Strižemo različne stvari. Strižemo živo mejo. Spomladi, da jo spodbudimo k rasti, jeseni, da se olepša. Strižemo in obrezujemo sadje. Spomladi mlade poganjke, da spodbudimo rast in omogočimo še večji razcvet celotnega drevesa. Strižemo in obrezujemo vinsko trto, travo in vrt. Strižemo ovce, strižemo male živali in hišne ljubljenčke.
Strižemo tudi lase. Smisel striženja je na dlani: polepšati, odstraniti majhne poganjke, ki bi samo zavirali skupno rast, ter v končni fazi spodbuditi rast tistega, kar je najbolj prav in najbolj primerno, da raste. Prav je, da uporabniki storitev države strižemo tudi državo. Pa naj bomo to navadni državljani, delavci ali lastniki kapitala. Vprašanje je samo, katere poganjke postriči in kako močno.
Poganjek za striženje, ki trenutno najbolj bode v oči, je zakon o zakonski zvezi, ki omogoča poroke istospolnih in tudi posvajanje v istospolne skupnosti. Zakonska zveza je namreč institucija, ki je zaradi otrok, in ne odraslih. Najbolj konkretno se to vidi na primeru poročnega obreda v Cerkvi: ni država tista, ki določa zakon, ampak si mož in žena drug drugemu podelita zakon in skupno zavezo, v blagor in skrb prihajajočih otrok. Ni država tista, ki jima da rodovitnost, ampak je narava njune zveza tista, ki je rodovitna. Zakonska zveza je edina institucija, ki ščiti otroka. Do sedaj je družba odraslih z zakonsko zvezo med možem in ženo vedno ščitila otrokovo pravico do povezanosti z obema staršema, jim omogočala stik s svojo genetsko, kulturno in družbeno dediščino.
Problem poganjka je v tem, da država sedaj z zakonom določa poroko. Določena skupina ljudi in določeni posamezniki s tem preko vzvodov države in z močjo, ki jo ima država, izvajajo prevzem civilne družbe: poroke in skrbi za otroke. To ima negativne posledice, kot je kupovanje otrok s strani teh, ki v takih zvezah ne morejo biti rodovitni, kar se že dogaja tudi v Sloveniji. Otroci, najbolj ranljiva skupina, tako postajajo prodajljivo tržno blago. Papež Frančišek pravilno ugotavlja: »Družine dobro vedo, kaj pomeni dostojanstvo, ko se čutimo otroci in ne sužnji ali tujci ali samo neka številka na osebni izkaznici.«.
Drug tak poganjek je birokracija. Papež Frančišek pravi, da se organizacija življenja vedno bolj zaustavlja v vedno večji birokraciji, ki je popolnoma tuja temeljnim človeškim odnosom. To je, ko ni v ospredju skrb za človeka in njegove sposobnosti in talente, ampak za državno birokracijo, recimo, ko oče zaradi visoke obdavčitve dohodka, otrok ne more peljati na morje. Kako striženje države pomaga, kaže primer iz Kitajske in Indije od leta 1975 dalje. Ko so ukinili državno plansko gospodarstvo in sprejeli liberalne ekonomske reforme, se je stotine milijonov ljudi rešilo revščine, kar se smatra za največjo rešitev ljudi iz trajne revščine.
