Strici slovenske resignacije

18
297

»Danes mi je žal, da nisem podprl lustracije. Dokler tega ne občutiš na lastni koži, ne moreš razumeti.« Izjava je Kanglerjeva, in sicer iz intervjuja, ki ga ima v zadnji številki Reporterja. V politiki je bil dolgo časa, vse dokler ni podlegel neznosnemu pritisku pocestne parapolitike. Vseskozi je bil tudi član SLS – dokler ga vodje niso v svoji tipični maniri žrtvovali na oltar mostogradnje in všečnosti.

Kaj nam sporoča Kangler?

V veliko začudenje nas spravlja dejstvo, kaj vse je moral možakar navsezadnje prestati, da je razumel in da je izrazil obžalovanje zaradi neke opustitve. Ampak to je šele eden, zelo izpostavljen človek. Ali bo kaj drugih ljudi, ki jim bo zadoščala njegova (ali kaka podobna) izkušnja, da bodo uvideli? Bo spregledala SLS? Bo dojel Tonin? Je kdaj kaj kliknilo Pucku?

Kanglerjeva misel obžaluje zamujeno rešitev velikega problema, ob katerega se že dvajset let spotikamo, da se ne moremo skobacati iz tranzicije in zares napredovati. Navedek je zanimiv z dveh plati. Po eni strani zaradi faktične in pričevalske, ker pove, da so mu neki ljudje prek nahujskane množice dali občutiti nekaj močnega, nenavadnega, groznega, kar mu je odprlo oči. Po drugi strani pa sporoča, da brez te neposredne izkušnje nekega slovenskega stanja skoraj ni mogoče razumeti. To potrjujejo rezultati volitev, ki vsaj polovico glasov odmerijo strankam, ki se bojevito naslanjajo na totalitarno mitologijo.

Strici revolucije in strici politične krize

Velika resnica in velika tragika je, da smo šli pred sedmimi desetletji skozi dramo nepojmljivih razsežnosti, pa jo ignoriramo. Ignoriramo celo kot grobo zgodovinsko šibo, kaj šele kot možnost katarze, ponotranjenja in posledičnega razcveta. Takrat na tisto izkušnjo s strici iz ozadja, razumljivo, nismo mogli biti pripravljeni. Izkoristili so okupacijo in nasilje stopnjevali na maksimum: pod županovim oknom niso demonstrirali. Župan je bil umorjen; eden, dva, sto, tisoč – ljudje so otrpnili, hlapci odobravali.

Od »sestopa« naprej so neprestano izživljali svoj medijski, gospodarski, šolski, pravosodni in večinoma tudi politični monopol. Kangler je bil dovolj blizu, da bi lahko to dojel, preden se je skoncentriralo nanj osebno. Ko je Potrč s prijaznim nasmehom in pogledom v oči demokratom obljubljal podporo kakemu zakonu, kolikor toliko poštenemu poslancu ni šlo v račun, da bi mu ne verjel. A če je izigravanje čutila neka poslanska skupina, to za mnoge očitno ni bilo isto kot občutiti na svoji lastni koži … Kangler, kot kaže, takrat ni dojel. Kako neki naj bi potemtakem glavnina (»navadnih«) ljudi?!

Neštetokrat ponovljena laž

Danes strici izkoriščajo, da nas je okupirala svetovna gospodarska kriza. Niso kaj prida izbirčni pri sredstvih. Spet zlorabljajo stisko ljudi in resnico sprevračajo za 180 stopinj. Da so demokrati ukradli državo, da imajo demokrati medijski monopol, da imajo demokrati v svoji sredi tajkune, da je naš problem kapitalizem, da je totalitarna Jugoslavija temelj demokratične Slovenije itd. itd. Vendar ne verjamemo, da manipulirajo, dokler jih – Bog ne daj – ne bomo vsi na trdo čutili direktno na svoji koži. Če jih bomo, bomo delili Kanglerjevo obžalovanje … Do takrat naj se pa viranti kar igrajo in vabijo totalitarne simbole v parlament, v družbo nelustriranih poslancev.

