Stric Rok v partizanih

29
462
Foto: Wikipedija.
Foto: Wikipedija.

Menda je bil v Prešernovi brigadi, lahko tudi v kaki drugi, Cankarjevi?, navsezadnje sploh ni pomembno, in kar nekajkrat mi je pripovedoval zgodbe o »mobilizaciji ljudi« za odhod v partizane.

»Kaj vse sem moral pretrpeti!« je dejal, ko smo partizanili …

Stric Rok je bil drugačen od drugih partizanov. Stric Rok ni več zdržal, ni več mogel v sebi nositi stvari, ki so ga težile še leta dolgo po končani svetovni vojni. Rok je bil precej drugačen od drugih, ki so v sebi ohranjali spomine na dejanja, duševne stiske, take travme … Raje se je odločil za sprostitev tesnobe, za izpovedovanje svojih izkušenj na druge, da jih slišijo, prisluhnejo in povedo, kaj si pravzaprav mislijo.

Res, Rok je bil pravo nasprotje od drugih borcev, partizanov!

Ko sem bil mlajši, me njegove pripovedi niso kaj dosti zanimale, čeprav je bilo po svoje zanimivo, ko smo se srečevali ob kakšnih družinskih dogodkih, na primer ob vseh svetih, ali dnevu mrtvih, ko smo obiskovali grobove svojih prednikov, ali ob drugih večjih cerkvenih praznikih. Takrat sem se z očetom oglasil pri tetah in stricih vsaj enkrat na leto na Lancovem pri Radovljici, ali v Kamni Gorici, in vedno so se prožili spomini iz preteklosti. Kaj pa sicer? Kozarec vina, nekaj za pod zob, in sprožila se je debata. Rok pa pravi Gorenjec, zaposlen v železarni na Jesenicah in klenih misli, je kar čakal, da smo prišli »Janezovi iz Medvod«, kot je imel navado reči, in vedno se je veselil naše družbe, seveda s teto Angelo. Vsi so že zdavnaj pokojni.

Kar rad sem ga imel, strica Roka. Bil je srednje rasti, koščenega obraza in skoraj brez las, vendar njegove oči so kazale na živahnost njegove duše …

Seveda sem strica Roka zelo spoštoval, ker je imel tak smisel za red, urejenost in vedno znova nas je  presenečal s svojo popolno, raje bi rekel kar totalno urejenostjo doma v vseh kotih in delih njegovega ‘gospodarstva’. Vse lepo zloženo, celo mrva in slama – počesana, povsod en sam, brezhiben dlakocepski red! Ha, ha …

Ko sem že sam imel družino, sem se še bolje poglobil v njegov značaj, ki je bil tako zelo zanimiv, tako gorenjski, sčasoma pa sem skušal tudi razumeti njegove osebne stiske …

»Nekoč,« je dejal, »smo šli v mobilizacijo ljudi, ki so bili pri maši. Ko se je bližal konec maše, smo obkolili cerkev in počakali, da so začeli iz nje prihajati prvi verniki. Običajno najprej moški, ki največkrat obstanejo že pri vhodu v cerkev, zatem pa ženske, ki so vedno bolj spredaj, v bližini otrok in oltarja. Poznali smo navade, potrebno je bilo samo čakati.«

»Končno so se cerkvena vrata le odprla, in nabrali smo kar blizu sto moških, ki bi bili primerni za partizane. Postrojili smo jih lepo v vrsto ter odpeljali v gmajno. Spredaj, zadaj, in ob strani s stražo in z orožjem, pripravljenim na strel.«

»Seveda nekaj časa so še lahko hodili z navadnimi čevlji, takoj ko pa smo se pričeli vzpenjati v hrib, gor na Jelovico, je postalo težje, skupina je začela zaostajati. Zmanjkala je opora v koraku, oglašati pa se je začela tudi lakota in žeja«.

»Seveda hrane ni bilo, orožja še manj«.

»Vsak dan je bilo huje, saj tudi obleka ni ustrezala in nekateri so pričeli kar bežati. Dokler je to bil to eden, dva, je še šlo …«

Nalil si je kozarec, malo srknil iz njega, se malo pogladil po glavi brez las in pogledal, kako ga poslušamo, počakal, ter hipec za tem nadaljeval:

»Po nekaj dneh, ko ni bilo niti dovolj hrane, obleke in obutve, pa tudi še niso bili povsem popisani, se je od enote odtrgala kar cela skupina mobilizirancev, morda trideset ali celo več«.

