega Che Guevare ali koga, ki se bo igral revolucijo. Ko bo vse prišlo tako daleč, da bo prišlo do spontanih protestov (tukaj ne mislim na razbijanje parlamenta) bo žal prepozno za ukrepanje. Upam, da se vodilni ljudje v naši državi zavedajo, da lahko sindikati stavkajo, kolikor hočejo, ampak ko se študentje dvignejo, se tresejo tla in posledice so velike. Študentski protesti imajo bogato zgodovini, vzroki in povodi pa so vseh vrst. Naštejmo samo nekaj protestnih gibanj, kjer so bili študentje gonilna sila: Madžarska revolucija 1956, Jugoslavija 1968, ZDA (Kent State shootings 1970), Albanija 1991, …, Slovenija 2012?
Foto: Univerza v Ljubljani