Da je znotraj sivih obetov tudi nekaj žaltavega humorja, pa se špicelj politične policije Taufer spomni, da mu prisluškujejo … Ha.

Foto: Wikipedia

18 KOMENTARJI

  1. Končno članek, ki je res vreden branja na Časnik.si. Pa ne mislim avtorja, temveč na spletni portal.

    Le to me preseneča, da se je na sliki znašel nedavno umrli tovariš France Popit. Ki ga je rudeča tovarišija mlajše generacije celo sama lustrirala.

  2. “Senat Fakultete za uporabne poslovne in družbene študije DOBA je Francu Kanglerju odvzel strokovni naslov diplomirani ekonomist (VS), saj njegovo zaključno delo ni rezultat njegovega samostojnega dela.”

  3. Morda je Popitova slika tukaj zato, ker na Reporterju ni bilo možno komentirati njegove smrti.

    Samo toliko; čas teče tudi za vsemogočne tovariše, Matilda ne trza na denar.

    Kar se pa diplom in doktorskih naslovov tiče bi jih bilo pa morda komaj četrtino veljavnih, če bi jih kdo nepristransko pregledal.

    Veljalo bi pa tudi pogledati, kdo se je pod tako diplomo podpisal, oziroma kdo jo je potrdil, da je veljavna in tudi njega poklicati na odgovornost.

  4. Prispevku gospoda Lenarta ni kaj dodati. Razen, mogoče … nemške narodne modrosti:

    Lastne izkušnje so draga šola, a so edina šola, ki jo bedak obiskuje.

    AMEN!

  5. Ne bom komentiral teksta, le sliko.

    Odpuhtel je Franc Grozni.
    Odšel je plaho po zasluženo plačilo k Sodniku Večnosti.
    Ne odšel, odpuhtel je za vsemi onimi nedolžno pomorjenimi, ki jih je pred davnimi leti v mukah pošiljal v onostranstvo sam s svojimi pajdaši, ki so na zločinu brez kazni gradili stekleno krvavo kraljestvo prekletih.
    Kaj zdaj bo večno brodil s svojo težko bisago, ki si jo je oprtal v davnih hudih narodovih časih?Če ni iskal,zdaj milosti ni več.

    • Tovariš Popit – Jokl je bil predstavnik starejše generacije komunistov, dolgo časa vrhovni šef slovenske partije, vsaj od odstavitve Kavčičevega izvršnega sveta naprej. A nekaj mi vseeno ne da miru: Miro Simčič v knjigi “Tito brez maske” navaja, da tov. Jokl nikoli ni bil funkcionar v Beogradu, vedno je bil v Sloveniji. Se pravi, da kljub vsemu ni bil tako projugoslovanski? Menda je “ta starega” v Karađorđevu malo pred smrtjo opomnil, da je jugoslovansko gospodarstvo na psu – kot da se je tedaj zavedel, kakšno napako je naredil, ko je Kavčiča poslal na odpad! Leta 1988 je tudi sam končal na odpadu, ko se ni sprijaznil s “sestopom z oblasti”. Bil je predsednik republiškega predsedstva, nasledil ga je tov. Janez Stanovnik, slednjega pa dotedanji šef CK tov. Milan Kučan, takrat že na neposrednih demokratičnih volitvah.
      In če se ne motim, je Revija 2000 ugasnila ravno v času, ko je imel glavno oblast tov. Jokl? Naj mi kdo potrdi to.

      • Kolikor jaz poznam to zgodovino, pa nisem več rosno mlad in sem jo osebno doživljal, bo kar držalo. Bil je izredno “trd” in retardiran komunist.