»Vsi so tekli, kamor so vedeli in znali … Takoj je padla komanda, da jih polovimo in pripeljemo na zborno mesto. Zagnali smo se za njimi ter ulovili približno dvajset do petindvajset novincev ter jih pripeljali na dogovorjeno mesto …«

»Potem pa je prišel politkomisar in mi rekel: Rok, vzemi brzostrelko in jih postreli!«

Potem je stric Rok spet malo počakal, vzdihnil, kot da bi potegnil misli iz spomina, ter nadaljeval:

»Jaz sem vedel, kaj to pomeni, pa tudi to, da ne smem reči ‘ne’, zato sem mu rekel: Tovariš komisar, doma imam dve hčerki,« to sta moji sestrični Minka in Angelca z Lancovega pri Radovljici – »zato vas prosim, da izberete koga drugega za to nalogo …«

»Komisar je uvidel moje nelagodje, saj sem jih nekaj celo poznal in vedel, da so mnogi izmed njih že poročeni, imajo otroke kot jaz, doma jih čaka družina kot mene, zato je poiskal nekega mladega, morda šestnajst, sedemnajst let starega partizana, ki je to nalogo kar z veseljem sprejel …«

»Vzel je brzostrelko in vse na enem mestu pobil.«

»Ja, težko je b’lo v partizanih …«, je zaključil s pripovedovanjem in se spet popraskal po goli glavi…

Pripis uredništva: Besedilo je vzeto iz knjige Saga hiše ob gozdu – obračun s preteklostjo, ki jo lahko naročite na povezavi.

29 KOMENTARJI

  1. Pojavil se je torej partizanček.
    Proti meni je vrgel velik kamen. 7.9.2014
    Za poskus uboja je dobil globico.
    Presenetil me je, čeprav sem en dan prej napisal:

    Naučiti bi se morali zgodovino, ki za povprečnega Slovenca in njegovo pamet ne-bi smela biti preveč zapletena, da ne bodo jutri ob prihajajočih (ne)ugodnih okoliščinah, mladi partizančeki ponovno pobijali nas (in vas) nedolžne civiliste.
    1.
    Naši heroji in vzorniki so lahko primorski Tigr, dolenjska skupina okrog prof.Ovna in drugi posamezniki, ki so se uprli tako proti fašizmu kot proti komunizmu.
    2.
    Slovensko partizansko gibanje in njegove pripadnike ter mlade simpatizerje je potrebno NAJPREJ obsoditi zaradi nerazumnih množičnih pobojev nedolžnih civilistov do 17.7.1942 (slovenski partizani so v sodelovanju z okupatorjem in ob izvajanju komunistične revolucije pobili preko 1000 nedolžnih civilistov) in zaradi genocida nad Romi (partizani so v sodelovanju z okupatorjem in izvajanju komunistične revolucije pobili polovico ciganov). S to prakso je partizansko gibanje nadaljevalo še po koncu vojne. Slovensko partizansko gibanje je bilo nesreča in napaka … od začetka do konca. (Konec prihaja!)
    3.
    Protikomunističen upor slovenskih vaških stražarjev po 17.7.1942 in slovenskega domobranstva v sodelovanju z okupatorjem v letu 1943 itd. je logičen, samoumeven in za marsikoga edina možna odločitev.
    Spoštovani vaški stražarji in domobranci: Kljub temu, da ste bili v veliki večini domoljubi, so vam zgodovinske okoliščine onemogočile, da bi lahko bili naši vzorniki. Hvala za vaš upor!
    »Zemlja rodna moja je tako, da če treba bil se bom za njo, zadnja kaplja mojega srca, to je moja domovina.«
    4.
    Množične partizanske veselice. Partizanski miti in pravljice. … so bližnjica do ponovne državljanske vojne… z nejasnim izidom.
    Na kateri strani se boš boril Ti?

