Štrukljeva dežela

Avtor: Peter Frankl. Vir: Finance. Naše šolstvo je ideološka navigacija, ki nas pelje k Venezueli.

Zdaj potrebujemo, še toliko bolj kot prej, treznost in pragmatičnost. Ponavljamo že ničkolikokrat napisano misel: le s treznostjo in pragmatičnostjo se lahko izognemo še hujši politični krizi, ki bo še podražila zadolževanje, podjetjem otežila že tako naporno pridobivanje prihodkov (tako doma kot na tujem), in nadaljnjemu presihanju davčnih prihodkov, zaradi česar bo javni sektor pod še večjim stresom.

1. Ovrednotimo poročilo KPK: Pri njem je seveda moteče to, da ima kar nekaj lukenj. Ena izmed njih je denimo Janševa Trenta. Še bolj kot luknje me moti politična kalkulacija komisije. Nobena skrivnost ni, da je bilo poročilo bolj ali manj nared že jeseni, pa ga zaradi volitev, da ne bi bilo videti, da komisija podpira enega od predsedniških kandidatov, pač niso objavili. Mar tako odlašanje že samo po sebi ni politična kalkulacija? Komisija naj opravlja svoje delo, pri čemer ne bi smela upoštevati nobenih političnih implikacij. Je pa nemogoče prezreti dejstvo, da tako Janša kot Janković ne znata docela pojasniti izvora svojega premoženja in da sta marsikaj »pozabila«. Zato pač ne moreta biti šef vlade in šef opozicije oziroma župan.

2. Česar Slovenija po mojem mnenju zdaj nikakor ne potrebuje, so nove volitve. Zdaj je treba delati, in ne spet voliti. Reforme – če jih ne bo, se nam bo pisalo še slabše – so nuja in treba jih je izpeljati, predčasne volitve vse skupaj odmaknejo v še poznejšo prihodnost in to spet pomeni manj denarja. Zato bi Janša moral mesto predsednika vlade prepustiti komu iz SDS, ki v zdajšnji koaliciji lahko izpelje postavljene načrte. Ponovimo: ne glede na to, kaj si mislimo o poročilu KPK in kaj o njem misli Janša, bi predsednik vlade moral spoznati, da je prav njegovo predsedništvo ovira za izpeljavo reform, ki so veliko pomembnejše od njegove politične usode. V poslu in politiki je pretirani ego škodljiv in poslušati bi moral nasvete svojih kolegov in kolegic, med katerimi se jih najde kar nekaj, ki mu svetujejo umik. Mislim, da bi se pozicija SDS, če bi se Janša umaknil, okrepila in tudi strah, da bi »Kučanovi« spet prevzeli čisto vse, bi se pokazal kot votel.

3. Pot do normalizacije ne bo kratka. Poglejte samo stavko javnega sektorja oziroma šolnikov. Res je, da jih je vladna aroganca lahko zmotila in da so užaljeni, a to ni bistvo. Glavno je, da javni sektor preprosto ne razume, da denarja ni dovolj. Zmes želje po ohranitvi nezasluženih rent in nacionalnointeresnega ultralevičarstva (ki nima zveze z levičarstvom) v javnem sektorju je zmaj, ki tepta Slovenijo. Želja po uravnilovki, in to taki, kjer bi najbolj enakopravni bili prav oni, ki so že itak predestinirani za vladanje, je grozljiva. In to v državi, ki je med vsemi državami EU najbolj egalitarna, ki z birokratskimi ovirami duši podjetništvo in katere smisel bi po prepričanju mnogih moral biti zatiranje kakršnihkoli odmikov od povprečja. Še bolj zastrašujoče kot ideologija sama je dejstvo, da se ta skozi ideološki šolski aparat ohranja in krepi. Če v tej državi kaj rečeš zoper šolstvo, te obtožijo cerkveno-konservativne revolucije. Prejemki šolskih zavodov so v letu 2011 znašali približno dve milijardi evrov. Četrtino proračunskih prihodkov, približno. Tudi s tem denarjem se miselni okvir slovenskega javnega sektorja obnavlja in razrašča v venezuelsko smer, ki nas odmika od normalne Evrope. In misel, da so otroci v tej mašini, je deprimirajoča. Ali zaupate Štruklju, da vzgaja? Nič osebnega, gospod Štrukelj, a jaz vam ne. Prebivalec Slovenije pa vam otroke mora zaupati v ideološko obdelavo.

Če hočemo kot država postajati normalni, ne potrebujemo dodatnih ovir na tej poti. Itak bo trajalo še kako generacijo, zapuščina prejšnjega sistema in še česa je težka. Politični ego pa jo naredi še težjo.

Vir: Finance