  6. Opravičevanje “svojih” in obtoževanje “drugih” je lahko, veliko težje pa je iskanje resnice ne glede na naša lastna prepričanja. Nek filozof je nekoč zapisal: “To je zares gromozanska naloga, ki se vsak trenutek postavlja pred slehernega človeka. Svoje predzavzetje odnosa do nečesa, pristranskost, svojo izpolnjenost z lastnimi željami, goni, upanji in interesi velja nadzorovati do te mere, da drugi zaradi njih ne postane neviden oziroma da to ne ostane. Ni lahko uvideti, da drugemu lahko damo prav ter da moramo glede svojih interesov kdaj imeti tudi ne prav. […]
    Naučiti se moramo biti čuječni do drugih in do drugačnega. K temu pa spada to, da se moramo naučiti lahko ne imeti prav. Naučiti se moramo izgubljati v igri – to se prične pri starosti dveh let ali pa še prej. Kdor se tega ni naučil, se nikoli ne bo prišel na čisto s težjimi nalogami v poznejšem življenju.”

    • Z drugimi besedami: to pomeni PONIŽNOST.

      A to ne izključuje dolžnosti povedati, če kaj ni prav.

      Prav danes pa sem občutil, kako težko je imeti pogovor s človekom, ki hoče vedno imeti prav. In najbolje mu je pustit zadnjo besedo, da se ne bi še sam spustil na isti nivo. In vedno moram tedaj reči: Bog, bodi milostljiv meni, grešniku – če sem bil kdaj sam isti!

      • Ravno trmasto vztrajanje pri svojem, pa čeprav za ceno resnice, je ena večjih zablod človeka. Veliko bolj modro je, če smo zmožni priznati lastno zmoto in se znati tudi opravičiti.
        Je pa tudi res, da ravno beseda “ponižnost” kaže na določeno “ponižanje”, ki ga ponižni sprejme nase. Sam zato mislim, da je “spuščanje na nivo posameznika” celo obvezna postaja na poti do resnice in sicer celo za ceno lastnih prepričanj. Saj se ne spuščamo k zmoti in laži, ki bi zanikala tisto, kar verjamemo, ampak k človeku, ki išče resnico, pa čeprav še tako kategorialno zatrjuje, da jo je že našel v nekem mnenju. Malo Sokratske pameti nam danes ne bi škodilo.

        • Trifer, ali si toliko poduhovljen, ali pa o resni situaciji, v kateri se je Slovenija znašla zaradi velike ukane komunistov, nimaš pojma.
          Tvoje zadnje mnenje je dobro, vendar moramo vedeti, da si pri nas stojita nasproti vedno bolj dva svetova, ki sta si v diametralnem nasprotju. Tisti, ki prisegajo na argument moči, laž, prevaro, se bodo vedno bolj zbirali okrog Kučana, Jankoviča, Gorana Klemenčiča,…Štruklja,…
          Tisti, ki imajo v sebi prižgano luč vere, ki jih razsvetljuje od znotraj, ki so se odločili, da bodo zvesti svobodi(kot škotski junak(Mel Gibson) v filmu pogumno srce), kot Sokrat, ki je zvestobo resnici plačal z lastnim življenjem, Antigona, domobranci-velika večina(99%),…
          Skratka vsi, ki so se iz ljubezni do sočloveka, resnice, prave časti,…, žrtvovali, nekateri tudi do te mere, da so žrtvovali lastna življenja,… samo ti so sposobni kljubovati brezumnim in nadvse podlim pritiskom, kot je kljuboval sam Božji sin, in za njim mnogi mučenci in kot že toliko let vztraja Janša. Nikomur ne grozi. Le zahteva, da bi vsi delovali pošteno. In glej ga šmenta, kolikšen odpor in za vsako ceno, pa tudi če propade cela država ali premine ves narod. Komu že med drugo svetovno vojno na slovenskem ni bilo mar smrti lastnega naroda? Če ne veste, pojdite pogledat v Dražgoše ali k sv. Urhu pri Ljubljani. Oba kraja onečaščajo prav njihovi spomeniki in dejanja, zamolčana ali spčrevržena v njihovih zlaganih mitih. Od njih nimamo kaj pričakovati razen praznih obljub. Sami moramo pošteno delati in moliti za božji blagoslov in srečo, ki se začne tu in zdaj in bo trajala celo večnost. Zato sem odločno na strani RKC in njenih slovenskih škofov in Janeza Janše in vseh, ki mu zaupajo. On je Slovenski Jozue. Ob njem se bodo še mnogi navdihovali a tudi zaganjali vanj in se ob njem tudi mnogi razleteli in morda prišli do spoznanja resnice. Samo Bog je tisti, ki tudi usodo brezbožnega obrne v dobro a osnova je njegovo spreobrnjenje. Samo kdor veruje, spoštuje in ljubi, je lahko resnično močan. Tu smo vsi na preizkušnji.
          Vabim vas vse k molitvi in postu, da bi v preizkušnji bili zvesti do konca, tudi za ceno darovanja lastnega življenja.