  2. Kdor je kaj resnega bral o partizanih ali se s kakim borcem ,ki je bil prav tako mobiliziran kot avtor zgoraj piše – pogovarjal – ta seveda ve za vso to strahovlado, ki so jo zganjali komunisti po vaseh, kmetijah, družinah in po celem slovenskem narodu.

    Težko je verjeti kaj vse je psihopat zmožen delati: imamo pa informacije o islamistih in o dejanju komunistov v Sloveniji, Jugoslaviji, SZ, Kitajski, Rdečih Khmerih, klanja v Afriki, Južni Ameriki, Kubi.

    Ti ljudje pred 80 leti so imeli informacij zelo malo. Le kak izobraženec ali duhovnik je vedel in govoril kakšno zlo se dogaja v Sovjetski zvezi. Komunisti, ki so prihajali iz šolanja ubijanja v Moskvi so seveda potuhnjeno skrivali resnico o lakoti, zločinih in bedi Rusov.

    • V knjigi “Od Anice do Ane Antonovne” Anica Lokar, poročena s predanim komunistom Dragotinom Gustinčičem opisuje svoje bedno predvojno življenje v Sovjetski zvezi. Njun sin Jurij je kot pubertetnik ure čakal na mrazu v vrstah za hrano, pa je vendar še pred letom ali dvema povedal, da nikoli ni izgubil vere v komunizem. No, to se je poznalo v njegovem poročanju. Joj.

      • hvala za pričevanje.
        Ali je bil DG tisti, ki je bil predviden za šefa KPJ, pa ga je Tito dal Stalinu likvidirati?

        Nedavno umrli gustinčič je še en dokaz, da se komunisti nikoli ne spreobrnejo. Ne postanejo dobri ljudje.

        • Ne, to je bil Milan Gorkić, ki je izginil v Stalinovih (Titovih?) čistkah leta 1937. Je pa Dragutin Gustinčič napisal Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, ki ga je posvojil Edvard Kardelj. Uradna zgodovina plonkanje zanika, vendar v knjigi Od Anice do Ane Antonovne Anica Lokar/Gustinčič/Maslarić piše, kako je v Moskvi prepisovala/tipkala to besedilo. Jurij Gustinčič se je strinjal z uradno zgodovino.

  3. Ko se je začela II vojna, sem hodil v 3.razred OŠ. Takrat v Sloveniji ni bilo nepismenih in Vam zagotavljam, da so vsi ljudje dobro vedeli kaj se je dogajalo v Rusiji, ker se je to javno in povsod tudi govorilo. Kdor sedaj pravi, da ni vedel nič o komunizmu je lažnivec.

    • No. Alojz, danes je informacijska družba 100x in bolje razvita, vsaj tehnološko. Pa imajo ljudje ob poplavi težavo reflektirati, razločevati in iskati resnico.

      Takrat je bilo ogromno preprostih ljudi, ki so delali na zemlji in v gozdovih in bili grozno nesamozavestni. Še danes je v Sloveniji takih vsaj 40%, pa imajo skoraj vsi vsaj srednje šole narejene ali več – pa niso zmožni samostojno razmišljati.

      • Saj tu je 20 letno obdobje po oktobrski revoluciji. Cela Evropa je poročala o Rusiji. Dovolj da je kralj prepovedal komunistično partijo. Seveda so vedeli. Saj zato pa je tudi prišlo do takega prelivanja krvi.

      • To kar danes ljudje niso zmožni razmišljati pa je posledica 70 let “mind bending”-a. Ko pamet popusti…

  4. Dogajalo se je marsikaj,star partizan,po pripvedi Bertonclja podoben partizanu Roku,je
    pvedal podobno zgodbo,ubit je bil “samo” kuhar,ki je v politkomisarskem brlogu kuhal polento,ki se zelo prileže golažu,skuhanega iz ukradenega živinčeta,siromak jo je prismodil,eden “komisarjev”,je potegnil revolver,opsoval kuharja in ga s strelom v čelo ubil !
    Tebi indijanec in podobnim cinikom,ki nikoli niso izvedeli resnice,kako
    krvav je bil čas med vojno za ljudi,ki so se uprli terorju partizanskih politkomisarjev,med katerimi je bilo veliko število vaških postopačev,ovaduhov in moralno iztirjenih oseb,polnih kompleksov,ki so občutili moč komunizma
    in orožja!Dogodek,ki sem ga opisal se je zgodil v obdobju “dvojnih kotlov”!

  5. Pavel in Zdravko, kritiko o nesposobnosti samostojnega razmišljanja bi pričakoval od nekoga, ki se ne sklicuje na plemensko religijo iz kamene dobe v obliki govorečih grmov, oživljanju mrtvih in podobnih nebuloz. Navadna pokvarjena farizeja.

    • Indiana Jones – pavel in Zdravko se sklicujeta na katoliško vero, ki je oblikovala in naredila slovenski narod. Postavila je naše duhovne temelje v Ogleju in pri Gospe Sveti, postavila je našo kulturo (Preeren, Vodnik, Cankar) in vrednote. Z velikimi misleci, na čelu z J. Evangelistom Krekom, Gosarjem, Bleiweisom, Korošcem in ostalimi, je postavila politično-gospodarske temelje slovenske države in slovenske narodne elite.

      Komunisti so vse to uničili in spravili narod na rod obstoja (sedaj že drugič v zadnjih 100 letih).

      Glede na to, da se je slovenosti v Rovtah udeležil ameriški veleposlanik in glede na to, da se je šel v Rog pokloniti tudi že britanski veleposlanik, lahko sklepamo, da bomo kmalu v Sloveniji začeli slaviti nedolžne domobranske žrtve komunizma. Evropa pač komunistov in totalitarcev ne prebavlja.

      Farizeji so kvečjemu tisti, ki bi radi leta 2014 zganjali neke NOB mite in naš narod pehajo v razvojni zaostanek in rušijo temelje državnosti s tem ko spodkopujejno ugled države Slovenije v Evropi. Mislim, da takšno ravnanje lahko imenujemo narodna izdaja. Kakšna je kazen za takšno ravnanje spoštovani g. Indiana Jones?

      • Spoštovani g. Alojz,
        Aroganco in nezmožnost razmišljanja z lastno glavo vidim edinole na levici, ki si še vedno domišlja, da smo še v letu 1971 in da lahko vsem prodaja svoje partizanske “mite”.

        Jaz veliko razmišljam s svojo glavo, zato sem veliko razmišljal tudi o usodi ljudi kot so bil Angela Vode, Edvard Kocbek, Filip Terčelj, dr. anton Oven in podobni pokončni in kleni Slovenci, ki jih je Partija izdala ali zverinsko pobila.

        Spoštovani g. Alojz – za vse enkrat pride poravnava računov. Tudi za vašo stran 🙂

  6. Rokc, domobranci bodo vedno domači izdajalci in največja slovenska sramota.
    Btw, Angelca in Kocbek sta izdala KP in vseeno preživela Tita. Toliko o grozni komunistični diktaturi.

    • “Domobranci bodo vedno domači izdajalci in največja slovenska sramota” – verjetno res še dolgo za tiste, ki nočejo videti celote in potrebujejo kuliso, da si ohranjajo vsaj navidezno “dobro ime” in namišljene “zasluge”. Sovražnik mora biti!

      Se lepše bere: “Angelca in Kocbek sta izdala KP in srečno živela do konca svojih dni”. Tudi “happy end” mora biti!

    • Nasprotno. Komunajzerji bodo vedno domači izdajalci.

      Vem pa, da je za vas komunajzerje itak vse opravičljivo – saj je baje preživela.

      Medtem, ko tuliš, če komunajzerju le skriviš las.

  7. Ko prebiraš ta članek, znova ugotavljaš, kakšno grozljivo nasilje nad ljudmi so izvajali partizani.

    In danes nas nekateri prepričujejo, da so to parve vrednote!!! Grozljivo!!!

  8. Svitase, seveda so ga izvajali, kot odgovor na domobransko nasilje. Vsak sistem od prvih civilizacij do danes je izvajal nasilje. Še posebej zagnani pri tem so verski sistemi, predvsem RKC. Hitler je pohvalil njeno brutalno nasilno strukturo.
    Amelie, šarlatansko verske blodnjave resnice ne bodo osvobodile nikogar.

  9. Vendar tu pri celotnem dogajanju ni bilo niti enega domobranca, ampak le partizani, ki so do civilistov izvajali grozljivo nasilje, Indiana Jones.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite