Strici slovenske resignacije

»Danes mi je žal, da nisem podprl lustracije. Dokler tega ne občutiš na lastni koži, ne moreš razumeti.« Izjava je Kanglerjeva, in sicer iz intervjuja, ki ga ima v zadnji številki Reporterja. V politiki je bil dolgo časa, vse dokler ni podlegel neznosnemu pritisku pocestne parapolitike. Vseskozi je bil tudi član SLS – dokler ga vodje niso v svoji tipični maniri žrtvovali na oltar mostogradnje in všečnosti.

Kaj nam sporoča Kangler?

V veliko začudenje nas spravlja dejstvo, kaj vse je moral možakar navsezadnje prestati, da je razumel in da je izrazil obžalovanje zaradi neke opustitve. Ampak to je šele eden, zelo izpostavljen človek. Ali bo kaj drugih ljudi, ki jim bo zadoščala njegova (ali kaka podobna) izkušnja, da bodo uvideli? Bo spregledala SLS? Bo dojel Tonin? Je kdaj kaj kliknilo Pucku?

Kanglerjeva misel obžaluje zamujeno rešitev velikega problema, ob katerega se že dvajset let spotikamo, da se ne moremo skobacati iz tranzicije in zares napredovati. Navedek je zanimiv z dveh plati. Po eni strani zaradi faktične in pričevalske, ker pove, da so mu neki ljudje prek nahujskane množice dali občutiti nekaj močnega, nenavadnega, groznega, kar mu je odprlo oči. Po drugi strani pa sporoča, da brez te neposredne izkušnje nekega slovenskega stanja skoraj ni mogoče razumeti. To potrjujejo rezultati volitev, ki vsaj polovico glasov odmerijo strankam, ki se bojevito naslanjajo na totalitarno mitologijo.

Strici revolucije in strici politične krize

Velika resnica in velika tragika je, da smo šli pred sedmimi desetletji skozi dramo nepojmljivih razsežnosti, pa jo ignoriramo. Ignoriramo celo kot grobo zgodovinsko šibo, kaj šele kot možnost katarze, ponotranjenja in posledičnega razcveta. Takrat na tisto izkušnjo s strici iz ozadja, razumljivo, nismo mogli biti pripravljeni. Izkoristili so okupacijo in nasilje stopnjevali na maksimum: pod županovim oknom niso demonstrirali. Župan je bil umorjen; eden, dva, sto, tisoč – ljudje so otrpnili, hlapci odobravali.

Od »sestopa« naprej so neprestano izživljali svoj medijski, gospodarski, šolski, pravosodni in večinoma tudi politični monopol. Kangler je bil dovolj blizu, da bi lahko to dojel, preden se je skoncentriralo nanj osebno. Ko je Potrč s prijaznim nasmehom in pogledom v oči demokratom obljubljal podporo kakemu zakonu, kolikor toliko poštenemu poslancu ni šlo v račun, da bi mu ne verjel. A če je izigravanje čutila neka poslanska skupina, to za mnoge očitno ni bilo isto kot občutiti na svoji lastni koži … Kangler, kot kaže, takrat ni dojel. Kako neki naj bi potemtakem glavnina (»navadnih«) ljudi?!

Neštetokrat ponovljena laž

Danes strici izkoriščajo, da nas je okupirala svetovna gospodarska kriza. Niso kaj prida izbirčni pri sredstvih. Spet zlorabljajo stisko ljudi in resnico sprevračajo za 180 stopinj. Da so demokrati ukradli državo, da imajo demokrati medijski monopol, da imajo demokrati v svoji sredi tajkune, da je naš problem kapitalizem, da je totalitarna Jugoslavija temelj demokratične Slovenije itd. itd. Vendar ne verjamemo, da manipulirajo, dokler jih – Bog ne daj – ne bomo vsi na trdo čutili direktno na svoji koži. Če jih bomo, bomo delili Kanglerjevo obžalovanje … Do takrat naj se pa viranti kar igrajo in vabijo totalitarne simbole v parlament, v družbo nelustriranih poslancev.

Da je znotraj sivih obetov tudi nekaj žaltavega humorja, pa se špicelj politične policije Taufer spomni, da mu prisluškujejo … Ha.

Foto: Wikipedia