          Laži in prevare dajejo lažen občutek poguma, svobode in se kaj hitro spremenita v svoje nasprotje: v strah in ujetost v nemoč pred tistimi, ki zoper njih nastopajo z močjo argumenta. In prav te ljudi je Janševa vlada s svojimi poštenimi protikriznimi ukrepi začela resno skrbeti, kajti spoznali so, da jih ukrepi vlade pritiskajo v kot. Kako se žačne vesti podgana, če jo spravite v kot? Je sedaj jasno, od kod toliko agresivnosti zoper Janšo? Je namreč eden redkih v državi, ki ne le da se zaveda vse resnosti položaja, temveč tudi pravilno ukrepa.
          Zato podvojimo tudi molitev za spravo, da bi desna stran pravilno reagirala in bila dober zgled in spodbuda k ravnanju njim, ki so sedaj še daleč od Boga.

          • No, no, ne pretiravajmo: ” za njim mnogi mučenci in kot že toliko let vztraja Janša”.

            Zakaj se toliko let gospod Janez bori in vztraja … če bi mu šlo samo za Slovenijo, bi imel okoli sebe ekipo dobrih politikov, tako pa je praktično sam …

          • Meja med “dvema svetovoma” gre predvsem po sredini človeškega srca, ne pa po sredini naše verske, politične in še katere druge pripadnosti. Eden bolj pomembnih razlogov za to, da smo danes tam, kjer smo je tudi v človeških srcih nakopičeno sovraštvo do drugače mislečih. Še predobro se namreč spomnimo, kam lahko vodi to, če je resnica samo na “eni strani”.

  7. Kar se tiče Kanglerjeve diplome in drugih domnevno prepisanih diplomskih, magistrskih in doktorskih del, pa samo tole: mentorjem teh del bi bilo treba pri priči odvzeti vse nazive in jih odpustiti z univerze. Za študentska dela (diplomska, magistrska, doktorska) je odgovoren mentor!! ki je za to tudi bogato plačan.

  8. Če gre za politično likvidacijo, potem ni potrebno mentorjev tunkat… In za to gre.
    Ker je odstopil, ga je zdaj treba streti do konca.

  9. Spoštovani avtor članka, po dolgem času čudovita obravnava nekega primera in stanja v družbi, na nek drugačen, a edino primeren način. Čestitam!

    Osebno sem vedno bolj prepričan, da večina državljanov, zaradi svoje nezainteresiranosti in pasivnosti do sprememb v družbi, nikoli ne bo razumela bistva stvari in problemov, ki v naši družbi zavirajo njen razvoj ter odnose v njej, dokler ne bo šla skozi družbeno in osebno katarzo, podobno Kanglerjevi. Kako hitro se vsi strinjamo z nečim, za družbo in posameznike slabim, nesprejemljivim in škodljivim, če začutimo, da bi lahko imeli ali celo že imamo od tega osebno korist. Mislim, da to lahko imenujem preračunljivost in pokvarjenost. Kako najvidneje se to danes odraža vse od vrha navzdol, od ravnanj in izjav bivših predsednikov države, poslancev v parlamentu, ravnanjem in odločitvami v pravosodju, ravnanjem in delovanju v sindikatih, poročanjem in komentiranjem v medijih,… in še bi lahko našteval. A ko nas zadane lastni bumerang, smo prizadeti, užaljeni, začudeni. Krivde v sebi ponavadi ne iščemo ali priznamo, takšni pač smo ljudje.

    Težko delo nas še čaka, da bomo v sebi in družbi kaj spremenili na bolje, ampak se je potrebno za to zavzemati in boriti, tako z besedo kot z dejanji.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite